Jedro

Presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik šele v tožbi zoper izpodbijano odločbo, to je odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, predlagal izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke in da gre zato za nedovoljeno tožbeno novoto iz 52. člena ZUS-1, je protispisna, saj je tožnik ta predlog podal že v tožbi zoper sklep tožene stranke, s katerim je ta tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, torej še pred odločitvijo tožene stranke o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1682/2012-5 z dne 18. 2. 2013 razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-89/2012/6 (1312-12) z dne 20. 9. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka v pospešenem postopku na podlagi prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) odločila, da se pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka pravilno presodila glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v tožbi tožnik ne izpodbija, da obstaja razlog za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku po 2. in 5. točki prvega odstavka odstavka 55. člena ZMZ. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi (z navedbo, da ga njegovo stanje ni oviralo, ko je 8 let prebival v Italiji in ves ta čas opravljal različna dela) opredelila tudi do tožnikovih navedb v zvezi s psihičnimi težavami, ki jih je tožnik navedel ob vložitvi prošnje v navzočnosti svojega tedanjega pooblaščenca, ne da bi za omenjene trditve v dokazne namene ponudil ali predložil kakršenkoli dokaz. Izrecno pa tožnik dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra uveljavlja šele v upravnem sporu, ne da bi tudi obrazložil v skladu z 52. členom ZUS-1, zakaj ga ni navedel že v postopku izdaje sedaj izpodbijanega upravnega akta. To še zlasti velja glede na med strankama nesporno dejstvo, da je tožnik v Litvi med leti 2000 in 2005 prestal zaporno kazen zaradi naklepnega umora, torej resnega kaznivega dejanja nepolitične narave, ki je kaznivo tudi po kazenskopravnih predpisih Republike Slovenije z visoko zagroženo zaporno kaznijo, kar že samo po sebi prestavlja izključitveni razlog za priznanje statusa begunca po določbi četrte alineje prvega odstavka 5. člena ZMZ, medtem ko ocene o neizpolnjevanju pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite tožena stranka ni utemeljevala zgolj na oceni tožnikove (ne)verodostojnosti.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno, da Vrhovno sodišče tožnika zasliši, po zaslišanju in njegovih odgovorih postavi izvedenca psihiatra in ugodi tožbenemu zahtevku, in se podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi, odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo zahtevka po zaslišanju tožnika in postavitvi izvedenca psihiatra kršilo načelo materialne resnice. Tožnikov pooblaščenec je že v postopku na prvi stopnji navajal, da je tožnik odšel k psihiatru in da ima izvide medicinska sestra. Teh izvidov tožena stranka ni preskrbela, čeprav bi jih v okviru materialnega vodstva postopka morala. Sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na tožbene navedbe, da je bil izvedenec psihiater predlagan že v postopku omejitve gibanja. Kljub temu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo obrazložitvi tožene stranke in navedlo, da iz obrazložitve odločbe tožene stranke ni nikjer razvidno, da bi bili tožnikovi odgovori na vprašanja nepovezani in nerazumljivi, niti ni odgovorilo na tožnikove tožbene navedbe, da ima tožnik psihične težave in da je navajal nenavadna dejstva oziroma stvari, ki jih psihično zdrav človek ne navaja. Sodišče prve stopnje bi ob predlogu za zaslišanje tožnika tudi moralo vedeti, da je dokazni predlog z zaslišanjem tožnika podan zato, da tudi sodišče prve stopnje oceni, ali je tožnik zdrav, saj se celotna tožba nanaša na tožnikove psihične težave. Natančnih vprašanj ni imelo smisla predlagati, ker je namen zaslišanja ugotoviti, da gre za hudo bolnega človeka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku odločanja o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito in na katerega je oprlo svojo odločitev tudi sodišče prve stopnje ter ki izhaja iz podatkov upravnega spisa, izhaja, da je tožnik 19. 3. 2012 iz Italije brez osebnih dokumentov vstopil na ozemlje Republike Slovenije kot sopotnik v tovornem vozilu. V Sežani je kupil vozovnico za vlak do Ljubljane, kjer je prenočil ter se nato z vlakom odpeljal v Maribor, kjer so ga 21. 3. 2012 prijeli policisti ter nastanili v Center za tujce. Tam je po štirih dneh, kot je sam navedel, videl, da mnogi čakajo na izročitev Republiki Italiji tudi po več mesecev, zaprosil za mednarodno zaščito, med drugim tudi zato, ker se je naveličal čakati na izročitev Italiji.

7. Presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik šele v tožbi zoper izpodbijano odločbo, ki je predmet tega upravnega spora, to je odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, predlagal izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke in da gre zato za nedovoljeno tožbeno novoto iz 52. člena ZUS-1, je protispisna, na kar tožnik upravičeno opozarja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Tožnik je navedeni predlog izrecno podal že v tožbi zoper sklep tožene stranke, torej še pred odločitvijo tožene stranke o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, s katerim je ta tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, navedeni predlog pa je izrecno ponovil tudi dne 17. 6. 2012 na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje v zvezi s postopkom omejitve gibanja (primerjaj 9. točko sodbe Vrhovnega sodišča I Up 163/2012). Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo in to svojo odločitev v sodbi z dne 17. 6. 2012 tudi obrazložilo. Pravilnosti zavrnitve tega dokaznega predloga v postopku omejitve gibanja je v pritožbenem postopku zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo tudi Vrhovno sodišče, ki pa je v sodbi I Up 320/2012 z dne 5. 7. 2012, s katero je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper navedeno sodbo, poleg drugega v 15. točki obrazložitve tudi navedlo, „da bi bila postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi ugotavljal okoliščine, ki na izrečeni ukrep omejitve gibanja ne morejo bistveno vplivati, preuranjena. Ali tožnik razume pomen dajanja kredibilnih izjav in pomen postopka mednarodne zaščite pa so vprašanja, ki bi lahko bila pomembna za odločanje o mednarodni zaščiti, vendar je presoja o tem, katere dokaze bo izvedel, najprej v pristojnosti organa, ki vodi postopek, to je tožene stranke, ki pa o mednarodni zaščiti še ni odločila.“

