Jedro

Če dolžnik nima dohodkov in premoženja, iz katerega bi lahko bili poplačani upniki, sodišče ne dovoli začetka stečajnega postopka. V takšnem primeru dolžniku za uvedbo postopka osebnega stečaja tudi ne more biti dodeljena brezplačna poravna pomoč.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila predujma za kritje začetnih stroškov postopka osebnega stečaja, ker je ugotovil, da je nerazumno začeti postopek osebnega stečaja za tožnico, zato le-ta ne izpolnjuje kriterijev iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Med tožničine dohodke namreč štejejo le denarna socialna pomoč in dodatek za veliko družino, ki pa spadajo med prejemke, ki so po 101. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) izvzeti iz izvršbe in kot taki po 2. točki drugega odstavka 389. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) tudi iz stečajne mase v postopku osebnega stečaja. Tožnica torej ne razpolaga s premoženjem in ne prejema dohodka, ki bi omogočil kakršnokoli poplačilo njenih upnikov, kar pomeni, da namen osebnega stečaja ne bi bil realiziran. ZFPPIPP v prvem odstavku 382. člena določa, da je namen postopka osebnega stečaja, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih. Drugi odstavek tega člena pa določa, da terjatve upnikov v delu, v katerem te niso plačane iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika, ne prenehajo in jih lahko upniki uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka, če v zakonu ni drugače določeno. Ker tožnica ne razpolaga s premoženjem in ne prejema dohodka, ki bi omogočil kakršnokoli poplačilo njenih upnikov, to pomeni, da namen osebnega stečaja ne bi bil realiziran. Tako bi v stečajnem postopku nastali samo stroški stečajnega postopka, do delitve stečajne mase in poplačila upnikov pa sploh ne bi prišlo. Če obstoj stečajne mase, kot dejanska predpostavka v zasledovanju namena stečajnega postopka, ki je v poplačilu upnikov, ni izpolnjen, sodišče takega postopka ne začne. Po obrazloženem je organ za brezplačno pravno pomoč tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil. Tožnica v tožbi vloženi v tem upravnem sporu navaja, da ji brezplačna pravna pomoč neupravičeno ni bila dodeljena, kljub temu, da prejema socialno pomoč. Za brezplačno pravno pomoč je prosila že v lanskem letu, in takrat je bilo njeni prošnji ugodeno, vendar pa takrat brezplačne pravne pomoči ni koristila, ker je imela bolne otroke in ni bilo možnosti, da začne postopek osebnega stečaja. Kljub temu, da je njeno finančno stanje isto kot lani, pa sedaj njeni vlogi ni ugodeno. Meni, da ne drži, da so socialna pomoč, otroški dodatek in dodatek za veliko družino izvzeti iz izvršbe, prav tako po njenem mnenju tudi ne drži, da ne bi bilo uspeha pri postopku osebnega stečaja, saj je mogoče, da sodišče izda sklep o odpustu obveznosti. Če bo kdaj dobila kakšno zaposlitev, to pomeni, da bo ostala brez plače. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena iz razlogov, ki so v njej navedeni in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je namen postopka osebnega stečaja, da vsi upniki prejmejo plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih (prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP) in da terjatve upnikov ne prenehajo, če niso plačane iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika in jih lahko upniki uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka, če ni v zakonu drugače določeno (drugi odstavek 382. člena tega zakona).

Kot je ugotovil organ za brezplačno pravno pomoč, tožnica nima drugih dohodkov ali premoženja, kot je denarna socialna pomoč in otroški dodatek ter dodatek za veliko družino in izredno denarno pomoč. Ti prejemki so po 3. in 4. točki 101. člena ZIZ izvzeti iz izvršbe, kar pomeni, da so po 2. točki drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP izvzeti tudi iz stečajne mase. Tožnica torej ne razpolaga s premoženjem in ne prejema dohodka, ki bi omogočil kakršnokoli poplačilo njenih upnikov, to pa pomeni, da je pravilna ugotovitev organa za brezplačno pravno pomoč, da namen osebnega stečaja ne bi bil dosežen. Tudi če bi bil postopek osebnega stečaja uveden, pa terjatve upnikov v delu, v katerem te niso plačane iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika, ne prenehajo in jih lahko upniki uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka, če v zakonu ni drugače določeno (drugi odstavek 382. člena ZFPPIPP), to pa pomeni, da tožničine obveznosti do upnikov, ki niso poplačani v nobenem primeru ne bi prenehale, in jih lahko upniki uveljavljajo proti njej tudi po koncu stečajnega postopka.

Nedopustna tožbena novota pa je tudi tožničino sklicevanje na odpust obveznosti v stečajnem postopku. Odpust obveznosti stečajnega dolžnika je mogoč pod pogoji iz pododdelka 5.11.2 ZFPPIPP, sodišče pa o tem odloča samo na predlog stečajnega dolžnika, ki mora predlogu priložiti izjavo, da ni ovir za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP, in opisati okoliščine, ki so podlaga za določitev preizkusnega obdobja po četrtem odstavku 400. člena tega zakona, ter mu priložiti dokaze o obstoju teh okoliščin (398. člen ZFPPIPP). Tožeča stranka ne v vlogi za dodelitev brezplačne pravne pomoči in ne kasneje v postopku, ki je tekel pred organom za brezplačno pravno pomoč, ni navedla, da namerava vložiti predlog za odpust obveznosti po 398. členu ZFPPIPP, zato organ za brezplačno pravno pomoč te okoliščine oziroma pravne podlage pri odločitvi ni upošteval. Tožeča stranka lahko v tožbi navaja nova dejstva in dokaze le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretjo odstavek 20. člena ZUS-1). Ker tožnica v postopku pred organom za brezplačno pravno pomoč ni navajala okoliščin v zvezi z odpustom obveznosti, so navedbe v tožbi v zvezi s tem nedopustna tožbena novota.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.