Jedro

Uporaba nedovršnega glagola "ogroža" v prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr kaže na to, da je treba obnašanje zadržane osebe presojati celovito v določenem (daljšem) časovnem obdobju pred dogodkom neposredno pred zadržanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se nasprotnega udeleženca zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice X do 22. 6. 2017. 2. Nasprotni udeleženec je po svoji odvetnici proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma, da izpodbijani sklep ustrezno spremeni. Meni, da za zadržanje nasprotnega udeleženca na oddelku pod posebnim nadzorom niso kumulativno izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Odločitev sodišča se opira na preveč hipotetična in nekonkretizirana dejstva o nagnjenosti k samomorilnosti, da bi lahko sodišče odredilo zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom. Zgolj abstraktna možnost ogrožanja lastnega zdravja, ali življenja še ne dosega nobenega od zakonsko predvidenih pogojev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pogoji pod katerimi je dopustno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve, so določeni v prvem odstavku 39. člena ZDZdr. Ti pogoji so: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz navedenih alinej ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem, ali z nadzorovano obravnavo).

5. Pritožbena graja je usmerjena v neizpolnjenost prvega navedenega pogoja, ker dejstva, ki naj bi izpolnjevala abstraktni dejanski stan iz navedenega določila, niso dovolj konkretizirana. Takšen pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku z zaslišanjem nasprotnega udeleženca, njegove mame, z vpogledom v zdravniško dokumentacijo in s presojo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prof. dr. R. T. ugotovilo, da se nasprotni udeleženec ogroža s samopoškodbenim ravnanjem, ki je bilo prisotno ob več priložnostih in je tudi vodilo do poškodbe roke. Pred sprejemom v psihiatrično bolnišnico pa je imel samomorilne misli, ki jih je na zaslišanju zanikal, vendar pa po mnenju sodnega izvedenca samomorilnosti ni mogoče izključiti glede na navedbe nasprotnega udeleženca. Poleg tega si z uživanjem psihoaktivnih snovi (marihuana, alkohol), neposredno škoduje, saj so ti znani sprožilec psihotične motnje. Pri njem je namreč izražena akutna psihotična motnja s simptomi shizofrenije, ki jo zloraba psihoaktivnih snovi še dodatno zapleta. Kot je navedel izvedenec je navedena duševna motnja nasprotnega udeleženca izražena v takšni meri, da huje moti njegovo presojo realnosti in zmožnost obvladovanja svojih ravnanj.

6. Napačno je pritožbeno stališče, da se sodišče ne bi smelo opreti na dogodke, v katerih se je nasprotni udeleženec z udarjanjem ob steno in druge predmete, poškodoval, ker niso bili povod in glavni vzrok za sedanje pridržanje na oddelku s posebnim nadzorom. Že uporaba nedovršnega glagola "ogroža" v prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr kaže na to, da je treba obnašanje zadržane osebe presojati celovito v določenem (daljšem) časovnem obdobju pred dogodkom neposredno pred zadržanjem.1 Takšna avtoagresivna simptomatika ob izrečenih samomorilnih mislih, predstavlja zadostno konkretizacijo dejstev, ki utemeljuje pravni zaključek o ogrožanju ustavno varovanih dobrin iz omenjene alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Obstoj nevarnosti samomorilnosti tako ni zgolj abstraktna in hipotetična, kot meni pritožba. Takšen zaključek prvenstveno temelji na izvidu izvedenca psihiatra, do katerega je ta prišel z uporabo abstraktnih pravil stroke oziroma na podlagi strokovnega znanja, s katerim ne razpolaga ne sodišče ne nasprotni udeleženec in njegova pooblaščenka. Pri tem je treba še dodati, da nasprotni udeleženec na naroku za glavno obravnavo, na podano mnenje izvedenca ni imel nobenih pripomb oziroma dejanskih trditev, s katerimi bi izvedenčevemu izvidu nasprotoval. Ob nadaljnji ugotovitvi sodišča, da je omenjeno ogrožanje brez dvoma posledica udeleženčeve duševne motnje, zaradi česar ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja in da navedenih vzrokov in ogrožanja zaradi udeleženčeve nekritičnosti do stanja, v katerem se nahaja, odklanjanja zdravil ter nadaljevanja uživanja psihoaktivnih snovi, ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči in je zato nujno potrebno zadržanje v oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o kumulativni izpolnjenosti vseh pogojev iz citiranega določila 39. člena ZDZdr.

7. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

1 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 304/2010.