Jedro

Tožnika namreč ne zahtevata ureditve sporne meje zaradi nejasnosti in neprepoznavnosti mejne linije, temveč lastninsko pravico na točno določenem delu zemljišča. Ker ne gre za primer, kot ga ureja prvi odstavek 21. člena ZPP, jima sodišče ne sme odreči sodnega varstva v pravdi, temveč mora o tožbenem zahtevku odločiti (drugi odstavek 2. člena ZPP). Tudi sicer po sodni praksi nepravdni postopek za ureditev meje ne predstavlja ovire za vložitev lastninske tožbe na podlagi priposestvovanja sporne nepremičnine.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo modifikacijo tožbenega zahtevka z 19. 12. 2023 in razsodilo, da sta tožnika na podlagi priposestvovanja pridobila lastninsko pravico, vsak v deležu 1/2, na nepremičninah parc. št. 728/10 in 728/12, obe k. o. ...1, kot sta označeni v izvedeniškem mnenju izvedenca A. A. z 21. 11. 2023, ki je priloga sodbe. Sklenilo je, da je toženka tožnikoma dolžna povrniti njune stroške pravdnega postopa v višini 3.454,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

2.Zoper odločbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Uvodoma povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in zaključi, da temeljijo na formalno pomanjkljivi dokazni oceni, pri čemer se sodišče ni opredelilo do vseh izpostavljenih trditev. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nepopolno je ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo.

Toženka vztraja, da gre pri spornih nepremičninah za mejni spor, zato bi morala tožnika na podlagi poziva GURS sprožiti sodni postopek za ureditev meje in ne lastninskega spora. V predmetnem postopku gre za zlorabo instituta priposestvovanja z namenom nezakonite pridobitve lastninske pravice na delih gozdnih zemljišč v lasti toženke. Tožnika zatrjujeta priposestvovanje velikega obsega zemljišča, saj pri svoji nepremičnini 742/2, ki meri 12.045 m2, na podlagi priposestvovanja uveljavljata lastninsko pravico še na 6.000 m2, pri parceli 724/3 pa kar na 2.000 m2, kar predstavlja enkrat več kot znaša kvadratura njune parcele. Ob tako velikih obmejnih površinah, kjer je meja zamaknjena od 1 do 20 m, ni mogoče govoriti o dobrovernosti in opravičljivi zmoti. Še posebej, ker so parcele vpete v javno infrastrukturo dveh cest in ne gre za enovit kompleks. Sklicuje se na odločbi VS RS II Ips 318/2013 in VSM I Cp 996/2018, v katerih je sodišče kot bistveno okoliščino pri raziskovalni dolžnosti lastnika v povezavi z njegovo dobrovernostjo izpostavilo tudi velikost parcel, ter na odločbo VSL I Cp 1836/2022. Že po vpogledu v mapno kopijo je lahko povprečnemu človeku jasno, kje so na tem območju locirane nepremičnine tožnikov, kakšna je njihova lega in velikost ter da sporni deli ne morejo biti sestavni deli tožnikovih parcel. Ob ustrezni skrbnosti bi tako tožnika lahko ugotovila, da uživata velik del tujih parcel. Zaključek sodišča, da je od tožnikov neživljenjsko pričakovati, da bosta ob 99 parcelah pozorna na njihovo velikost, je nevzdržen. Tožnika bi bila obseg dolžna preverjati tudi ob prejemu odločb o sečnji. Njuna izpoved kaže, da sta opustila dolžno skrbnost, pri čemer se je tožnik zavedal, da posega v tuje nepremičnine. Ne gre spregledati, da tožnika zatrjujeta priposestvovanje zgolj na delih državnih nepremičnin, mej z drugimi mejaši pa nimata urejenih.

Dokazni postopek je pokazal, da mej po deblih dreves niso risali zgolj logarji, temveč tudi lastniki sami. Takšna mejna znamenja ne morejo biti zanesljiv in objektiven dokaz o posestnih in katastrskih mejah med spornimi sosednjimi zemljišči. Zmotno je prepričanje tožnikov in sodišča, da rdeče oznake na drevesih in skalah predstavljajo posestno mejo, saj je določanje mejnih znamenj v pristojnosti geodetskih podjetij. Lastnik gozda je po drugem odstavku 17. a člena Zakona o gozdovih (ZG) pri izbiri drevja za posek odgovoren za pokazane meje svojega gozda. Sodišče ni opravilo ustrezne ocene izpovedi prič, saj bi sicer ugotovilo, da so lastniki parcel imeli znaten vpliv na to, do kod segajo meje njihovih parcel. Razlog za geodetsko odmero ni bil v nepoznavanju meja toženke, kar izhaja iz izpovedi priče B. B. Dokazna ocena, ki ni skladna z 8. členom ZPP, je privedla do nepravilne uporabe materialnega prava.

