Jedro

Pridobivanje lastnih delnic pomeni po določbah ZP zmanjšanje osnovnega kapitala družbe (in lahko tudi njeno likvidacijo). V 86. členu ZP je določena osnovna glavnica delniške družbe, potrebna za njeno ustanovitev in delo. "Izplačilo delničarskega deleža" -(tega pojma niti ZP niti ZVP ne poznata) bi tako pomenilo zmanjšanje osnovnega kapitala. Določba 99. člena ZP delničarju izrecno odvzema pravico do vračila sredstev, ki jih je porabil za nakup delnic.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik je od tožene stranke s tožbo zahteval plačilo bilančne vrednosti delnic, ki jih ima pri njej, v znesku 18,345.858,20 SIT s pripadki. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo njegovo pritožbo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo ter ugoditev tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da so zaradi izpodbijane sodbe prizadete njegove pravice iz 22. in 33. člena Ustave Republike Slovenije (enako varstvo pravic, pravica do zasebne lastnine), kršena pa je tudi prepoved povratne veljavnosti pravnih aktov (155. člen ustave). Tako pogodba o ustanovitvi tožene stranke kot delniške družbe kakor tudi njen statut dopuščata ob prenehanju delovnega razmerja družbenika izplačilo bilančne vrednosti njegovih delnic na dan prenehanja delovnega razmerja. Navedena akta sta bila tudi v skladu s tedaj veljavnim zakonom o podjetjih. Določba 101. člena tega zakona namreč prepušča delničarjem, da s statutom opredelijo tudi medsebojna razmerja, ki jih zakon o podjetjih posebej ne obravnava. Pridobivanje lastnih delnic je omejil šele zakon o gospodarskih družbah v svojem 240. členu, vendar pa določbe tega zakona za obravnavano razmerje ne morejo veljati niti analogno. Sodišči nižjih stopenj sta sicer izhajali iz analogne uporabe navedene zakonske določbe, vendar gre v resnici za uporabo kasnejšega zakona za urejanje razmerij, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo - to pa pomeni retreaktivno uporabo kasnejših določb in je v izrecnem nasprotju s prej citirano ustavno določbo. Revizija posebej citira prispevek profesorja Jakše Barbiča iz leta 1991 o delniški družbi, iz katerega je razvidno, da je pridobivanje lastnih delnic zakon o podjetjih, ki ga je v tem primeru mogoče uporabiti, dopuščal. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Kadar sodišče ob uporabi zakona in ob reševanju konkretnega primera ugotovi pravno praznino, lahko analogno uporabi druge določbe istega zakona ali predpise, ki urejajo podobne primere (glej 3. člen zakona o sodiščih - Ur. list RS, št. 19/94). Dopustnost analogije je torej vezana na predpise, ki jih je (tudi časovno) za sojenje mogoče uporabiti. Zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj (155. člen Ustave RS), to pa pomeni, da tudi analogna uporaba z retroaktivno veljavnostjo ni dopustna. V tem ima revizija prav. Vendar pa izpodbijana sodba prepoved retroaktivne veljavnosti zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. list RS, št. 30/93), ki velja od 10.7.1993 in torej za sporno razmerje, nastalo pred tem, ni uporabljiv, upošteva. Ugotovilo je, da uporaba izraza "analogija" pri opredelitvi vsebine 240. člena ZGD, ki pridobivanje lastnih delnic le izjemoma dovoljuje, ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je namreč do tega vprašanja že pred tem zavzelo stališče na podlagi določb zakona o podjetjih (ZP - Ur. list SFRJ, št. 77/88 in 61/90) ter zakona o vrednostnih papirjih (ZVP - Ur. list SFRJ, št. 64/89 in 29/90). Omenjena ugotovitev drži. Po eni strani je v sodbi sodišča prve stopnje citirano "analogijo" mogoče označiti kot neposrečeno obrazložitev primerjave pravne ureditve pridobivanja lastnih delnic po ZGD in ZP - ob istočasni ugotovitvi, da je že uporaba določb ZP v razmerah ugotovljenega dejanskega stan-ja onemogočala pridobivanje lastnih delnic - po drugi strani pa sodišče višje stopnje na uporabo materialnega prava, ki ga je sprejelo sodišče nižje stopnje, ni vezano (drugi odstavek 365. ter - za revizijsko stopnjo - 386. člen ZPP).

Očitek, da je izpodbijana sodba odločila v nasprotju s prepovedjo povratne veljavnosti pravnih aktov, po opisanem ne drži. Zavrnitev tožbenega zahtevka namreč temelji že na citiranih predpisih, ki so veljali ob nastanku spornega razmerja. V tem obsegu revizija ni utemeljena, čeprav iz teoretičnih izhodišč prikazuje, da sta tako ZP kot ZVP dopuščala ob ustanovitvi delniške družbe (s pogodbo ali statutom) tudi pridobivanje lastnih delnic ob prenehanju delovnega razmerja enega od delničarjev družbe. Določba 17. člena ZVP je omogočila delničarju pravico do ustvarjenega dobička, pravico do ustreznega dela premoženja družbe pa mu ta zakonska določba omogoča le v stečaju v razmerju do stečajne mase. Tudi druge določbe ZVP ne poznajo pridobivanja lastnih delnic. Pridobivanje lastnih delnic pomeni po določbah ZP zmanjšanje osnovnega kapitala družbe (in lahko tudi njeno likvidacijo). V 86. členu ZP je določena osnovna glavnica delniške družbe, potrebna za njeno ustanovitev in delo. "Izplačilo delničarskega deleža" (tega pojma niti ZP niti ZVP ne poznata) bi tako pomenilo zmanjšanje osnovnega kapitala. Aneks k statutu tožene stranke z dne 4.6.1992, ki je tak odkup - ob prenehanju delovnega razmerja delničarja - omogočil, je tako v izrecnem nasprotju z omenjeno zakonsko določbo in torej neveljaven (ničen). Končno pa določba 99. člena ZP delničarju izrecno odvzema pravico do vračila sredstev, ki jih je porabil za nakup delnic. Navedeno zakonsko določbo je glede na ugotovljeno dejansko stanje (tožnik je delnice pridobil ob ustanovitvi delniške družbe) res mogoče uporabiti analogno, vendar za obravnavani primer s polno pravno veljavo in z nadaljnjim upoštevanjem določb 100. in 101. člena ZP. Gospodarska namembnost in funkcija delniške družbe možnost prisilnega odkupa lastnih delnic izključujeta. To je jasno že na podlagi, za sporno razmerje, uporabljivih določb ZP in ZVP. Določbe kasnejše ureditve v ZGD so le še bolj natančne, vendar pojmovno enake.

Revizija torej ni uspešna v ponujani pravni presoji statuta tožene stranke in aneksa k njemu. V obravnavanem obsegu sta omenjeni listini v nasprotju z zakonom in ju po navedenem ni mogoče uporabiti.

Revizijo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).