Jedro

Tožba na ugotovitev lastninske pravice ob izkazanem pravnem interesu, je ustrezno pravno varstvo pravic zakonitega lastnika, če je v zemljiški knjigi vknjižen drug (nepravi) lastnik. Pasivno so legitimirani tudi pravni nasledniki vpisanega tabularnega lastnika (ki je umrl oziroma prenehal obstajati), to pa je v konkretnem primeru prav toženka, na podlagi sklepa Okrožnega gospodarskega sodišča v Ljubljani z dne 28. 1. 1976. Poleg tega, da je sodišče na podlagi 129. člena Zakona o prisilni poravnavi in stečaju sklenilo, da bo o neunovčenih sredstvih stečajnega dolžnika odločilo s posebnim sklepom, je namreč odločilo tudi, da morebitna ostala sredstva (ki niso bila unovčena v stečaju in ki tudi ne bodo predmet sklepa o neunovčenih sredstvih stečajnega dolžnika) pripadajo Občini, katere pravna naslednica je prav toženka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so nepremičnine zemljiških parcel z oznakami, kot so razvidne iz izreka sodbe, v naravi stavbišče garažnega niza s šestimi garažnimi boksi z znaki stavb, kot so razvidni iz tega dela izreka sodbe, splošni skupni del stavbe z ID znakom 001 in tako v solastnini njenih vsakokratnih etažnih lastnikov; na ugotovitev, da je nepremičnina del stavbe z ID znakom 001-7 splošni skupni del stavbe z ID znakom 001 in tako v solastnini njenih vsakokratnih etažnih lastnikov (I. točka izreka); zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je nepremičnina zemljiška parcela z ID znakom 002, v naravi stavbišče garažnega boksa z ID znakom 003, v lasti prve tožnice in drugega tožnika, vsakega do 1/2 v razmerju do celote; na ugotovitev, da je nepremičnina zemljiška parcela z ID znakom 004, v naravi stavbišče garažnega boksa z ID znakom 005, v lasti tretje tožnice do celote; na ugotovitev, da je nepremičnina zemljiška parcela z ID znakom 006, v naravi stavbišče garažnega boksa z ID znakom 007, v lasti četrte tožnice in petega tožnika, vsakega do 1/2 v razmerju do celote (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da so tožniki dolžni toženki povrniti stroške postopka v višini 2.449,15 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo so tožniki vložili pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako „da zahtevku tožnikov v celoti ugodi“ s stroškovno posledico, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da je nosilni razlog izpodbijane sodbe domnevno pomanjkanje pasivne legitimacije, češ da toženka ni postala in ni lastnica spornih nepremičnin. Vendar pa ugotovitvena tožba ne temelji na materialnem pravu in tako ne gre za uveljavitev terjatve zoper toženca, ki bi imel kakšno obveznost po materialnem pravu. V pravdi po ugotovitveni lastninski tožbi tožnik ne nastopa kot upnik, toženec pa ne kot dolžnik, saj med njima ne gre za materialno obligacijsko ali temu podobno razmerje, temveč za vprašanje, ali je tožnik lastnik sporne stvari ali ne. Ugotovitena tožba (in sodba) sama po sebi predpostavlja, da toženec ni lastnik sporne nepremičnine. Tudi po ustaljeni sodni praksi se po zakonu pridobljena lastninska pravica uveljavlja z ugotovitveno tožbo, dejstvo, da toženec ni lastnik sporne nepremičnine, pa je argument v prid ugoditve zahtevku in ne obratno. Zavrnitev ugotovitvene lastninske tožbe implicira pravnomočno ugotovitev, da tožnik ni lastnik sporne nepremičnine in ima take učinke tudi kasneje v drugih razmerjih, postopkih in sporih. Ugotovitvene lastninske tožbe brez predhodne ugotovitve, da tožnik ni lastnik sporne nepremičnine, zato ni mogoče zavrniti, temveč le eventualno zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Izpodbijana sodba bi za tožnike pomenila, da niso lastniki skupnih prostorov in garažnega niza zgolj zato, ker je sodišče presodilo, da to ni toženka, kar je očitno nepravilno in samo s seboj v nasprotju. To pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka, sodišče pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj dejstvo, da toženec ni lastnik nepremičnine, ne more pomeniti, da to ni tožnik. Ker se je sodišče ukvarjalo le z vprašanjem, ali gre pri spornih nepremičninah za last toženke, je