Jedro

Pri predplačilu najemnine ni šlo za povračilo toženi stranki za investicijska vlaganja v poslovni prostor in torej ni šlo za komutativno zavezo tožeče stranke. Tako ni bilo poslovne podlage za dogovor, da se tožeča stranka odpove pravici zahtevati predplačilo najemnin. Nasprotno, ni najti drugega razloga, kot da si je tožena stranka na ta način zagotovila ugoden ekonomski položaj za primer, da prisilna poravnava ne bi uspela in da bi bila v sledečem stečajnem postopku nad tožečo stranko najemna pogodba predčasno odpovedana, do česar je dejansko tudi prišlo. Takšen namen pa ne predstavlja dopustne poslovne podlage, saj je v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev.

Izrek

I. Pritožba zoper popravni sklep z dne 29. 5. 2007 se zavrne in se izpodbijani popravni sklep potrdi.

II. Zavrne se pritožba in se potrdi sodba sodišča prve stopnje z dne 27. 3. 2007 v zvezi s popravnim sklepom z dne 29. 5. 2007 v izpodbijani 1. točki izreka v še nepravnomočnem delu, s katero je naloženo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki znesek 184.635,57 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 44.246.067,68 SIT od 1.3.2004 do 31.2006 in od zneska 184.635,57 EUR od 1.12.2007 dalje in v 2. točki izreka.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške in svoje stroške odgovora na revizijo, povrniti pa mora tožeči stranki njene stroške revizije v višini 4.771,12 EUR v 15. dneh, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da v 15 dneh tožeči plača 192.122,37 EUR (prej 46.040.205,08 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 46.040.205,08 SIT od 1. 3. 2004 do 31. 12. 2006 in zneska 192.122,37 EUR od 1. 1. 2007 dalje (1. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi plačati stroške tega postopka v višini 5.365,83 EUR v roku 15 dni, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje (2. točka izreka).

2. Z izpodbijanim popravnim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se popravi 2. točka izreka sodbe z dne 27. 3. 2007 tako, da pravilno glasi: „2. Tožena stranka je dolžna tožeči plačati stroške tega postopka v višini 5.365,83 EUR v roku 15 dni, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje.“

3. Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb postopka in materialnopravnih ter dodatnih procesnih kršitev pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne, da sodišče prve stopnje opravi novo glavno obravnavo ter odloči, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka, oziroma podredno s sodbo spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter naloži tožeči stranki povrnitev stroškov postopka tožene stranke v roku 15-tih dni, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

4. Tožena stranka se je pritožila tudi zoper popravni sklep, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da višje sodišče ob reševanju pritožbe zoper sodbo in ugoditvi pritožbi tožene stranke naloži tožeči stranki povrnitev vseh stroškov postopka tožene stranke v roku 15-tih dni, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

5. Tožeča stranka na pritožbi ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

Dosedanji potek postopka:

7. Tožeča stranka je 21. 6. 2004 vložila tožbo, s katero je od tožene stranke zahtevala plačilo glavnice 77.924.989,65 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2004 dalje. Zaradi začetka stečajnega postopka je bila namreč odpovedana podnajemna pogodba za poslovne prostore v M., tožeča stranka pa je v korist tožene stranke po pogodbi o vezanem kreditu plačala 1.794.137,40 SIT, ter po dogovoru predplačala najemnine, katerih razliko po pobotanju vtožuje s to tožbo. Tožena stranka se je zahtevku upirala in vložila nasprotno tožbo iz naslova povzročene škode zaradi prenehanja podnajemne pogodbe. V zadevi je bila imenovana sodna izvedenka finančne stroke, ki je izračunala višino neporabljenega predplačila najemnin v znesku 46.040.205,08 SIT (sedaj sedaj 192.122,37 EUR).

