Jedro

Odredba oz. navodilo o delu, ki jo je delavcu izdal nadrejeni načelnik upravne enote, delavcu nalaga pripravo programa odprave zaostankov oddelka, katerega vodja je, programa sistemizacije delovnih mest za ta oddelek, opravljanje uradnih dejanj izven sedeža upravne enotes in opravljanje strokovnega dela v rokih in na način, določen s predpisanimi navodili nadrejenih ter v skladu s pooblastili; nadalje se tožniku nalaga, da nemudoma poskrbi za odstranitev morebitnih alkoholnih pijač, glasbenih ali video sredstev z oddelka in prepove uporabo službenega telefona. Navedene zahteve ne pomenijo prepovedi, ki bi predstavljala prikrit disciplinski ukrep odvzema položaja (124. čl. ZJU) oz. začasne odstranitve z dela (132. čl. ZJU), niti ni kršena kakšna druga pravica iz delovnega razmerja, zato verjetnost zahtevka še ni izkazana.

Delavec ni aktivno legitimiran glede predloga za izdajo začasne odredbe, s katerim zahteva vrnitev vseh pravic drugim delavcem - svojim sodelavcem, saj delavec lahko uveljavlja le kršenje svojih pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Delovno in socialno sodišče sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbi v delu, ki se nanaša na odpravo pooblastila št. 111-74/92 z dne 23.7.2003 in ni stvarno pristojno za odločanje o predlogu tožeče stranke za zdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na prej navedeno pooblastilo in glasi: "Z začasno odredbo se zaradi preprečitve motenj pri upravnem delu na področju Oddelka upravnih notranjih zadev Upravne enotes ... in preprečitve nastanka nadaljnje škode, do dokončne odločitve vrne tožniku in tudi delavcem oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote ... vsa pooblastila in pristojnosti, kot jih je imel pred izrekom ukrepa. Po pravnomočnosti tega sklepa bosta tožba in predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na odpravo pooblastila št. 111-74/92 z dne 23.7.2003, odstopljena v reševanje pristojnemu Upravnemu sodišču Republike Slovenije." Nadalje je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na odredbo št. 111-74/92 z dne 22.7.2003, ki se glasi: "Z začasno odredbo se zaradi preprečitve motenj pri upravnem delu na področju Oddelka upravnih notranjih zadev Upravne enote ... in preprečitve nastanka nadaljnje škode, do dokončne odločitve, vrne tožniku in tudi delavcem oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote ... vse pravice, kot jih je imel tožnik pred izrekom ukrepa, s hkratno prepovedjo načelniku vzdrževanja se nepotrebnega nekorektnega poseganja v delo in organiziranje upravnega dela na oddelku", zavrne.

Zoper navedeni sklep v celoti se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zoper sklep o razdružitvi zadeve, sklep s katerim se je sodišče oklicalo za stvarno nepristojno in sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno upoštevalo materialno pravo, kakor tudi Zakon o delovnih in socialnih sodiščih ter Zakon o pravdnem postopku, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijanega sklepa Sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sodišče ni postopalo hitro, neupravičeno je razdružilo sporno zadevo in ni upoštevalo načela ekonomičnosti postopka. Tožeča stranka ni predlagala dve začasni odredbi, temveč eno, takorekoč le operativno začasno odredbo v smislu 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004), da sodišče z začasno odredbo omogoči normalno delo na oddelku v času, ko bo o sporu vsebinsko odločalo. Sicer sodišče ni vezano na predlog tožeče stranke. Odločitev sodišča je nepravična, nehumana, krivična in pristranska. Pritožba se med drugim tudi sprašuje, ali sodišče morda s svojo odločitvijo ne pomaga toženi stranki pri izigravanju zakona. Ali je morda hote ali nehote spregledalo, da sporna odredba z dne 22.7.2003 in sporno pooblastilo z dne 23.7.2003 ni ločena stvar, temveč le ena hkratna zadeva, ki jo je tožeča stranka prejela hkrati skupaj dne 23.7.2003. Nadalje pritožba meni, da sodišče v postopku ni ugotovilo prave volje tožene stranke in zadeve ni obravnavalo po vsebini. Preklic prejšnjega širšega pooblastila je stilizacija odločitve načelnika o kaznovanju delavca na položaju in prikriti izrek ukrepa in odstranitve z dela, z namenom izigrati določila zakona. Ukrep se je pokazal s kasnejšo odločbo o prevedbi v uradniški naziv iz vodja oddelka v višji svetovalec II. Načelnik je podkrepil še z enim novim disciplinskim postopkom zaradi kršitve - dejanja, storjenega z dopisom z dne 23.7.2003 državnemu sekretarju MNZ dr. V. in upravi ministrstva ter z dopisom dne 24.7.2003 (pritožbo) na Komisijo za pritožbe pri Vladi RS. Tožeča stranka se je obrnila na organe, iskala pravno varstvo. V nadaljevanju gre še za dodatne pritiske, šikaniranje, poskuse vplivanja na zdravniško komisijo ZZZS z neresnicami in izmišljenimi izjavami ter z javnim priznanjem o odvzemu pooblastil tožeči stranki kot najslabšemu delavcu na položaju. Tožeča stranka je nesporno od 28.8.1998 do 23.7.2003 bila delavec na položaju z vsemi pooblastili, vendar od 23.7.2003 dalje ni več, nima pooblastil. Slep je tisti, ki ne vidi in ugotavlja, da je to za tožečo stranko kazen in disciplinski ukrep. Po prepričanju tožeče stranke gre nesporno za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti med delavcem na položaju in delodajalcem, za katerega je stvarno pristojno delovno sodišče v individualnih delovnih sporih po točki c 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004). Spor je treba obravnavati celovito in vsebinsko, brez razdruževanja. Nadalje pritožba uveljavlja da je sodišče kršilo temeljno načelo kontradiktornosti in načelo slišati obe stranki. Sodišče ni dalo možnosti soočenja, ni zaslišalo in ni vabilo načelnika. S pristranskim načinom se tožeča stranka ni strinjala, zato je odklonila podpis zapisnika naroka v zvezi z izdajo začasne odredbe; sodišča pa razlog nepodpisa ni zanimal. Tožeča stranka prosi, da naj Višje delovno in socialno sodišče samo odloči o sporu. Glede na nova določila Zakona o delovnih in socialnih sodiščih bi tožeča stranka želela modificirati tožbeni zahtevek šele po odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi.