podana tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ker pa se sodišče do argumentov tožnikov sploh ni opredelilo, kljub temu pa je zahtevek meritorno zavrnilo, je podana tudi absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kršena pa je tudi njihova pravica do enakega varstva pravic po 22. člen Ustave in do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Pri ugotovitveni tožbi po 181. členu ZPP, se pasivna legitimacija toženca ne presoja z vidika stvarne legitimacije po materialnem pravu, temveč le v luči pravnega interesa tožnika, da se zoper konkretnega toženca ugotovi obstoj pravice oziroma pravnega razmerja, ki ga s tožbo uveljavlja. Procesna teorija pasivno legitimacijo toženca za ugotovitveno tožbo utemeljuje z njegovim ravnanjem, zaradi katerega se ogroža ali zanika tožnikova pravica; tako ravnanje ni nujno le izrecno zanikanje tožnikove pravice, temveč je lahko tudi konkludentno. Temu sledi tudi sodna praksa pri ugotovitvenih lastninskih tožbah – pravni interes za ugotovitveno tožbe se priznava zoper toženca, ki si je v drugih postopkih lastil isto nepremičnino, zoper toženca, ki se je predstavljal za njenega lastnika, zoper toženca, ki je v pravnem prometu zanikal tožnikovo izvenknjižno lastninsko pravico, zoper toženca, ki je razpolagal ali poskušal razpolagati s stvarjo, ki je v tožnikovi izvenknjižni lasti, ipd. Pravni interes za ugotovitveno tožbo je podan tudi, če se je v drugih postopkih odprlo vprašanje, ali je toženec lastnik tožnikove nepremičnine ali ne. Sodna praksa priznava pravovarstveni interes tožnika za ugotovitveno lastninsko tožbo in take tožbe dopušča tudi v primerih, kadar tožniki izkažejo, da jim bo ugotovitvena sodba zoper toženca omogočila tabularni vpis vtoževane lastninske pravice, čeprav (in prav zato, ker) toženec ni dejanski lastnik sporne nepremičnine. To velja celo takrat, kadar toženec ni tabularno vpisan kot lastnik sporne nepremičnine oziroma ko nima več v posesti sporne nepremičnine, obstaja pa vsaj določena pravna podlaga, na podlagi katere bi si lahko isto nepremičnino lastil. Pasivno so legitimirani tudi pravni nasledniki vpisanega tabularnega lastnika, ki je umrl oziroma prenehal obstajati. Tožniki so pravni interes in s tem pasivno legitimacijo zatrjevali in izkazovali z vidika dejstva, da je toženka pravna naslednica in prevzemnica vsega premoženja podjetja G., ki ni bilo unovčeno v stečaju; z vidika dejstva, da se toženka v pravnem prometu in v drugih postopkih predstavlja za prevzemnico vsega premoženja, ki je ostalo tabularno vpisano na G., v preteklosti pa se je v upravnem postopku parcelacije tudi izrecno predstavljala za lastnico spornega garažnega niza; z vidika dejstva, da bi lahko tožniki na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe v tej zadevi dosegli tabularni vpis skupnih prostorov v stavbi in garažnega niza kot splošnih skupnih delov stavbe oziroma vknjižbo svoje lastninske pravice na posameznih garažah v zemljiški knjigi. Navedene vidike v nadaljevanju pritožba obsežno obrazloži in utemelji. Izpostavlja, da tožniki ne trdijo, da je toženka s sklepom stečajnega sodišča St 2/69-544 z dne 28. 1. 1976, pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, pripisovanje takih trditev tožnikom prestavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz vseh njihovih vlog izhaja, da ves čas trdijo, da toženka ni lastnica spornih nepremičnin, temveč so to tožniki. Odločba stečajnega senata le izkazuje pravno nasledstvo toženke glede vsega premoženja podjetja G., ki je po stečaju ostalo tabularno vpisano kot njegova last. Toženko je torej šteti le za formalnega titularja tega premoženja, zato je kot pravna naslednica skladno z ustaljeno sodno prakso vsekakor pasivno legitimirana za zahtevke tretjih do takega premoženja. Sodišče tudi ni preizkusilo zatrjevanja tožnikov, da bi se lahko toženka štela za prevzemnico premoženja tudi po določbah 26. in 47. člena takratnega Osnovnega zakona o gospodarskem poslovanju (upravljanju) stanovanjskih stavb v družbeni lastnini (Ur. l. SFRJ, št. 35/65), po katerih so občine prevzele upravljanje