Jedro

Ker je zapustnik z oporoko sinu zagotovil volilo, ki pa je pogojno in se pogoj ni izpolnil, je volilo prenehalo. Zapis v oporoki, da pa mora dedinja, to je zapustnikova vdova, zapustnikovemu sinu v primeru neodsvojitve stanovanja, priskrbeti izplačilo od svojega dediča, pa v zakonu nima podlage.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbija sodba v III. izreka spremeni tako, da se sodba glede zahtevka, da je prvotoženec dolžan plačati tožeči stranki znesek, ki presega 40.204,25 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2013 dalje do plačila razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek zaradi umika tožbe proti drugo in tretjetoženi stranki. Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od prvotoženca zahtevala ugotovitev, da izpolni volilo oziroma izplačilo terjatve v obliki izplačila denarne vrednosti ¼ stanovanja, opisanega v II. izreka. Zavrnilo je zahtevek, da mora prvotoženec tožniku plačati 45.204,25 EUR s pripadki in naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, zato je podana kršitev ZPP. Sodišče je zavrnilo zahtevek na plačilo 45.000,00 EUR in spregledalo, da gre za 40.204,25 EUR, kar je zahteval tožnik. Če sodišče ne bo izdalo popravnega sklepa, uveljavlja kršitve postopka. Sodišče je zmotno ugotovilo, da pogoj ni bil izpolnjen. Pokojna E. P. je ostala lastnica stanovanja do smrti in z njim ni razpolagala in po stališču sodišča, je volilo ugasnilo. Pritožnik meni, da volilo pod odložnim pogojem ni moglo zakonito ugasniti zaradi neizpolnitve odložnega pogoja, to je razpolaganja s stanovanjem do smrti E. P. S smrtjo E. P. pa je to dobilo pravno naravo obligacijske terjatve tožnika do toženca. E. P. je podedovala stanovanje po možu z bremenom, ki ga ni izpolnila in zato je to prešlo na dediče. Po oporoki A. P. je bila E. P. dolžna prenesti na svoje pravne naslednike obveznost. Sodišče to zmotno razlaga kot določitev dediča oziroma fideikomisarično substitucijo. Sodišče se sicer sklicuje, da je po 86. členu ZD pri nas možen le damnacijski legat, ki predstavlja zgolj obligacijsko upravičenje volilojemnika. Nato pa sodišče to označi za fideikomisarično substitucijo. Iz določbe 85. člena ZD nalaga dediču izplačilo vsote denarja, po drugem odstavku ZD je določeno, da se takšnim razpolaganjem praviloma ne določi dedič in da je to volilo. A. P. je vdovi naročil le prenos obveznosti bremena na njene pravne naslednike. Gre za obligacijsko obveznost izplačati denarni znesek pod odložnim pogojem. Pritožnik opozarja, da je bil na glavno obravnavo 16. 9. 2015 vabljen z vabilom na zaslišanje in je zato prišel, nato pa ni bil zaslišan.

3. Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba najprej graja sodbo, da je sodišče spregledalo, da je tožeča stranka delno skrčila tožbeni zahtevek na 40.204,25 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožba v tem delu prav, saj je tožeča stranka skrčila zahtevek (list. št. 71 do 73). Sodišče prve stopnje ni izdalo popravnega sklepa, zato je treba šteti to za pritožbeno navedbo. Pritožbeno sodišče zato na podlagi 357. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sodbo prekoračilo tožbeni zahtevek (razlika od 45.204,25 EUR do 40.204,25 EUR), vse s pripadki. Zato je bilo treba na podlagi 357. člena ZPP pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodbo v izreku s prekoračenim tožbenim zahtevkom s sklepom razveljaviti. Ker tožeča stranka ni uspela s svojim tožbenim zahtevkom, v preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, ni vrnilo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje(1).

6. V preostalem delu pa pritožbi ni mogoče pritrditi. Pritožnik ves čas trdi in tudi v pritožbi vztraja, da tožeča stranka lahko od dediča po pokojni E. P., zahteva izpolnitev volila oziroma izplačilo ¼ stanovanja, P. (vrednost 40.204,25 EUR). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo volilo v oporoki tožnikovega očeta, A. P., volilo z odložnim pogojem (oporoka, listina A2). Tožnikov oče je stanovanje v celoti zapustil ženi E. in ji v primeru prodaje ali drugačne odsvojitve stanovanja naložil, da izplača sinu ¼ vrednosti stanovanja oziroma najmanj 32.000,00 EUR. Sodišče je pravilno ugotovilo, da E. P. stanovanja ni odsvojila vse do smrti. Tako se pogoj ni izpolnil. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je volilo lahko dano pod pogojem, da je razumljivo (82. člen ZD). Ostane še odgovor na vprašanje, ali je tožnikov oče v oporoki lahko veljavno naložil E. P., da to breme prenese na svoje naslednike. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ZD v členih o volilu (člen 85 do 94) ne pozna dejstva, ki ga zatrjuje pritožba, da bi lahko dedič svojemu dediču naložil, da to breme prenese na svoje naslednike. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi takšna določba pomenila nedovoljeno omejevanje dedičevega dediča. Sodišče prve stopnje je to pravno opredelilo kot fideikomisarično substitucijo iz 79. člena ZD. Pritožbeno sodišče se s tako opredelitvijo strinja. Če zakon prepoveduje določati dediča dediču, ne more oporočitev veljavno določiti volila, ki naj ga izpolni dedičev dedič.

7. Ker se pogoj ni izpolnil, volilo oziroma obveznost ni nastopila. Zato pritožba nima prav, ko trdi, da je treba voljo oporočitelja A. P., da mora dedinja določiti svojemu dediču to volilo, za materialnopravno zmotno. Ne gre za obveznost oziroma dolg A. P. do tožnika oziroma dolg zapustnice E. P. do tožnika. Pritožbeno sodišče na koncu še dodaja, da je treba tudi upoštevati, da je tožnik bil zakoniti dedič po pokojnem očetu in je skupaj z E. P. kot vdovo v postopku III D 3113/2013 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani sklenil dedni dogovor. Če je želel doseči bolj sigurno izpolnitev volila in ne pogojno, bi se moral takrat to z vdovo zapustnika dogovoriti v dednem dogovoru.

8. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, razen v delu, s katerim je pritožbeno sodišče sodbo delno razveljavilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj J. Zobec, Komentar ZPP k členu 357, stran 462.