Jedro

I. Glede na posebne določbe Zakona o nepravdnem postopku in Zakona o denacionalizaciji v konkretnem postopku ni mogoče smiselno uporabiti določbe 192.čl. Zakona o pravdnem postopku, na katero se sklicuje revident. Uporaba te določbe ne bi zagotavljala možnosti, da bi bili vključeni v postopek vsi, katerih interes bi utegnil biti prizadet s sodno odločbo. Ker je predlagatelj v teku postopka razširil predlog za denacionalizacijo (za primer, da nepremičnin ne bo možno vrniti) še na Slovenski odškodninski sklad, je sodišče pravilno upoštevalo tudi sklad kot nasprotnega udeleženca in to kljub izjavi, da ne vstopa v postopek.

II. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli pravilno stališče, da je treba določbo 5.čl. Zakona o denacionalizaciji razlagati v povezavi s 3.čl. in 4.čl. tega zakona. Pravni posel mora biti torej sklenjen v času, ki ga pokrivata navedeni določbi. V konkretnem primeru je bila darilna pogodba o prenosu nepremičnin v družbeno lastnino sklenjena dne 15.2.1964. Tedaj je veljal Zakon o razlastitvi (Ur.l. SFRJ, št. 12/57 in 53/62). Z ustavno določbo o pravični odškodnini je bil ta zakon usklajen šele s spremembo, objavljeno dne 7.2.1968 v št. 5/68. Pri takem položaju je bila darilna pogodba sklenjena v času, ki ga zajema 4.čl. ZDen. Slovenski odškodninski sklad ne more v reviziji uspešno ugovarjati, da bi bilo treba za pravilno uporabo 4.čl. ZDen ugotavljati za primer razlastitve določeno oziroma ponujeno odškodnino, saj gre v konkretnem primeru za podržavljenje na podlagi darilne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo darilno pogodbo, ki je bila sklenjena dne 15.2.1964 med I.M. in Občino V. zaradi sile in grožnje državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Izreklo je, da se darovalec I.M. šteje za upravičenca do denacionalizacije nepremičnin parc.št. 1994 in 1995 k.o. S.V., podarjenih s pogodbo z dne 15.2.1964. O načinu vračanja podarjenih nepremičnin bo odločeno v skladu z določbami Zakona o denacionalizaciji po pravnomočnosti tega vmesnega sklepa. Proti sklepu sta se pritožila nasprotna udeleženca Republika Slovenija in Slovenski odškodninski sklad. Sodišče druge stopnje je pritožbama toliko ugodilo, da je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi darilne pogodbe z dne 15.2.1964, v ostalem pa je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložil revizijo Slovenski odškodninski sklad. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi. V obrazložitvi revizije navaja, da se pojem formalnega udeleženca v nepravdnem postopku pokriva s pojmom stranke v pravdnem postopku. Zato bi bilo treba glede na 37.čl. Zakona o nepravdnem postopku pri razširitvi postopka na nasprotnega udeleženca Slovenski odškodninski sklad upoštevati določbe 192.čl. Zakona o pravdnem postopku. Sodišče druge stopnje tudi nima prav, ko šteje Slovenski odškodninski sklad za zavezanca. Postopek na prvi stopnji je bil kršen tudi zato, ker Slovenski odškodninski sklad ni bil seznanjen z vsemi izvedenimi dokazi. Pri presoji utemeljenosti predloga pa bi bilo treba upoštevati okvir, ki ga določa 4.čl. Zakona o denacionalizaciji in ugotoviti, kakšna odškodnina bi bila plačana v primeru razlastitve, oziroma kakšna je bila ponudena. Šele tako bi bilo mogoče ugotoviti, če je šlo za neodplačno podržavljene nepremičnine.

