Jedro

Za tožečo stranko kot upravičenko do odkupa stanovanja po 117. členu SZ je pomembno le, da je pridobila stanovanjsko pravico na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja (10. člen ZSR). Njen delodajalec je odločbo izdal na podlagi razpolagalne pravice, ki jo je dobil od tožene stranke. Eventualne omejitve ali zaveze, ki sta jih medsebojno prevzeli Lovska zveza in tožena stranka (pogodba o začasnem prenosu pravice razpolaganja na stanovanjih) na zakonitost pridobitve tožničine stanovanjske pravice in s tem pravice do odkupa, niso mogle vplivati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od tožene stranka sklenitev prodajne pogodbe za trisobno stanovanje v Novi Gorici, ob upoštevanju vrednosti točke 66,60 SIT, korekcijskega faktorja 0,966, št. točk 230, ob 60% popustu in za ceno 383.306,00 SIT, plačljivo v roku 60 dni po sklenitvi pogodbe, sicer bo pogodbo nadomestila sodba.

Tožeča stranka se je pritožila. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna s tožnico skleniti kupoprodajno pogodbo za trisobno stanovnje. V preostalem delu je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP, ker je zgolj na podlagi spisa štelo, da je tožnica bila ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona imetnica stanovanjske pravice, in ni upoštevalo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imetnik M. T. S tem je bilo dejansko stanje nedopustno spremenjeno brez obravnave, in to ob dejstvu, da tožeča stranka ni izpodbijala dejanskega stanja. O veljavnosti pogodbe o začasnem prenosu pravice razpolaganja je mogoče odločati le na podlagi ugotovitvenega zahtevka, saj odločitev o tem vpliva tudi na pravdo, v kateri M. T. zahteva od tožene stranke odkup istega stanovanja in na pravdo, v kateri je zahteval odkup od Lovske zveze. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imetnik še vedno M. T., se odločitev sodišča druge stopnje, da je tožnica imetnica, izkaže v nasprotju s 15. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih, ki določa, da je na stanovanju lahko imetnik stanovanjske pravice le ena oseba. Zaradi spoštovanja načela o trajnosti stanovanjske pravice (imetnika M. T.) sta sopogodbenika v pogodbi o začasnem prenosu pravice uporabe določila, da Lovska zveza lahko odda stanovanje v začasno uporabo. Odločitev pritožbenega sodišča je v nasprotju s prepovedjo prenašanja stanovanjske pravice na drugo osebo, kar je določal Zakon o stanovanjskih razmerjih. Ker je bila v konkretnem primeru stanovanjska pravica nezakonito prenešena na tožnico, je prenos ničen. Napadena odločba je tudi v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja, saj je na ta način priznano dolozno ravnanje Lovske zveze, katera je spravila toženo stranko in M. T. v zmoto. Ker Stanovanjski zakon nalaga prodajo bremen prostih stanovanj, napadena odločba tudi ni izvršljiva.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemelejna.

Po uradni dolžnosti (386.člen ZPP) upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo v mejah revizijskih navedb.

Tožena stranka trdi, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je, drugače kot sodišče prve stopnje, odločilo, da je imetnica stanovanjske pravice tožnica. S tem je drugače in brez obravnave ugotovilo dejansko stanje. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je zaključek o tem, kdo je imetnik stanovanjske pravice (če gre za predhodno vprašanje ali za odločitev o ustreznem tožbenem zahtevku), pravno vprašanje. Zato sodišče druge stopnje s tem, da je drugače presojalo listine (2.točka 373.člena ZPP) kot sodišče prve stopnje in naredilo drugačen pravni zaključek, ni spreminjalo dejanskega stanja.