3.Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Toženka v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zoper sodbo in sklep, pri čemer pritožbe zoper sklep ne obrazloži. Pritožbeno sodišče je zato odločitev sodišča o dopustitvi modifikacije tožbenega zahtevka preizkusilo le v okviru razlogov, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členim ZPP pazi po uradni dolžnosti. Ker kršitev ni ugotovilo, je pritožbo zoper sklep zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

6.Priposestvovanje predstavlja izvirni način pridobitve lastninske pravice. Po določilu tretjega odstavka 43. člena SPZ je v primeru, če dobroverni lastniški posestnik pod pogoji preteka priposestvovalne dobe izvršuje posest na delu nepremičnine, ta del predmet samostojnega priposestvovanja. Čeprav se je nesoglasje o poteku meje izpostavilo na mejni obravnavi v upravnem postopku in sta bila tožnika napotena, da pri pristojnem sodišču vložita predlog za določitev meje, v obravnavani zadevi ne gre za mejni spor. Tožnika namreč ne zahtevata ureditve sporne meje zaradi nejasnosti in neprepoznavnosti mejne linije, temveč lastninsko pravico na točno določenem delu zemljišča. Ker ne gre za primer, kot ga ureja prvi odstavek 21. člena ZPP, jima sodišče ne sme odreči sodnega varstva v pravdi, temveč mora o tožbenem zahtevku odločiti (drugi odstavek 2. člena ZPP). Tudi sicer po sodni praksi nepravdni postopek za ureditev meje ne predstavlja ovire za vložitev lastninske tožbe na podlagi priposestvovanja sporne nepremičnine2. Pritožbene navedbe toženke, da bi sodišče postopek moralo ustaviti in ga nadaljevati po pravilih nepravdnega postopka, so glede na navedeno neutemeljene.

7.Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da sta tožnika kot mejo med njunima nepremičninama in nepremičninama toženke štela v naravi dobro vidne oznake, zarisane na drevesih in kamnih, ki sta jih laično štela kot mejo med državnim in njunim gozdom. Da so tri rdeče črte, zarisane na drevesu, veljale za mejno linijo med zasebnim in javnim gozdom, so izpovedale tudi zaslišane priče, ki se poklicno ukvarjajo z gozdom, in sicer logar C. C. ter inženirja gozdarstva D. D. in E. E. Slednji je potrdil, da je imelo Gozdno gospodarstvo zaposlenega geodeta prav z namenom, da je v gozdu s črtnimi oznakami označeval meje med gozdno gospodarskimi oddelki. Čeprav v skladu s Pravilnikom o načrtih za gospodarjenje z gozdovi in upravljanje z divjadjo (v nadaljevanju Pravilnik) tri rdeče črte označujejo mejo gozdno gospodarske enote, in torej ne mejne linije med državnim in zasebnim gozdom po katastru, pa meje gozdno gospodarske enote praviloma potekajo po mejah katastrskih občin, meje oddelka znotraj gozdno gospodarske enote pa po mejah parcel, razvodnicah, komunikacijah in drugih opaznih mejah (drugi odstavek 5. in drugi odstavek 6. člena Pravilnika). Ker so zarisana mejna znamenja v naravi dobro vidna, o čemer se je prepričalo tudi sodišče na terenu, njihovo avtentičnost pa je potrdila neodvisna priča D. D., za katerega je sodišče ocenilo, da ima potrebno gozdarsko znanje in izkušnje, pritožbeno sodišče sledi razlogom iz izpodbijane sodbe o poteku uživalne meje, kot sta jo pokazala tožnika, in o dolgoletnem uživanju parcel do navedene linije, skupaj z njunimi pravnimi predniki. Pritožbeno izpostavljanje, da naj bi oznake risal tudi tožnik, je vzeto iz konteksta, saj je slednji povedal, da na drevesih ni risal rdečih črt, temveč je risal zelene oznake in črke. Te torej niso vplivale na mejno linijo ureditvenih enot po rdečih oznakah, za katere so bili po Pravilniku pooblaščeni delavci Zavoda za gozdove kot javnega zavoda, ki ga je ustanovila toženka, in ki sta jih tožnika ter gozdarji v konkretnem primeru šteli kot mejo med zasebnim in javnim gozdom.