Pritožbeno sodišče je ocenilo ugotovljena dejstva v postopku pred sodiščem prve stopnje ter ocenilo listinske dokaze in ob upoštevanju pritožbenih navedb zaključuje, da le-te niso odločilne. Ni zakonitega razloga za združitev zadev, od katerih je ena v pristojnosti upravnega sodišča, druga pa delovnega sodišča. Zato je sodišče prve stopnje zakonito postopalo, ko je odločilo, v katerem delu delovno sodšče ni stvarno pristojno, tako za tožbo, kot za predlog za izdajo začasne odrebe. Sodišče druge stopnje se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in je zato ne ponavlja. Niso utemeljeni razlogi, ki jih navaja pritožba za enotno obravnavanje upravnega in socialnega spora. Pritožbeno sodišče pripominja, da se določbe novega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih še ne uporabljajo, ker še niso začele veljati. Veljati bodo začele na podlagi 94. člena s 1. januarjem 2005, doslej pa se uporablja sedaj veljavni Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94, 20/98). Tudi po veljavnem zakonu, t.j. po 4. čl. je delovno in socialno sodišče v individualnih delovnih sporih pristojno odločati po 2. točki tega člena o posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem; ni pa pristojno odločati o zadevah upravnih aktov oziroma o upravni stvari. Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

Utemeljena tudi ni pritožba glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe v delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zavrnilnega dela izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da se predlaga začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve in da je pogoj za to izkazana verjetnost obstoja terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo v obrazložitvi, da osporavana odredba z dne 22.7.2003 predstavlja odredbo oziroma navodilo o delu, ki jo je izdal tožniku nadrejeni načelnik Upravne enote ... Iz odredbe izhaja, da se tožniku nalaga pripraviti program odprave zaostankov oddelka, katerega vodja je, pripraviti program sistemizacije delovnih mest za ta oddelek, opravljati uradna dejanja izven sedeža upravne enotes in opravljati svoje strokovno delo v rokih in način, določen s predpisi in navodili nadrejenih ter v skladu s pooblastili; nadalje se nalaga, da tožnik nemudoma poskrbi za odstranitev morebitnih alkoholnih pijač, glasbenih ali audio video sredstev z oddelka, prepove uporabo službenega telefona. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da verjetnost zahtevka še ni izkazana, saj navedene zahteve ne pomenijo naloge ali prepovedi, ki bi predstavljala prikrit disciplinski ukrep odvzema položaja (124. člen ZJU) oz. začasne odstranitve z dela (132. člen ZJU). Niti ni kršena kakšna druga pravica iz delovnega prava. Sodišče je pravilno ugotovilo, da ne gre za samovoljno kršenje pravic tožnika iz delovnega razmerja, zato pravilno ni ugotavljalo tistih posledic, ki jih tožnik sicer občuti kot motenje svojih prvic, so pa povezane z vsebino pooblastila št. 111-74/92 z dne 23.7.2003. V tem delu je pravilno zaključilo, da je za odločanje o predlogu za tako začasno odredbo v pristojnosti upravnega sodišča. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožnik ni aktivno legitimiran glede predloga za izdajo začasne odredbe, s katerim zahteva vrnitev vseh pravic drugim delavcem za upravne notranje zadeve, torej njegovim sodelavcem, saj delavec lahko uveljavlja le kršenje svojih pravic.

Pritožba tudi ne nakazuje novih dejstev glede delovno pravnega položaja tožnika oziroma njegovih delovno pravnih pravic, ki bi lahko bila podlaga za izdajo začasne odredbe tudi po uradni dolžnosti.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno, tudi glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe v delovnem sporu.