vseh stanovanjskih stavb v družbeni lastnini oziroma upravljanju družbenih pravnih oseb in s tem nanje kogentno akcesorno vezanih skupnih delov, skupnih prostorov in funkcionalnih zemljišč. Toženka ni zanikala trditev tožnikov, da se v pravnem prometu na podlagi navedene odločbe stečajnega sodišča predstavlja za prevzemnico vsega na G. tabularno še vpisanega premoženja in da z njim v pravnem prometu razpolaga. To dejstvo je zato šteti za priznano. Dokazali so, da se je toženka v upravnem postopku parcelacije predstavljala za lastnico tudi spornih nepremičnin in z njimi skušala razpolagati. Do tretjega dejstva (da bi lahko tožniki na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe dosegli tabularni vpis) se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Izpostavljajo še, da jim je sodišče odreklo edino možnost, da bi dosegli tabularni vpis svoje lastninske pravice, hkrati pa brez vsebinske presoje njihove lastninske pravice meritorno odločilo, da niso lastniki sporne nepremičnine, s čimer je bilo poseženo tudi v njihovo pravico do varstva zasebne lastnine in mirnega uživanja premoženja. Nadalje izpostavlja, da iz obrazložitve sodbe ni jasno, ali sodišče skupne prostore in garažni niz šteje za skupne dele stavbe X, ali tožniki dokazujejo lastninsko pravico na posameznih garažah. Eventualno stališče sodišča, da pri garažnem nizu ne gre za skupni del stavbe je v nasprotju s tretjim odstavkom 8. člena SZ/91 oziroma petim odstavkom 23. člena SZ-1. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da so bila stanovanja odkupljena na podlagi privatizacijskih določb SZ/91. Iz predloženih listin izhaja, da je šlo že od samega začetka za tržno prodajo na prostem trgu izvedeno že davno pred splošno privatizacijo družbenih stanovanj, pri čemer sodišče samo ugotavlja, da naj bi bila stavba skupaj z garažnim nizom prodana že pred stečajem podjetja G. in ne predstavlja njegove stečajne mase. Sodba pa razlogov o stvarnopravnem položaju in pravicah na skupnih prostorih v stavbi, nima, kakor tudi ne o podredno postavljenem tožbenem zahtevku.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožniki zatrjujejo, da so njihovi pravni predniki v letu 1962 in kasneje, do leta 1968, kot kupci stanovanj v stavbi X, skupaj s stanovanji kupili in plačali tudi stroške izgradnje vsak svojega garažnega boksa, garaže pa so pravni predniki in kasneje tožniki vse od izgradnje dalje tudi uporabljali. Kljub temu je zemljiškoknjižno stanje ostalo neurejeno in je pri stavbiščih garažnega niza s šestimi garažnimi boksi (z zemljiškoknjižnimi podatki, kot so razvidni iz izreka sodbe) kot lastnik vpisano podjetje, ki je garaže (in stanovanjske bloke) gradilo in kasneje prodalo, G., ki pa je že v letu 1976 prenehalo obstajati in bilo v stečajnem postopku izbrisano iz registra. S tožbo želijo uskladiti zemljiškoknjižno stanje z dejanskim. Tožbo so uperili zoper Občino kot pravno naslednico podjetja, saj je bila njena pravna prednica, Občina Y, s sklepom Okrožnega gospodarskega sodišča v Ljubljani St 2/69 z dne 28. 1. 1976, določena za prevzemnico vsega morebiti preostalega premoženja podjetja.(1) V nadaljevanju, po ugotovitvi, da so tudi skupni prostori stavbe X vpisani v zemljiški knjigi kot last navedenega podjetja, so tožbo razširili še na ugotovitev, da gre pri delu stavbe z ID znakom 001-7 za splošni skupni del stavbe, ki je tako v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, saj ni ugotovilo, da bi sporna nepremičnina (garažni niz) predstavljala premoženje tega podjetja, glede na to, da so stanovanja tožniki oziroma njihovi pravni predniki kupili in plačali, plačali pa tudi garažne bokse, pred izbrisom G. iz sodnega registra, zato ne gre za sredstva stečajnega dolžnika (G.), ki bi se našla po njegovem izbrisu iz sodnega registra. Toženke zato ni mogoče šteti kot pridobiteljice navedenih nepremičnin, ne na podlagi navedenega sklepa in ne na podlagi Temeljnega zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ, št. 17/65 s spremembami) in v tej pravdi ne more biti pasivno legitimirana. Odločitev je materialnopravno napačna.