8.Ker na terenu ni mejnih znamenj, ki bi kazala na neujemanje med katastrsko mejo in mejo gozdno gospodarskih enot, meje slednjih pa praviloma potekajo po katastrski meji, kot to določa Pravilnik in so jih kot takšne dojemali tudi gozdarji3, prav tako tožnikoma nihče ni osporaval sečnje v sedaj spornem mejnem prostoru, pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje tudi o njuni opravičljivi zmoti glede upravičenosti do posesti.

9.Po 28. členu SPZ posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Toženka v pritožbi zatrjuje, da želita tožnika zlorabiti institut priposestvovanja z namenom nezakonite pridobitve lastninske pravice ter jma z izpostavljanjem velikosti spornega zemljišča očita opustitev poizvedovalne dolžnosti, zaradi katere ni mogoče govoriti o njuni dobrovernosti.

10.SPZ pridobitve lastninske pravice na nepremičninah na podlagi priposestvovanja ne omejuje z velikostjo zemljišča. Namen te izvirne pridobitve lastninske pravice je v tem, da naj določeno dejansko stanje, ki ima vse značilnosti pravnega stanja, postane tudi resnično pravno stanje. Tožnika sta izkazala, da skupaj s pravnimi predniki že najmanj od leta 1958 uživata sporni del zemljišča kot svojega, upoštevajoč gozdarske oznake na drevju in kamenju, ki sta jih spoštovali obe stranki. To izhaja iz neprerekanih trditev tožnika, da sta z očetom sekala v spornem mejnem prostoru, kot jima je bilo odkazano, pa toženka temu ni nasprotovala, pri čemer sama trditev o sečnji na tem prostoru ni podala. Ker tožnika nista dvomila o upravičenosti do uživanja spornega dela zemljišča, o zavestni zlorabi instituta priposestvovanja za pridobitev lastninske pravice ni mogoče govoriti.

11.Potrebno je odgovoriti še na vprašanje, ali je tožnikoma mogoče očitati malomarnost, torej da bi lahko vedela, da do posesti v zatrjevanem obsegu nista upravičena, če bi ustrezno opravila svojo poizvedovalno dolžnost. Toženka, na kateri je dokazno breme za izkaz nedobroverne posesti, ob tem izpostavlja velikost spornega dela zemljišča in lego zemljišča, ki ga prečka javna cesta, kar bi moralo povprečno skrbnemu lastniku vzbuditi dvom glede uživalne meje in terjalo njegovo aktivnost v smeri ugotovitve pravilne katastrske meje. Pritožbeno sodišče je pri tehtanju, ali v konkretnem primeru velikost spornega zemljišča (skupaj približno 8.000 m2) in njegova lega predstavljata odločilno okoliščino, ki bi terjala dodatno poizvedovalno dolžnost tožnikov, upoštevalo naravo zemljišča, število njunih parcel ter skupni obseg njunih gozdnih zemljišč. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, sta tožnika solastnika 99 gozdnih parcel v obsegu 20 ha, kar znaša 200.000 m2 gozda. Ob tem obsegu gozdnih zemljišč sporni del v obsegu 8.000 m2 predstavlja zanemarljiv delež. Pritožbeno sodišče zato soglaša z razlogi sodišča iz 16. točke sodbe, da je neživljenjsko pričakovati, da bo lastnik pri prejemu odločbe o odmeri davka v višini 100 EUR za 99 parcel pozoren na velikost posamezne parcele in bo zgolj na podlagi njihovega izpisa že vedel, da ima v posesti večje zemljišče, kot mu pripada. Prav tako mej parcel in njihovega obsega ni mogoče ugotoviti na podlagi odločb o sečnji, kar izpostavlja toženka, saj so v njih navedene le parcelne številke.

12.Druga bistvena okoliščina, ki je pomembna za presojo dobrovernosti tožnikov v konkretnem primeru, je narava in lega zemljišča. Gre namreč za gozdno zemljišče, v katerem je dojemanje oblike parcele, posebej glede na razgiban teren, otežena. Iz mapne kopije je razvidno, da sta gozdni zemljišči dolgi in ozki, presekani z državno cesto, zato sta se po trasiranju ceste iz dveh oblikovale 4 parcele. Tudi upoštevajoč sporni del zemljišča parceli tožnikov potekata v isti vzdolžni liniji, ki se nekoliko širi, zato ni mogoče pritrditi toženki, da bi bilo vsakemu povprečnemu človeku že z vpogledom v mapno kopijo jasno, kje so locirane tožnikove nepremičnine, kakšna je njihova velikost in da sporni deli ne morejo biti njihov sestavni del. Če bi bilo tako, sodišče ne bi potrebovalo znanja izvedencev geodetske stroke za prikaz katastrske meje na terenu. Zgolj velikost spornega dela zemljišča tako po oceni pritožbenega sodišča glede na vse okoliščine primera ni terjala dodatne poizvedovalne dolžnosti tožnikov o katastrski meji.