8. O zahtevku tožeče stranke je sodišče prve stopnje prvič odločilo s sodbo XI Pg 210/2004-39 z dne 21. 3. 2006 in toženi stranki naložilo v plačilo glavnico v višini 46.040.205,08 SIT in zakonske zamudne obresti od 1. 3. 2004 dalje, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 31.884.784,57 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi in toženi stranki naložilo v plačilo stroške postopka. Po tožbi je ugodilo zahtevku v višini predplačila najemnine, kot ga je ugotovila sodna izvedenka. Višje sodišče je s sklepom I Cpg 748/2006 z dne 9. 11. 2006 ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo razveljavilo v ugodilnem delu ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Po ponovljenem postopku je sodišče s sodbo XI Pg 144/2006-56 z dne 27. 3. 2007 toženi stranki naložilo, da tožeči plača 46.040.205,08 SIT (sedaj 192.122,37 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožeči stranki pa, da plača stroške postopka tožene stranke. Znesek 46.040.205,08 SIT (sedaj 192.122,37 EUR) predstavlja: 1.794.137,40 SIT iz naslova pogodbe o vezanem depozitu z dne 24. 11. 1999 (sedaj 7.487,00 EUR), in 44.246.067,68 SIT (sedaj 184.635,37 EUR) iz naslova predplačila najemnine. Popravni sklep z dne 29. 5. 2007 se nanaša na stroške pravdnega postopka v 2. točki izreka sodbe, ki naj jih tožena stranka plača tožeči. 10. Višje sodišče je na pritožbo tožene stranke s sodbo I Cpg 698/2007 z dne 20. 6. 2008 pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne za 184.635,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 44.246.067,68 SIT od 1.3.2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 184.635,57 EUR od 1. 1. 2007 dalje, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo za plačilo 7.486,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.794.137,40 SIT od 1.3.2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 7.486,80 EUR od 1. 1. 2007 dalje ter tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov toženi stranki.

11. Višje sodišče je torej potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, s katero je to toženi naložilo plačilo zneska po Pogodbi o vezanem depozitu (1.794.137,40 SIT oziroma 7.486,80 EUR), zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke iz naslova predplačila najemnin (184.635,57 EUR oziroma 44.246.067,68 SIT).

12. Tožeča stranka je zoper sodbo višjega sodišča vložila revizijo, o kateri je Vrhovno sodišče RS s sklepom III Ips 203/2008 z dne 7. 6. 2011 odločilo, da se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem je bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena in v odločitvi o stroških postopka, ter se zadeva v tem obsegu vrne v novo odločanje sodišču druge stopnje.

Razlogi za odločitev višjega sodišča o sodbi:

13. Višje sodišče torej s to sodbo ponovno odloča o pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 27. 3. 2007 v delu, ki se nanaša na plačilo 184.635,57 EUR (prej 44.246.067,68 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter o pravdnih stroških. V preostalem je sodba sodišča prve stopnje pravnomočna. Navedeni znesek, njegova višina med strankama ni sporna, predstavlja predplačilo najemnine, ki ga tožeča stranka vtožuje zaradi odpovedi Podnajemne pogodbe za poslovne prostore št. 20017 z dne 22. 7. 1999 s pripadajočimi aneksi (v nadaljevanju: Podnajemna pogodba). Tožeča stranka je Podnajemno pogodbo odpovedala zaradi začetka stečajnega postopka na podlagi 122. člena tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL).(1) Uveljavlja torej, da je z odpovedjo Podnajemne pogodbe odpadel pravni temelj tožene stranke za pridobljena predplačila in je nastal zahtevek tožeče stranke za vrnitev predplačane najemnine (za kar ima podlago v prvem in tretjem odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Zahtevek za vračilo denarnega zneska namreč predstavlja zahtevek za vrnitev vnaprej in v skladu s pogodbo plačanih zneskov najemnine. Ni namreč sporno, da je najprej nastala veljavna Podnajemna pogodba, ta pa je bila odpovedana, zato gre za zahtevek za vrnitev prejetega zaradi naknadno odpadle pravne podlage.

14. Tožena stranka se je zahtevku upirala iz razloga, ker sta se stranki v petem odstavku 9. člena Aneksa št. 4 k Podnajemni pogodbi št. 20017 z dne 27. 6. 2003 (v nadaljevanju: Aneks 4) dogovorili, da v primeru prekinitve pogodbe tudi iz nekrivdnih razlogov s strani podnajemnika (tožeče stranke) slednja nima pravice zahtevati vračila predplačane najemnine. Izrecen dogovor pravdnih strank v pogodbi je po stališču tožene stranke predstavljal temelj, po katerem je tožena stranka upravičena obdržati prejeta predplačila.

