Jedro

Tožnik je z obravnavno vlogo zahteval, naj toženka v skladu s prvim odstavkom 413. člena EZ-1 odloči o sporu, ki ga ima z distribucijskim operaterjem, v zvezi z zatrjevanim nezakonitim odklopom iz sistema. Že zaradi nespornega dejstva, da je določeno razmerje med tožnikom in distribucijskim operaterjem v času odklopa iz sistema obstajalo, saj ni sporno, da je bil tožnik pred tem na sistem priklopljen na podlagi pogodbe, ki jo je sklenil z dobaviteljem elektrike (C. d. o. o.), ni mogoče trditi, da tožnik z obravnavano zahtevo že na prvi pogled zahteva priznanje določene pravice ali pravne koristi, ki mu očitno ne pripada. Zavrženje tožnikove zahteve na navedeni pravni podlagi zato ni zakonito, kar pravilno navaja tožnik v tožbi.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Agencije RS za energijo št. 451-13/2017-04/646 z dne 26. 10. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Agencija za energijo (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla tožnikovo zahtevo z dne 21. 6. 2017. V obrazložitvi navaja, da je 21. 6. 2017 prejela tožnikovo zahtevo za odločanje o sporu z distribucijskem operaterjem družbo A., glede odklopa in ponovnega priklopa uporabnika sistema. Pojasnjuje, da skladno s prvim odstavkom 413. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) odloča v upravnem postopku na prvi stopnji med drugim o sporih med uporabniki sistema elektrike in distribucijskem operaterjem, pri čemer uporabnik pomeni proizvajalca ali končnega odjemalca (42. točka 36. člena EZ-1). V skladu s Splošnimi pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (Uradni list RS št. 126/07 in naslednji, v nadaljevanju Splošni pogoji) je odjemalec praviloma imetnik soglasja za priključitev, tj. lastnik oz. oseba, ki izkaže pravico razpolaganja z nepremičnino. Toženka je v postopku ugotovila, da tožnik ni lastnik nepremičnine, kjer se nahaja merilno mesto, ki je predmet spora, zato ga je pozvala, naj predloži dokazilo o pravici razpolaganja s predmetno nepremičnino. Tožnik tudi z dopolnitvijo zahteve ni izkazal, da ima pravico do razpolaganja s predmetno nepremičnino, kar pomeni, da ni izkazal, da z vlogo uveljavlja svojo pravico ali pravno korist oz. da je po tem zakonu lahko stranka.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da izpodbijani sklep temelji na napačni oz. nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in nepravilni uporabi materialnega prava. Sodišču zato predlaga, naj ga kot nezakonitega odpravi oz. razveljavi in ugotovi nezakonit poseg A. oz. distributerja Elektro B. v obstoječe tožnikove pravice in pravne koristi ter operaterjem odredi takojšnjo priključitev navedenega merilnega mesta v distribucijsko omrežje električne energije. Pojasnjuje, da je 15. 12. 2015 z družbo C. d.o.o. sklenil pogodbo o dobavi električne energije za nedoločen čas. Prodajalec mu ni vročal računov, očita pa se mu odstopanje od pogodbe v obdobju pred njeno sklenitvijo. Na podlagi nezakonitega in kaotičnega stanja je bil 20. 3. 2017 prisiljen podpisati zapisnik, 6. 4. 2017 pa je na sedež distributerja Elektro B. prejel v podpis listino pod nazivom „sporazum o izvensodni izpolnitvi obveznosti“ pod grožnjo takojšnjega odklopa navedenega merilnega mesta v primeru odklonitve podpisa. Navedeni sporazum je prejel 25. 4. 2017, zato obveznosti pred tem dnem niso nastopile izključno iz razloga na stani distributerja.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v tožbi izpodbija zgolj vsebino, do katere se ne opredeljuje. Procesnih predpostavk za obravnavanje njene vloge pa ne izkaže. Ponavlja navedbe, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa, po katerih tožnik ni upravičena stranka za vložitev predmetne zahteve in predlaga zavrnitev tožbe. Prizadeta stranka A. na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. Izpodbijani sklep temelji na 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ zahtevo najprej preizkusi in jo so s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi ali če po tem zakonu ne more biti stranka, kar utemeljuje z ugotovitvijo, da tožnik ni lastnik nepremičnine, kjer se nahaja merilno mesto, ki je predmet spora. Navedeno ugotovitev utemeljuje na 413. členu EZ-1, ki določa, da toženka na prvi stopnji odloča o sporih med uporabniki sistema in distribucijskim operaterjem, pri čemer uporabnik pomeni proizvajalca ali končnega odjemalca (42. točka 36. člena EZ-1), odjemalec pa je v skladu s Splošnimi pogoji imetnik soglasja za priključitev, to pa je lastnik oz. oseba, ki izkaže pravico razpolaganja z nepremičnino.

6. Določba 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP sicer organu res nalaga, da vlogo zavrže, ko vložnik v njej zahteva priznanje določene pravice ali pravne koristi, ki mu skladno z materialnimi predpisi očitno ne pripadajo. Vendar mora ta očitnost že na prvi pogled izhajati iz popolne vloge stranke, saj gre v nasprotnem primeru za vrednostno presojo o utemeljenosti zahtevka, ki se ne more končati z zavrženjem vloge, temveč z zavrnilno odločbo.

7. V obravnavanem primeru po presoji sodišča iz tožnikove vloge očitno, na prvi pogled ne izhaja, da tožnik z njo uveljavlja pravice ali pravne koristi, ki mu skladno z materialnimi predpisi ne pripadajo oziroma toženka takšne očitnosti v izpodbijanem sklepu ni jasno obrazložila.

8. Tožnik je z obravnavno vlogo zahteval, naj toženka v skladu s prvim odstavkom 413. člena EZ-1 odloči o sporu, ki ga ima z distribucijskim operaterjem, v zvezi z zatrjevanim nezakonitim odklopom iz sistema. Že zaradi nespornega dejstva, da je določeno razmerje med tožnikom in distribucijskim operaterjem v času odklopa iz sistema obstajalo, saj ni sporno, da je bil tožnik pred tem na sistem priklopljen na podlagi pogodbe, ki jo je sklenil z dobaviteljem elektrike (C. d. o. o.), ni mogoče trditi, da tožnik z obravnavano zahtevo že na prvi pogled zahteva priznanje določene pravice ali pravne koristi, ki mu očitno ne pripada. Zavrženje tožnikove zahteve na navedeni pravni podlagi zato ni zakonito, kar pravilno navaja tožnik v tožbi.

9. Sodišče je zato izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega dostavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo brez presoje ostalih tožbenih navedb in v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče ni odločilo o stvari, ker narava stvari to ne dopušča in ker podatki v spisu za to ne dajejo zanesljive podlage (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Po sodniku posamezniku je odločilo na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.