13.Prav tako tožnikoma ni mogoče očitati, da bi se morala nepravilnosti mejne linije zavedati zaradi izgradnje ceste na Bazo 20 med letoma 1970 in 1980, saj so bili po ugotovitvah sodnega izvedenca A. A. takrat postavljeni le mejniki, ki so ločevali cestno telo od preostalega sveta, in se ni ugotavljalo tromej, ki bi kazale na mejo med novo cestno parcelo ter parcelami pravdnih strank ter uradnih mejnikov na terenu ni.

14.Sodna praksa, na katero se glede poizvedovalne dolžnosti tožnikov opira toženka, ne ustreza v celoti konkretnemu primeru ali pa iz nje niso pravilno povzeti nosilni razlogi. V odločbi VS RS II Ips 318/2013 je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo tožnikov zoper odločitev nižjih sodišč, s katerima je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zaradi pomanjkanja dobre vere. Bistven razlikovalni znak od tu obravnavanega primera je v tem, da ni šlo za mejni parceli, saj ju je razmejevala javna cesta. Razlog za večjo poizvedovalno dolžnost torej ni bil zgolj v velikosti parcel, temveč da ju vidno in nedvoumno ločuje javna cesta, kar je mogoče zlahka ugotoviti z vpogledom v mapno kopijo. V sodbi VSM I Cp 996/2018 je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil tožbeni zahtevek tožnikov za ugotovitev njune lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zavrnjen. Izpostavilo je, da tožnika uveljavljata priposestvovanje na 20 % posestva, ki sta ga kupila s pogodbo, pri čemer niso prepričljive njune trditve, da jima je prodajalka pokazala takšne meje, kot jih zatrjujeta, prav tako se kmetijske površine iz pogodbe ne ujemajo v celoti s katastrsko kulturo v naravi. V tej zadevi sodišče torej drugače kot v obravnavani ni sledilo tožnikoma glede njune dobrovernosti pri uživalni meji, poleg tega ni šlo za priposestvovanje gozdnega zemljišča, kjer je meje v naravi težje zaznati kot pri obdelovalnih površinah. Pritožbeni zapis o stališču sodne prakse, da je v primeru gozdnih parcel raziskovalna dolžnost strank obsežnejša, kar naj bi potrjevala odločba VSL I Cp 1836/2022, prav tako ni točen. Iz omenjene odločbe namreč izhaja, da navedeni stavek predstavlja povzetek tožnikovih trditev in ne nosilnega razloga sodbe.

15.Ne drži niti pritožbeni očitek, da je premajhna skrbnost in slaba vera tožnikov razvidna že iz njune izpovedi. Oba sta prepričljivo navedla, zakaj sta štela sporni prostor kot lasten, pri čemer izpovedi tožnika, da je sekal v rumenem polju, ni mogoče razumeti kot zavedanje o poseganju v tujo nepremičnino, temveč le kot izjavo o sečnji, ki ni v nasprotju s trditvijo, da je sporno zemljišče štel za svoje.

16.Tožnikoma glede na navedeno ni mogoče očitati, da bi lahko vedela ali da bi morala vedeti, da nista upravičena do posesti na spornem delu zemljišča in nasprotnega toženka ni izkazala. Ker so izpolnjene tudi ostale predpostavke za priposestvovanje lastninske pravice iz 43. člena SPZ, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

17.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Ker se vse nepremičnine, ki so predmet postopka, nahajajo v isti katastrski občini, bo sodišče v nadaljevanju zaradi preglednosti izpuščalo njeno imenovanje.

2Primerjaj sodbo VS RS II Ips 117/93.

3Priča C. C. je kot revirni gozdar na Območni enoti F. navedel, da je bila pri odkazilu za sečnjo tožnikovemu očetu zanj meja oznaka na drevesu do treh rdečih črt, te pa so risali njegovi predhodniki po pravilih Zavoda za gozdove. Tožnikovemu očetu je zaupal, da je to meja lastniške parcele.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o gozdovih (1993) - ZG - člen 17a, 17a/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 2/2, 8, 21, 21/1 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 28, 43, 43/3

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Pravilnik o načrtih za gospodarjenje z gozdovi in upravljanje z divjadjo (2010) - člen 5, 5/2, 6, 6/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.