Jedro

Obrazložitev sodbe glede priznanih zneskov glavnice je na prvi pogled sicer kratka, vendar navedba univerzalne formule (za vse vtoževane račune) zadošča za preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve. Pri odločitvi o obrestnem delu zahtevka pa je glede datumov začetka teka zakonskih zamudnih obresti podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je glede na njeno očitnost mogoče odpraviti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu prve alineje I. točke izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov tečejo od naslednjih datumov: od 11,54 EUR od 16. 2. 2015 dalje, od 2,02 EUR od 16. 2. 2015 dalje, od 11,54 EUR od 16. 3. 2015 dalje, od 2,02 EUR od 16. 3. 2015 dalje, od 11,54 EUR od 16. 4. 2015 dalje, od 2,02 EUR od 16. 4. 2015 dalje, od 11,69 EUR od 16. 5. 2015 dalje, od 2,02 EUR od 16. 5. 2015 dalje, od 11,39 EUR od 16. 6. 2015 dalje, od 2,02 EUR od 16. 6. 2015 dalje, od 11,54 EUR od 16. 7. 2015 dalje, od 2,02 EUR od 16. 7. 2015 dalje, od 11,54 EUR od 16. 8. 2015 dalje in od 2,02 EUR od 16. 8. 2015 dalje; v preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu (III. točka izreka) potrdi.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - v I. točki izreka: ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 132220/2016 z dne 16. 12. 2016 v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo glavnice v višini 94,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjih zneskov: od 11,54 EUR od 16. 2. 2016 dalje do plačila, od 2,02 EUR od 16. 2. 2016 dalje do plačila, od 11,54 EUR od 16. 3. 2016 dalje do plačila, od 2,02 EUR od 16. 3. 2016 dalje do plačila, od 11,54 EUR od 16. 4. 2016 dalje do plačila, od 2,02 EUR od 16. 4. 2016 dalje do plačila, od 11,69 EUR od 16. 5. 2016 dalje do plačila, od 2,02 EUR od 16. 5. 2016 dalje do plačila, od 11,39 EUR od 16. 6. 2016 dalje do plačila, od 2,02 EUR od 16. 6. 2016 dalje do plačila, od 11,54 EUR od 16. 7. 2016 dalje do plačila, od 2,02 EUR od 16. 7. 2016 dalje do plačila, od 11,54 EUR od 16. 8. 2016 dalje do plačila in od 2,02 EUR od 16. 8. 2016 dalje do plačila; ter plačilo izvršilnih stroškov v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2017 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, - v II. točki izreka: v preostalem delu razveljavilo sklep o izvršbi in tožbeni zahtevek zavrnilo, - v III. točki izreka: toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti tudi nadaljnje stroške postopka v znesku 332,11 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta obe stranki vložili pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica sodbo izpodbija v celoti, toženec pa le deloma, in sicer glede odločitve o pravdnih stroških v III. točki izreka.

3. Toženec v pritožbi poudarja, da je tožbeni zahtevek v temelju napačen. S tožbo je uspel v celoti, ne samo delno. Sodišče zmotno ugotavlja, da so bili pravdni stroški utemeljeni. Dokazano je, da so bili vtoževani računi previsoki, in to je bil vzrok za neplačilo. V nadaljevanju pritožbe opisuje sporno razmerje med strankama in svoje slabo premoženjsko stanje, ki mu onemogoča poravnavo obveznosti. Komentira delo odvetnikov in sodišča ter ozadje zadeve. Meni, da je z izpodbijano sodbo krivda razjasnjena, zaradi česar predlaga sodišču, da zadolži tožnico, da sami naredijo obračun in bo svoje obveznosti takoj poravnal. Prilaga fotokopijo sodbe P 18/2019, ki kaže, da so bili postopki nepotrebni, da so odločitve krivične in povzročeni stroški odveč. Stroškov pritožbe ne priglaša. 4. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da ni jasno, kako je sodišče prišlo do zneskov, navedenih v prvi alineji I. točke izreka sodbe. Sodba ne vsebuje obrazložitve glede teh zneskov, kar predstavlja pomanjkljivost, zaradi katere sodbe ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Opozarja, da je med tožencem in direktorjem tožnice pri obračunavanju omrežnine prišlo do dogovora o upoštevanju solastniškega deleža v višini 0,375 šele v letu 2015, v spornem obdobju pa so se obveznosti toženca obračunavale po metodologiji o oblikovanju cen komunalnih storitev. Nasprotuje tudi odločitvi glede teka zakonskih zamudnih obresti od priznanih zneskov. Glede temelja in datuma teka zakonskih zamudnih obresti je sodišče v obrazložitvi sodbe pritrdilo tožnici, vendar pa je nato datume, od katerih tečejo obresti, v izreku določilo za eno leto kasneje od zahtevanih. Tudi v tem delu je zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker bi sodišče moralo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku, je napačna tudi odločitev glede višine pravdnih stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V III. točki izreka naj se sodba spremeni tako, da se tožencu naloži v plačilo vse tožničine stroške postopka. Poleg tega naj se tožencu naloži v plačilo celotne stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V odgovoru na pritožbo toženec predlaga zavrnitev tožničine pritožbe. Prilaga dopis pooblaščenki tožnice in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8. Tožnica (občinsko javno komunalno podjetje) v predmetni pravdi zahteva plačilo za opravljene komunalne storitve (to je za ravnanje s komunalnimi odpadki, za odvajanje in čiščenje komunalnih in odpadnih voda ter za oskrbo s pitno vodo), ki jih je tožencu zaračunala s 14 računi, zapadlimi v obdobju od februarja 2015 do julija 2015. V pretežnem delu je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo (za 94,92 EUR od 142,24 EUR vtoževane glavnice), zavrnilo pa ga je v delu, v katerem pri obveznosti plačila omrežnine ni bilo pravilno upoštevano, da neprerekan solastniški delež toženca na stavbah, v zvezi s katerima je dolžan plačevati komunalne storitve, znaša 37,5 %. Ob tem se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo, da ni pomembno, da je med tožencem in direktorjem tožnice pri obračunavanju omrežnine prišlo do dogovora o upoštevanju solastniškega deleža v višini 0,375 šele v letu 2015. Zavzelo je pravilno stališče, da je bil toženec dolžan plačati omrežnino v višini solastnega deleža že v spornem obdobju, saj obveznost plačila omrežnine bremeni lastnika stavbe (priključek stavbe na javni vodovod je v njegovi lasti - 2. točka 6. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Žirovnica).