Drugi revizjski očitek glede bistvenih kršitev določb ZPP pa se smiselno nanaša na uporabo 11. člena ZPP, saj revizija očita sodišču druge stopnje, da ne bi smelo reševati vprašanja imetništva stanovanjske pravice na spornem stanovanju v tej pravdi, ampak bi moral biti o tem postavljen ugotovitveni tožbeni zahtevek. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (1.odstavek 2.člena ZPP) in zato sodišče ne more nalagati strankam, da postavijo določen (ugotovitveni ali dajatveni) zahtevek. Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na pravici nakupa stanovanja po določbi 117.člena Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS št. 18/91). Upravičenec do nakupa je tisti, ki je bil ob uveljavitvi SZ imetnik stanovanjske pravice. Iz ugotovitev nižjih sodišč (3.odstavek 385.člena ZPP) izhaja, da o zahtevku, kdo je imetnik stanovanjske pravice sodišče ni odločalo. Zato je sodišče pred odločanjem o konkretnem tožbenem zahtevku moralo samo rešiti predhodno vprašanje (1.odstavek 12.člena ZPP), to je ali je tožnica upravičenka do odkupa stanovanja. Odločba sodišča o predhodnem vprašanju ima pravni učinek samo v tej pravdi (2.odstavek 12.člena ZPP). Zato so nerelevantne revizijske navedbe, da bo s tem prejudiciran M. T. v drugih pravdah. Tako se izkaže, da tudi te uveljavljane kršitve v pravdi ni bilo.

Tudi materialnopravni ugovori tožene stranke niso utemeljeni. Upravičenje do nakupa stanovanja po pogojih SZ ima tisti, ki je bil ob uveljavitvi SZ imetnik stanovanjske pravice (117.člen SZ). Tožena stranka, ki je postala na podlagi 112. člena SZ lastnik spornega stanovanja, pa je imetniku stanovanjske pravice dolžna to stanovanje prodati po pogojih SZ. Po ugotovitvah obeh sodišč (3.odstavek 385.člena ZPP) je tožeči stranki njen delodajalec t.j. Lovska zveza izdala odločbo, z dne 30.12.1983, v kateri je zapisano, da je tožnica pridobila imetništvo stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Obe sodišči sta tudi ugotovili, da je Lovska zveza razpolagala s stanovanjem na podlagi pogodbe s tožečo stranko, z dne 23.11.1983 o začasnem prenosu pravice razpolaganja na stanovanju.

Kot pravilno opozarja sodišče druge stopnje je Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Uradni list SRS št. 35/82, 14/84) poznal stanovanjsko pravico in pravico do uporabe stanovanja. Za stanovanjsko pravico je veljalo načelo trajnosti, saj jo je bilo mogoče omejiti in stanovanjsko razmerje odpovedati oz. je prenehalo le v primerih in ob pogojih, ki jih je določal ZSR. Pravica do uporabe stanovanja pa je bila možna le v primerih, ko je tako določal ZSR. Za tožečo stranko kot upravičenko do odkupa stanovanja po 117. členu SZ je pomembno le, da je pridobila stanovanjsko pravico na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja (10.člen ZSR). Njen delodajalec je odločbo izdal na podlagi razpolagalne pravice, ki jo je dobil od tožene stranke. Eventualne omejitve ali zaveze, ki sta jih medsebojno prevzeli Lovska zveza in tožena stranka (pogodba o začasnem prenosu pravice razpolaganja na stanovanjih) na zakonitost pridobitve tožničine stanovanjske pravice in s tem pravice do odkupa, niso mogle vplivati. Zato je v tej pravdi neodločujočega pomena (kar revizija navaja), da je Lovska zveza v razmerju do tožene stranke ravnala nepošteno. Pravno nevzdržno je tudi revizijsko naziranje, da je M.T. na podlagi pogodbe med toženo stranko in Lovsko zvezo, nasproti tožnici obdržal stanovanjsko pravico na spornem stanovanju. Za tako stališče v ZSR, ki je bil za pridobitev stanovanjske pravice kogenten predpis, ni najti opore. Tako se izkaže kot neutemeljen tudi ugovor neizvršljivosti, ki naj bi bil po revizijskih navedbah v tem, da je stanovanje "obremenjeno" s pravicami M. T. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).