Revizija je bila vročena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril, Državni tožilec Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po 56.čl. Zakona o denacionalizaciji odloča o zahtevi za denacionalizacijo po 5.čl. tega zakona sodišče v nepravdnem postopku. Pri tem se smiselno uporabljajo določbe 60.čl. o strankah v postopku. V 60.čl. je določeno, da so stranke v postopku za denacionalizacijo upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Zakon o nepravdnem postopku določa v 19.čl., da so udeleženci v postopku poleg predlagatelja in osebe, proti kateri je predlog vložen, še osebe, glede katerih se vodi postopek, oziroma na katere se postopek neposredno nanaša, ter osebe, katerih pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet. Glede na take posebne določbe Zakona o nepravdnem postopku in Zakona o denacionalizaciji v konkretnem postopku ni mogoče smiselno uporabiti določbe 192.čl. Zakona o pravdnem postopku, na katero se sklicuje revident. Uporaba te določbe ne bi zagotavljala možnosti, da bi bili vključeni v postopek vsi, katerih interes bi utegnil biti prizadet s sodno odločbo. Ker je predlagatelj v teku postopka razširil predlog za denacionalizacijo (za primer, da nepremičnin ne bo možno vrniti) še na Slovenski odškodninski sklad, je sodišče pravilno upoštevalo tudi sklad kot nasprotnega udeleženca in to kljub izjavi, da ne vstopa v postopek. Revident se ne more sklicevati na okoliščino, da ni zavezanec za plačilo odškodnine. Dokler v postopku ni ugotovljeno, kakšna oblika denacionalizacije pride v poštev, njegovo sodelovanje v postopku ne pomeni kršitev določb 60.čl. Zakona o denacionalizaciji v njegovo škodo. Revizijske trditve, da Slovenski odškodninski sklad ni bil seznanjen z vsemi izvedenimi dokazi, zlasti ker ni prejel darilne pogodbe, ki je ključna listina, ne kažejo na take kršitve postopka, ki bi predstavljale revizijski razlog po 385.čl. Zakona o pravdnem postopku. Ker Zakon o denacionalizaciji in Zakon o nepravdnem postopku nimata posebnih določb o postopku v zvezi z revizijo, je treba smiselno uporabiti cit. določbo ZPP (37.čl. Zakona o nepravdnem postopku).

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli pravilno stališče, da je treba določbo 5.čl. Zakona o denacionalizaciji razlagati v povezavi s 3.čl. in 4.čl. tega zakona. Pravni posel mora biti torej sklenjen v času, ki ga pokrivata navedeni določbi. V konkretnem primeru je bila darilna pogodba o prenosu nepremičnin v družbeno lastnino sklenjena dne 15.2.1964. Tedaj je veljal Zakon o razlastitvi (Ur.l. SFRJ, št. 12/57 in 53/62). Z ustavno določbo o pravični odškodnini je bil ta zakon usklajen šele s spremembo, objavljeno dne 7.2.1968 v št. 5/68. Pri takem položaju je bila darilna pogodba sklenjena v času, ki ga zajema 4.čl. ZDen. Slovenski odškodninski sklad ne more v reviziji uspešno ugovarjati, da bi bilo treba za pravilno uporabo 4.čl. ZDen ugotavljati za primer razlastitve določeno oziroma ponujeno odškodnino, saj gre v konkretnem primeru za podržavljenje na podlagi darilne pogodbe. Revizijsko sodišče glede na vse ugotovljene okoliščine, v katerih je bila sklenjena darilna pogodba, tudi nima pomislekov proti oceni sodišč prve in druge stopnje, da je bil darovalec k sklenitvi pogodbe prisiljen, zaradi česar so podani pogoji za denacionalizacijo po 5.čl. ZDen.

Kolikor se revident sklicuje na svoje pritožbene navedbe, se pripominja, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo in zato revizijskih navedb ni mogoče vezati na tiste, ki jih je stranka uveljavljala že v pritožbi. Pritožbene trditve so bile že preizkušene pred sodiščem druge stopnje.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).