8. Pritrditi je treba tudi pritožbenim navedbam, da je tožnik že s samimi navedbami v tožbi, da je tožnik navajal nenavadna dejstva oziroma stvari, ki jih psihično zdrav človek ne navaja: "tovariši, ki so ga nadzorovali: skušal je ugotoviti, kako jim to uspeva, da ga nadzorujejo, mislil je, da bo vse, kar ima v glavi, izginilo, da misli, da oni služijo denar, ko ga nadzorujejo, zakaj bi on komu pomagal služiti denar, to ni življenje, naj priznajo, da so se zmotili, intenzivno nadzorovanje njegovih možganov, obstojajo osebe, ki mu to počnejo“, nedvomno opozoril, da je tožnikovo psihično zdravje vprašljivo in kaj naj bi bil namen tožnikovega zaslišanja pred sodiščem prve stopnje, to je ugotoviti, ali je treba, da se za ugotovitev tožnikovega psihičnega stanja postavi izvedenec psihiatrične stroke.

9. Sodišče prve stopnje se do teh tožbenih navedb ni opredelilo, temveč se je pri svoji obrazložitvi oprlo na toženo stranko, ki je v izpodbijani odločbi navedla, da tožnika njegovo stanje ni oviralo, ko je 8 let prebival v Italiji in ves ta čas opravljal različna dela. Opredelitev do teh tožbenih navedb oziroma do tožnikovega psihičnega zdravja pa je lahko po presoji Vrhovnega sodišča pomembna tudi iz razloga, ker iz odločbe tožene stranke ni nedvoumno razvidno, na katerih zakonskih podlagah je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

10. Tožena stranka se sicer v preambuli svoje odločbe sklicuje (poleg 5. točke) na 2. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, po kateri lahko pristojni organ v pospešenem postopku obravnavano prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ. Vendar nato v obrazložitvi odločbe v desetem odstavku na 4. strani poleg 5. točke izrecno citira le 4. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, 2. točko navedenega odstavka pa kot pravno podlago le opisno navaja v drugem odstavku na 5. strani obrazložitve, nato pa zopet za svojo odločitev (kot končno) izrecno navaja le 4. in 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

11. Na tej podlagi torej ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da je tožena stranka svojo zavrnilno odločitev oprla le na 2., ne pa tudi na 4. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. To in pa poleg tega še, da je tožena stranka kot razlog za svojo odločitev v petem odstavku navedla tudi, da je bila v obravnavanem postopku na podlagi tožnikovih dejanj in ravnanj ugotovljena njegova splošna neverodostojnost, zato ta s svojimi izjavami, katerim zaradi prej navedenega ni mogoče dati kakšne dokazne vrednosti, ni izkazal obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite, pa kaže na morebitno pomembnost opredelitve do tožnikovega zdravstvenega stanja oziroma do sposobnosti razumevanja svojih dejanj, ravnanj in izjav.

12. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na določbo četrte alineje prvega odstavka 5. člena ZMZ, po kateri se prosilcu status begunca ne prizna, če obstaja utemeljen sum, da je ta pred vstopom v Republiko Slovenijo storil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave v drugi državi, tudi če je bilo storjeno zaradi domnevno političnih ciljev. To svojo odločitev je oprla na med strankami nesporno dejstvo, kot tako sicer navedeno tudi v izpodbijani odločbi tožene stranke, da je tožnik v Litvi med leti 2000 in 2005 prestal zaporno kazen zaradi naklepnega umora. Pri tem Vrhovno sodišče opozarja, da iz tožnikove prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je izjavil, da je bil obsojen zaradi nenaklepnega (in ne naklepnega) umora, iz spisne dokumentacije pa ni nikjer razvidno, da bi bila ta njegova izjava kjerkoli in kadarkoli spremenjena oziroma korigirana. Sodišče prve stopnje se tudi sklicuje na ustaljeno sodno prakso in v podkrepitev svoje odločitve navaja sodbe Upravnega in Vrhovnega sodišča RS U 1307/2000 in I Up 950/2000 ter odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-52/01. V tej zvezi Vrhovno sodišče pri tem pripominja, da je v navedenih sodbah in odločbi Ustavnega sodišča utemeljen sum storitve hudega kaznivega dejanja izhajal iz pravnomočnih sklepov okrožnega in višjega sodišča sodišča, ne pa na prosilčevi lastni izjavi.

13. Ker je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi s 15. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku), je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku mora sodišče prve stopnje ob upoštevanju opozoril Vrhovnega sodišča, podanih v obrazložitvi tega sklepa, ponovno odločiti o tožbi.