9. V 7. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je obračunana omrežnina utemeljena v deležu 37,5 %, zaradi česar ob upoštevanju toženčevega solastniškega deleža za vsak objekt posebej namesto 5,40 EUR znaša 2,02 EUR. Preprosta matematična operacija (odštevanje) in vpogled v predložene račune (v prilogi) pokažeta, da gre za razliko 3,38 EUR, do katere tožnica po vsakem posameznem računu, navedenem v dopolnitvi tožbe, ni upravičena (iz zahtevka je razvidno, da je znesek vsakega mesečnega računa, za vsak objekt posebej, razdeljen na dva dela). Po prvem računu št. 5004726 z dne 31. 1. 2015 (za objekt S. 10A) v višini 14,92 EUR (5,97 EUR + 8,95 EUR) je tožnica tako upravičena le do zneska 11,54 EUR, po drugem računu št. 5005537 z dne 31. 1. 2015 (za objekt S. 10) v višini 5,40 EUR (0,93 EUR + 4,47 EUR) pa le do zneska 2,02 EUR (in tako dalje). Obrazložitev sodbe glede priznanih zneskov glavnice je na prvi pogled sicer res kratka, vendar navedba univerzalne formule (za vse vtoževane račune) zadošča za preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve.

10. Pravilno pa tožnica opozarja, da je pri odločitvi o obrestnem delu zahtevka podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Iz obrazložitve sodbe izhajata ugotovitev, da se tožbeni zahtevek za plačilo komunalnih storitev nanaša na račune, zapadle v obdobju od februarja do avgusta 2015, ter zaključek, da je tožnica upravičena do zamudnih obresti od zapadlosti (vsakega) posameznega računa, v izreku sodbe pa so bile tožnici zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov priznane šele od različnih datumov v letu 2016 (glej prvo alinejo I. točke izreka). Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je glede na njeno očitnost mogoče odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo tako, da je kot leto zapadlosti vseh priznanih zneskov navedlo leto 2015. 11. Odločitev o glavnem zahtevku je v celoti pravilna, sprememba odločitve o stranskem zahtevku (glede teka priznanih zakonskih zamudnih obresti) pa ni vplivala na končni uspeh strank v pravdi. Za oceno končnega uspeha v pravdi je namreč bistven uspeh z glavnim zahtevkom. Glede tega uspeha je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v 2/3 korist tožnice ter sprejelo temu ustrezno odločitev o stroških pravdnega postopka. Pritožbeno nasprotovanje stroškovni odločitvi s strani obeh strank zato ni utemeljeno.

12. V zvezi s toženčevo pritožbeno kritiko stroškovne odločitve gre še dodati, da je zmotno njegovo stališče, da je (bil) tožbeni zahtevek v temelju napačen. Z nasprotovanjem višini tožbenega zahtevka je toženec uspel le deloma, saj je pretežni del obračunanih storitev po vtoževanih računih dolžan plačati (sodišče ni upoštevalo njegovega ugovora glede neuporabe (dela) objektov). Vse ostale pritožbene navedbe, s katerimi toženec nasprotuje stroškovni odločitvi, so pravno nepomembne, saj niso v neposredni zvezi s predmetno pravdo oziroma ne vplivajo na toženčevo obveznost povrnitve stroškov postopka tožnici, ki je v predmetni pravdi pretežno uspela.

13. Razen v delu, v katerem je bilo pritožbi tožnice ugodeno, pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožnice v pretežnem delu, pritožbo toženca pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnica je s pritožbo uspela le glede dela stranske terjatve, medtem ko toženec s pritožbo ni uspel niti ni njegov odgovor na pritožbo bistveno pripomogel k rešitvi obravnavane pritožbe. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP ter drugi odstavek 154. člena ZPP).