6. Po mnenju pritožbenega sodišča sklep Okrožnega gospodarskega sodišča v Ljubljani St 2/69 z dne 28. 1. 1976 izkazuje pravno nasledstvo toženke. Nedvomno je bil, med drugim, njegov namen, da kakršnokoli morebitno premoženje stečajnega dolžnika, ki ni bilo zajeto v stečajnem postopku, prevzame Občina Y. Poleg tega, da je na podlagi 129. člena Zakona o prisilni poravnavi in stečaju(2) sklenilo, da bo o neunovčenih sredstvih stečajnega dolžnika sodišče odločilo s posebnim sklepom (VI. točka izreka sklepa), je namreč odločilo tudi, da morebitna ostala sredstva (ki niso bila unovčena v stečaju in ki tudi ne bodo predmet sklepa o neunovčenih sredstvih stečajnega dolžnika) pripadejo Občini Y (V. točka izreka sklepa). Res gre pri konkretnem premoženju za „premoženje na papirju“ (kar priznava tudi toženka, ki v tem postopku pritrjuje tožnikom, da to premoženje ni bilo nikoli v uporabi ali lasti G., ne Občine Y ne v njeni uporabi ali lasti, temveč ves čas v uporabi tožnikov oziroma njihovih pravnih prednikov)(3), kar pa na njeno pravno nasledstvo ne vpliva, glede na jasno določbo V. točke sklepa. Tudi se od toženke ne izterjuje nobena obveznost. Pravilno pritožba opozarja, da v konkretnem primeru ne gre za uveljavitev terjatve zoper toženca, ki bi imel kakšno obveznost po materialnem pravu, saj v pravdi po ugotovitveni lastninski tožbi tožnik ne nastopa kot upnik, toženec pa ne kot dolžnik. Poleg tega so tožniki izkazali, da se toženka v drugih postopkih predstavlja za lastnico spornih nepremičnin, sklicujoč se prav na V. točko navedenega sklepa in se torej v postopkih, v katerih ima po svojem mnenju interes, izkazuje za pravno naslednico,(4) v drugih, ko meni, da takšnega interesa nima, pa se pravnemu nasledstvu protivi. Sodna praksa pa priznava pravni interes za ugotovitveno tožbo, med drugim, tudi zoper toženca, ki si je v drugih postopkih lastil isto nepremičnino. Tožba na ugotovitev lastninske pravice ob izkazanem pravnem interesu, pa je ustrezno pravno varstvo pravic zakonitega lastnika, če je v zemljiški knjigi vknjižen drug (nepravi) lastnik. Pasivno so legitimirani tudi pravni nasledniki vpisanega tabularnega lastnika (ki je umrl oziroma prenehal obstajati), to pa je, kot rečeno, v konkretnem primeru prav toženka.

7. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (358. člen ZPP). V novem sojenju naj torej sodišče prve stopnje šteje, da je pravno nasledstvo toženke izkazano in o zadevi, vsebinsko, ponovno odloči. 8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Občini Y pripadajo brez obveznosti vsa sredstva stečajnega dolžnika, ki bi se morebiti našla po izbrisu z sodnega registra (V. točka sklepa).

Op. št. (2): Uradni list SFRJ, št. 15/65, 55/69, 39/72, 16/74. Op. št. (3): Pri čemer pa se v drugih postopkih, kot bo razvidno v nadaljevanju, predstavlja za lastnico spornih nepremičnin, sklicujoč se prav na navedeni sklep.

Op. št. (4): Zemljiškoknjižno dovolilo toženke z dne 13. 7. 2010; zapisnik parcelacije z dne 14. 10. 2004; zahteva toženke za parcelacijo z dne 25. 10. 2004.