15. V zvezi s predplačili najemnine in dogovorom pravdnih strank v Aneksu 4 je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednje: - da sta se stranki dogovorili, da tožeča stranka nima pravice zahtevati vračila predplačila najemnine, niti v primeru prekinitve pogodbe iz nekrivdnih razlogov s strani podnajemnika (tožeče stranke), s čimer se je tožeča stranka odpovedala pravici zahtevati povračilo vnaprej plačane najemnine, - da sta stranki Aneks 4 sklenili 27. 6. 2003, torej po začetku postopka prisilne poravnave z dne 17. 6. 2003 nad tožečo stranko. Ker gre za razpolaganje s premoženjem, saj se je tožeča zavezala toženi prepustiti predplačilo najemnine tudi iz nekrivdnih razlogov, je to posel, za katerega bi morala tožeča stranka pridobiti dovoljenje poravnalnega senata (2), - da tožena stranka ne izkazuje dovoljenja poravnalnega senata za sklenitev takega posla in - da je tožena stranka vedela, da je tožeča stranka v postopku prisilne poravnave.

16. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da pogodbeno določilo petega odstavka 9. člena Aneksa 4 nima pravnega učinka nasproti toženi stranki. Ti razlogi pa niso materialnopravno pravilni. Kljub temu pa višje sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da določilo 5. odstavka 9. člena Aneksa 4 ne velja, pravilen iz drugih razlogov kot bo razvidno v nadaljevanju.

17. Sodišče prve stopnje je okoliščino, da je bil Aneks 4 sklenjen po začetku postopka prisilne poravnave z dne 17. 6. 2003, pravilno ugotovilo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožeča stranka tega dejstva ni zatrjevala, ker naj bi to le omenila v uvodnem delu tožbe, saj to tudi po mnenju višjega sodišča zadostuje. Tožeča stranka je namreč v tožbi navedla, da se je nad njo 17. 6.2003 začel postopek prisilne poravnave, ki je bil 5. 11. 2003 ustavljen, ker se je nad njo začel stečajni postopek. Pritožnica dejstva, da je bil Aneks 4 sklenjen, ko je bila tožeča stranka že v postopku prisilne poravnave, ni izpodbijala. Tožeča stranka pa je oprla svoj tožbeni zahtevek, prav na dejstvo, da je zaradi stečajnega postopka, ki se je vodil nad njo, posledično morala predčasno odpovedati najemno razmerje.

18. Zato ne držijo pritožbeni očitki, da bi sodišče moralo stranke opozoriti, da bo uporabilo materialno pravo v ZPPSL. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da sodišče upoštevaje določbo tretjega odstavka 180. člena ZPP(3) ni nikoli vezano na pomanjkanje opredelitve pravne kvalifikacije tožbenega zahtevka. Sodišče je avtonomno pri pravni razlagi uveljavljanih tožbenih zahtevkov, zaradi česar je lahko samo pravno ovrednotilo dejstveni substrat v tej pravdi uveljavljanega tožbenega zahtevka. Tudi sama tožena stranka se je v utemeljevanju svoje pravne podlage za zadržanje predplačila najemnine sklicevala na specialne določbe ZPPSL, saj je prav zaradi dejstva, da je tožeča stranka sedaj v stečajnem postopku, na njihovi podlagi uveljavljala pobotanje svoje nasprotne terjatve, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da tožena stranka škode, ki naj bi ji nastala zaradi predčasne odpovedi Podnajemne pogodbe, ni specificirala, pavšalna odškodnina pa ni bila dogovorjena.

19. Sicer pa pri izbiri ustreznih materialnopravnih določb pravdni stranki ni treba vselej razkriti prav vseh pravnih naziranj, ki jih sodišče nato zapiše v razlogih svoje odločitve, razen če bi bila na ta način razkrita v sodbi "presenetljiva" pravna podlaga, do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo. To pa pomeni da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

20. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je bilo predplačilo najemnin med strankama izrecno dogovorjeno kot zavarovanje podnajema v zaščito obeh pogodbenih strank. Na strani tožene stranke zato, da si ta kot najemodajalka s trajanjem najemnega razmerja zagotovi vračilo vlaganj v poslovni prostor, ki je bil predmet podnajema in ki ga je usposobila za dejavnost tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ugotovilo, da se je tožeča stranka v primeru predčasne odpovedi podnajemne pogodbe zavezala vzpostaviti stanje, kot je bilo ob prevzemu poslovnega prostora in plačati škodo, ki je ne bi sama odpravila, vendar tožena stranka te škode po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni specificirala, česar tožena stranka v pritožbi ne napada. Med postopkom je bil tudi pravnomočno zavrnjen zahtevek tožene stranke v nasprotni tožbi, s katero je ta vtoževala odškodnino zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja v najetih prostorih in odprave vseh poškodb, ki so nastale z uporabo prostora s strani tožeče stranke(4). Iz Podnajemne pogodbe z dne 20. 7. 1999 (priloga A7 spisa) izhaja, da sta ob določitvi cene najema (14 DEM/m2) stranki dogovorili tudi za predplačilo najemnine in način plačila tega predplačila, pri tem pa razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka, nista navedli. Nasprotno, iz tretjega odstavka 4. člena Podnajemne pogodbe izhaja, da se iz naslova plačanega predplačila dogovorjena najemnina zniža, kot je navedeno v nadaljevanju, in sicer v obdobju od 1. 10. 1999 do 10. 1. 2003 na 7 DEM/m2, od 11. 1. 2003 do 10. 1. 2008 pa znaša 10,50 DEM/m2. Najemodajalec se je zavezal tudi pridobiti soglasje za podaljšanje podnajemnega razmerja in v tem primeru sta se stranki dogovorili skleniti aneks za podaljšanje dobe podnajema s tem, da dogovorjena mesečna najemnina ostane nespremenjena, podnajemnik pa se zaveže, da bo najemodajalcu po sklenitvi aneksa ponovno plačal predplačilo najemnine v enkratnem znesku (8. člen pogodbe). Tako gre ugotoviti, da je bilo predplačilo najemnine dogovorjeno kot zagotovilo tožeči stranki, da ob morebitnem podaljšanju trajanja najema doseže ugodnejšo oz. določeno ceno najemnine. V primeru prenehanja podnajema je bil predviden poračun že plačane najemnine, vključno s predplačili. V 24. členu Podnajemne pogodbe sta se namreč stranki dogovorili, da mora tožena stranka, če pride do prenehanja podnajema na njeno pobudo, vrniti tožeči stranki na podlagi poračuna ugotovljeno višino najemnine.

21. Zato ne držijo trditve, ki jih tožena stranka ponavlja v pritožbi, da je v Aneksu št. 4 v 9. členu zaradi jasnosti potrjen dogovor pravdnih strank, ki je obstajal že ob sklenitvi Podnajemne pogodbe, o tem, da tožeča stranka ne glede na razlog odpovedi nima pravice zahtevati vračila predplačil. To namreč ne izhaja niti iz vsebine Podnajemne pogodbe, niti iz treh, kasneje sklenjenih aneksov. Višje sodišče tako ugotavlja, da se tožeča stranka pravici zahtevati vračilo predplačane najemnine ni odpovedala že ob sklenitvi Podnajemne pogodbe 22. 7. 1999, temveč šele v Aneksu 4, s katerim je bil bistveno spremenjen 24. člen Podnajemne pogodbe. Pritožbene trditve, da gre pri Aneksu 4 le za modus izpolnitve dogovora, ki je že obstajal v Podnajemni pogodbi, zato niso izkazane.

22. Iz uvodnega določila v 1. členu Aneksa št. 4, izhaja, da sta ga stranki sklenili zaradi zmanjšanja površine najema, cene najema, oddaje dela površine drugemu podnajemniku in povečanja najema parkirnih prostorov. Stranki sta se v 7. členu Aneksa 4 dogovorili tudi, da bo tožeča stranka ugotovljeni znesek zapadlih in neplačanih obveznosti iz naslova najemnin poravnala glede na začet postopek prisilne poravnave po pogojih sklenjene prisilne poravnave. Višje sodišče glede na navedeno ocenjuje, da je prišlo do sklenitve Aneksa 4 ravno zaradi spremenjenih okoliščin v zvezi z opravljanjem dejavnosti in poravnavanjem obveznosti na strani tožeče stranke, saj se je nad njo vodil postopek prisilne poravnave zaradi odprave insolventnosti.

23. Dejstvo, da je nad tožečo stranko tekel postopek prisilne poravnave je izkazovalo njene finančne težave, ki pa so vplivale na vsa njena pravna razmerja. Zato je le-te potrebno presojati tudi z vidika temeljnih načel in pravil, ki omejujejo ravnanje take stranke v času, ko je insolvenčna. Vrhovno sodišče RS je zato v svoji revizijski odločitvi kot bistveno odprlo vprašanje dopustne poslovne podlage za dogovor, da se tožeča stranka odpoveduje vračilu predplačil najemnin, saj bi ji po splošnih načelih neupravičene obogatitve šla pravica do vračila.

