Jedro

Tožnik v tožbi izpodbija izvršilni naslov, to pa s pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi ni mogoče. Iz tega razloga so neupoštevne tožbene navedbe, da je bila tožniku po izdaji izvršilnega naslova ponovno odobrena brezplačna pravna pomoč, saj s tem izvršilni naslov ni bil odpravljen, spremenjen ali razveljavljen. Zato ni podlage za ustavitev izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z v uvodu citiranim sklepom o davčni izvršbi je prvostopni organ odločil, da se zoper dolžnika na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. BPP 29/2004 z dne 10. 2. 2005, ki je postala izvršljiva dne 16. 2. 2005, opravi davčna izvršba za neupravičeno prejeto denarno pomoč v znesku 1.382,02 €, zamudne obresti po predlogu predlagatelja izvršbe do dne 30. 11. 2012 v znesku 944,52 €, zamudne obresti od 1. 12. 2012 do 7. 2. 2013 v znesku 23,55 €, nadaljnje zamudne obresti od zneska 1.382,02 € od dne 8. 2. 2013 do dne plačila ter stroške izdaje tega sklepa v višini 25,00 €. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na transakcijskih računih pri i banki A. d.d. Banka opravi rubež sredstev do višine dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec. Banki se naloži, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in prenese oziroma izvršuje prenose zarubljenih denarnih sredstev najprej za znesek poplačila stroškov izvršbe, nato za zamudne obresti ter glavnico na v odločbi naveden račun. Banki se prepoveduje izplačati zarubljena denarna sredstva dolžniku, slednjemu pa razpolagati z denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi.

Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za finance pa je z v uvodu navedeno odločbo njegovi pritožbi delno ugodilo in prvostopni sklep odpravilo v delu, ki se nanaša na zamudne obresti po predlogu predlagatelja izvršbe do dne 30. 11. 2012 in sklep v tem delu vrnilo v ponovni postopek in odločanje. V ostalem je pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi zgoraj navedenega izvršilnega naslova, to je odločbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. BPP 29/2004 z dne 10. 2. 2005, s katero je bilo ugotovljeno, da sta tožnik in B.B. z odločbami v zadevi BPP 288/2003 z dne 19. 8. 2003, 22. 9. 2003 in 10. 9. 2003 neupravičeno prejela brezplačno pravno pomoč, zato jima je bila naložena vrnitev le-te v znesku 331.188,00 takratnih SIT. Ta odločba je postala izvršljiva 16. 2. 2005. Ker tožnika tega dolga nista plačala, sta v zamudi z izpolnitvijo, zato je sodišče s pozivom z dne 8. 11. 2012 podalo predlog za prisilno izterjavo. Prvostopni in drugostopni organ ugotavljata, da so bile za začetek izvršbe izpolnjene procesne predpostavke v skladu z 143., 146., 151. in 156. členom ZDavP-2. Po prvem odstavku 152. člena ZDavP-2 pa je dolžnik dolžan plačati tudi stroške davčne izvršbe.

Drugostopni organ še dodaja, da je davčni organ pri presoji utemeljenosti izvršilnega predloga vezan na dolžnikovo obveznost, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Tudi če je bila tožniku kasneje res dodeljena brezplačna pravna pomoč, to še ne pomeni, da dolgovanega zneska po izvršilnem naslovu ni dolžan povrniti. Po določbi 155. člena ZDavP-2 namreč lahko davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če je davek plačan, če davčna izvršba ni dovoljena, če se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant, če predlagatelj izvršbe iz 146. člena tega zakona umakne zahtevo za izvršbo, če je pravnomočno odpravljen spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti, če je pravica do davčne izvršbe zastarala oziroma, če je davek, ki se izterjuje, ugasnil na drug način. Iz podatkov spisa pa ni razvidno, da bi bil izpolnjen kateri izmed zgoraj navedenih zakonsko določenih pogojev za ustavitev davčne izvršbe. Razen tega po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, zato so tožnikovi očitki o tem, da ni podlage za izvršbo, ker mu je bila kasneje z drugo odločbo dodeljena brezplačna pravna pomoč, neutemeljeni.

Glede ugovora zastaranja, pa drugostopni organ pojasnjuje, da po določbi prvega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Desetletni zastaralni rok teče od pravnomočnosti odločitve oziroma začne teči naslednji dan po tem, ko je odločitev postala pravnomočna. Odločba, ki v tem postopku predstavlja izvršilni naslov, je postala pravnomočna 20. 10. 2005, izpodbijani sklep o izvršbi pa je bil izdan 7. 2. 2013 in torej še ni preteklo 10 let, zato izterjava glavnice ni zastarala. Drugostopni organ pa je ugodil pritožbi glede zamudnih obresti, ki so dospele v plačilo v času izdaje sklepa o izvršbi in sicer po predlogu predlagatelja izvršbe do dne 30. 11. 2012. Ker ni mogel preizkusiti, ali je glede zamudnih obresti zastaranje že poteklo, je v tem delu zadevo vrnil v ponoven postopek.

Tožnik v vloženi tožbi navaja, da so mu na Okrožnem sodišču zatrdili, da mu brezplačne pravne pomoči ne bo treba vrniti, ker je dobil ponovno odobreno brezplačno pravno pomoč na osnovi enakega premoženja in ob drugačni razlagi 19. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Glede na to je bil presenečen, ko je dne 15. 12. 2006 dobil zahtevek za vrnitev. To si razlaga kot molk organa, kar po njegovem pomeni, da se nasprotna stran strinja z zavezo, dano v postopku. Šest mesecev so se namreč strinjali, da mu zaradi nove dodelitve brezplačne pravne pomoči ni treba vrniti že prejete. Po prošnji za izbris zahteve za vrnitev od Okrožnega sodišča več kot šest let ni dobil odgovora, zato je bil prepričan, da je ta dolg že brisan. Po šestih letih pa so poslali zahtevek za rubež. Pri tem niso upoštevali, da so bili odvetnici neupravičeno njeni stroški povrnjeni dvakrat. Ne strinja se tudi s tem, da je odločanje o obrestih ostalo v pristojnosti upravnega organa, v ostalem pa je bil napoten na upravni spor. Sodišču predlaga, da odloči tako o glavnici kot o obrestih in smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Pojasni še, da se med spisi zadeve sicer res nahaja odločba organa za brezplačno pravno pomoč št. Bpp 206/2006-8 z dne 8. 6. 2006, s katero je bila kasneje tožeči stranki odobrena brezplačna pravna pomoč, vendar pa s to odločbo ni bila odpravljena odločba, ki v tem postopku predstavlja izvršilni naslov in ne pomeni, da tožeča stranka ni dolžna vrniti, kar je neupravičeno prejela. Dodaja tudi, da predlagatelj izvršbe pri vračilu vztraja. Glede obresti pa pojasnjuje, da drugostopni organ ni mogel glede na podatke spisa ugotoviti ali je prišlo do zastaranja, zato je v tem delu zadevo vrnil v ponoven postopek. V ponovnem postopku je bilo o zadevi že odločeno s sklepom z dne 27. 10. 2004, ker je predlagatelj izvršbe utesnil predlog za izvršbo glede zamudnih obresti. Tudi zoper ta sklep je tožeča stranka vložila pritožbo, o tem pa ministrstvo za finance še ni odločalo. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožnik v odgovoru na odgovor na tožbo vztraja pri tožbenih navedbah, pri tem pa dodaja, da je po njegovem mnenju terjatev absolutno zastarala glede na to, da je absolutni zastaralni rok 10 let. Vztraja tudi pri ostalih tožbenih navedbah in predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopni organ v svoji odločbi odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: V predmetni zadevi gre za davčno izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to je odločbe organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Bpp 29/2005-42 z dne 10. 2. 2005, s katero je bilo odločeno, da sta tožnik in B.B. z odločbami št. Bpp 288/2003-5 z dne 19. 8. 2003, št. Bpp 288/2003-8 z dne 22. 9. 2003 in Bpp 312/2003 z dne 10. 9. 2003 neupravičeno prejela brezplačno pravno pomoč. Le-to sta v znesku 331.188,00 SIT dolžna vrniti v roku 60 dni na račun Okrožnega sodišča v Murski Soboti. Ta odločba je postala izvršljiva 16. 2. 2005. Davčni organ postopa po določilih ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, tudi kadar opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). V tem primeru je izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člen ZDavP-2). Kadar dolžnik ne poravna dolgovane denarne obveznosti, je treba zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začeti davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi.

Po presoji sodišča je bila izpodbijana odločitev pravilno sprejeta na podlagi določb ZDavP-2. Ker tožnik zneska neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči, katerega plačilo mu je bilo naloženo z navedenim izvršilnim naslovom, ni plačal, je prvostopni organ na predlog predlagatelja utemeljeno izdal izpodbijan sklep in začel s postopkom davčne izvršbe, pri tem pa so bile pravilno upoštevane omejitve in izvzetja iz izvršbe.

Tožnik s svojimi tožbenimi (in pred tem pritožbenimi) navedbami izpodbija izvršilni naslov, to pa s pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi ni mogoče (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Iz tega razloga so neupoštevne tožbene navedbe, da je bila tožniku po izdaji izvršilnega naslova ponovno odobrena brezplačna pravna pomoč, saj s tem, kot je tožniku pravilno pojasnil že organ druge stopnje, izvršilni naslov ni bil odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, zato ni bilo podlage za ustavitev izvršbe (5. točka 155. člena ZDavP-2).

Organ druge stopnje, katerega obrazložitev sodišče povzema, pa je tožniku tudi pravilno pojasnil, da je tudi njegov ugovor zastaranja neutemeljen, saj judikatne terjatve zastarajo v roku 10 let (356. člen OZ).

Drugostopni organ je prvostopni sklep delno odpravil glede obresti in v tem delu zadevo vrnil prvostopnemu organu v nov postopek, takšna odločitev pa je povsem v skladu s tretjim odstavkom 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-1, zato so tudi tožbeni ugovori v zvezi s tem neutemeljeni.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).