24. Kot je bilo ugotovljeno pri predplačilu najemnine ni šlo za povračilo toženi stranki za investicijska vlaganja v poslovni prostor in torej ni šlo za komutativno zavezo tožeče stranke. Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih okoliščin pa višje sodišče ugotavlja, da ni bilo poslovne podlage za dogovor, da se tožeča stranka odpove pravici zahtevati predplačilo najemnin. Nasprotno, ni najti drugega razloga, kot da si je tožena stranka na ta način zagotovila ugoden ekonomski položaj za primer, da prisilna poravnava ne bi uspela in da bi bila v sledečem stečajnem postopku nad tožečo stranko najemna pogodba predčasno odpovedana, do česar je dejansko tudi prišlo. Takšen namen pa ne predstavlja dopustne poslovne podlage, saj je v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev (8. člen OZ).

25. Zgoraj je bilo ugotovljeno, da je bila Podnajemna pogodba z Aneksom 4 odplačni pravni posel, ki je izkazoval ekvivalentne izpolnitve obeh strank. Pogodbeno določilo petega odstavka 9. člena Aneksa št. 4 k Podnajemni pogodbi št. 20017 z dne 27. 6. 2003, po katerem tožeča stranka nima pravice zahtevati vračila predplačila najemnine, niti v primeru prekinitve pogodbe iz nekrivdnih razlogov na njeni strani, pa te ekvivalence ne izkazuje, saj omogoča toženi stranki, da obdrži znatna sredstva tožeče stranke brez kakršne-koli nasprotne izpolnitve. Takšen namen pa ni dopusten, hkrati pa je tudi v nasprotju z razlogi, ki so narekovali sklenitev Aneksa 4. Materialnopravno pa to pomeni, da je navedeno določilo 9. člena Aneksa 4 nično.5

26. Ker torej tožena stranka nima pravno priznanega temelja za zadržanje predplačil najemnine, jih je zaradi odpovedi podnajemne pogodbe dolžna vrniti tožeči stranki na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ. Iz teh razlogov je zato odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na plačilo 184.635,57 EUR (prej 44.246.067,68 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 44.246.067,68 SIT od 1.3.2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 184.635,57 EUR od 1. 1. 2007 dalje, pravilna in zakonita, posledično pa, v zvezi s popravnim sklepom z dne 29. 5. 2007 tudi stroškovna odločitev v 2. točki izreka sodbe. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zgoraj navedenem nepravnomočnem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Razlogi za odločitev višjega sodišča o popravnem sklepu:

27. S popravnim sklepom z dne 29. 5. 2007 je sodišče prve stopnje popravilo pisno pomoto v izpodbijani sodbi in pravilno popravilo besedi „tožeči“ in „toženi“ in tako po izdaji popravnega sklepa sodišče v 2. točki izreka izpodbijane sodbe pravilno nalaga toženi stranki, da tožeči povrne stroške postopka, saj je to v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP. Zato so pravno nepomembne trditve tožene stranke v pritožbi zoper popravni sklep, da sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov ni upoštevalo vseh priglašenih stroškov tožene stranke, ki jih našteva v nadaljevanju. Višje sodišče pri tem še opozarja, da bi lahko tožena stranka nepravilnost odmere pravdnih stroškov uveljavljavljala s pritožbo proti sodbi, česar pa ni storila.

28. Tožena stranka s pritožbo zoper sodbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (154. člena ZPP in 165. členu ZPP). Iz istih razlogov mora nositi sama svoje stroške odgovora na revizijo, hkrati pa povrniti tožeči stranke njene stroške revizije. Višje sodišče je tožeči stranki glede na priglašene stroške priznalo stroške za sestavo revizije po Odvetniški tarifi (Ur.l. RS, št. 67/03 in 70/03), in sicer 2700 točk povečanih za 20% DDV (1.487,23 EUR) in stroške sodne takse v višini 3.284,00 EUR.

(1) Ta v prvem odstavku določa: pogodbe o zakupu sme stečajni upravitelj odpovedati ne glede na zakonske ali pogodbene roke, in sicer vsakega prvega dne v mesecu z odpovednim rokom 30 dni.

(2) prim. četrti odstavek 31. člena ZPPSL

(3) Ta določa: Sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo.

(4) sodba XI Pg 210/2004 z dne 21. 3. 2006, red. št. 39 spisa

(5) prim. četrti odstavek 39. člena OZ: Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična.