Jedro

Sodišče je pravilno štelo, da je upnik pravilno uveljavil svoje odstopno upravičenje, saj sta bila dolžnika v zamudi s plačilom več kot dveh obrokov, bila sta pozvana k njihovemu plačilu z dodatnim 15 dnevnim rokom, vročitev opominov in nato tudi odpovedi kreditne pogodbe pa ni bila mogoča iz razlogov na njuni strani.

V kreditni pogodbi je predmet kreditojemalčeve obveznosti določen po višini z denarnim zneskom glavnice, s pogodbeno obrestno mero in dobo obrestovanja, torej vsebuje vse podatke, ki so potrebni in zadostni za izračun obveznosti na določen datum (kar dokazuje že to, da je bilo izračun mogoče opraviti). Zgolj dejstvo, da izračuna ni napravilo sodišče, temveč ga je moral opraviti izvedenec, ne pomeni, da je terjatev nedoločljiva, temveč pomeni le, da je zaradi kompleksnosti izračuna potrebno dodatno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (ravno temu pa je namenjen angažma izvedenca).

Izvršilni naslov diskontiranja obveznosti iz naslova stroškov ne določa, diskontiranje pogodbenih obresti pa je bilo tako v upnikovi specifikaciji kot v izračunu izvedenca ustrezno upoštevano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: „Ugovoru dolžnikov z dne 19. 1. 2017 se delno ugodi in se sklep o izvršbi opr. št. I 3436/2016 z dne 20. 12. 2016 razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba v znesku nad 96.787,34 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska nad 93.357,23 EUR od 10. 9. 2016 dalje do plačila, in se predlog za izvršbo v tem delu zavrne. V preostalem delu se ugovor dolžnikov zavrne.“

2. Zoper zavrnilni del odločitve o ugovoru se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta dolžnika iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se ugovoru v celoti ugodi s stroškovno posledico, sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne. Priglašata tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je na upnikov predlog na podlagi izvršilnega naslova, neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 00/2010 s 4. 3. 2010, s sklepom o izvršbi z dne 20. 12. 2016 zoper dolžnika dovolilo izvršbo zaradi izterjave zneska 100.294,65 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 98.981,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2016 dalje do plačila in izvršilnih stroškov s pripadki.

7. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

8. Dolžnika sta izdanemu sklepu o izvršbi pravočasno ugovarjala, po izvedenem kontradiktornem postopku z medsebojno izmenjavo vlog, postavitvi izvedenca finančne stroke (ki je izdelal mnenje z dopolnitvami po podanih pripombah) in izvedenem naroku pa je sodišče prve stopnje njunemu ugovoru delno ugodilo glede izterjave zneska nad 96.787,34 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska nad 93.357,23 EUR od 10. 9. 2016 dalje do plačila (ta del odločitve ni predmet pritožbene presoje), v preostalem pa je ugovor zavrnilo. Odločitev je v izpodbijanem zavrnilnem delu materialnopravno pravilna.

9. V ugovoru sta dolžnika najprej v bistvenem uveljavljala, da izterjevana terjatev ni zapadla dne 11. 7. 2020 in da upnik ni pravilno uveljavil svojega odstopnega upravičenja. Upnik je te navedbe prerekal s trditvami in dokazi o vročanju vseh potrebnih dokumentov dolžnikoma in o izmikanju dolžnikov glede njihovega prejema.

10. Sodišče prve stopnje je ugovorne navedbe v tem delu pravilno zavrnilo. Kot je bilo že pojasnjeno, se predmetna izvršba vodi na podlagi notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov, če je izvršljiv (2. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ). Tako kvaliteto notarski zapis pridobi, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz njega, zapadla (prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Zapadlost terjatve se dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino (drugi odstavek 20.a člena ZIZ). Če zapadlost ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, notar stranke opozori, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo datuma zapadlosti in dokazilom o vročitvi dolžniku (tretji odstavek 20.a člena ZIZ). Pisna izjava upnika oziroma sporočilo notarja iz tretjega odstavka tega člena se glede na peti odstavek 20.a člena ZIZ dolžniku vroča priporočeno po pošti.

11. Za dokazovanje zapadlosti po tretjem odstavku 20.a člena ZIZ gre tudi v obravnavani zadevi, saj zapadlost terjatve ni odvisna od roka, ampak je posledica upnikove uresničitve odpoklicnega upravičenja in zahteve po predčasnem plačilu vseh preostalih obrokov kredita, ker je bil dolžnik v zamudi s plačilom dveh zaporednih obrokov (kot je to določeno v sedmem odstavku 1. člena sklenjene kreditne pogodbe). Za ta primer kreditna pogodba določa tudi, da mora kreditodajalec še pred razdrtjem pogodbe kreditojemalcu določiti dodaten rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni (skladno s 13. členom Zakona o potrošniških kreditih, v nadaljevanju ZPotK, ki se glede na datum sklenitve kreditne pogodbe po drugem odstavku 41. člena Prehodnih in končnih določb ZPotK-1 in četrtem odstavku 99. člena Prehodnih in končnih določb ZPotK-2 uporablja v konkretnem primeru).

12. Upnik je že v predlogu za izvršbo, še konkretneje pa v odgovoru na ugovor navedel, da dolžnik od 9. 12. 2015 ni več plačeval obrokov kredita, česar dolžnika nista prerekala, zato je sodišče to dejstvo pravilno štelo za resnično. S predloženim pozivom z dne 11. 4. 2016 na plačilo štirih zapadlih obrokov in s predloženim pozivom z dne 12. 5. 2016 na plačilo zaostale obveznosti v višini 8.910,00 EUR pa je upnik tudi po mnenju višjega sodišča izkazal, da sta bila dolžnika na dan izdaje poziva na plačilo zapadlih obveznosti z dne 12. 5. 2016 oziroma na dan uveljavitve odpoklicnega upravičenja 11. 7. 2016 v zamudi s plačilom več kot dveh zaporednih obrokov. Temu zaključku dolžnika niti ne nasprotujeta.

13. Upnik je nadalje v predlogu in v odgovoru na ugovor trdil in izkazoval, da je dolžniku A. A. 13. 5. 2016 priporočeno s povratnico na naslov Ulica 13, D. poslal zadnji opomin pred odpovedjo kreditne pogodbe s 15 dnevnim rokom za izpolnitev obveznosti. Dolžnik pisanja ni prevzel, zato ga je upnik ponovno poslal 10. 6. 2016, vendar ga dolžnik ponovno ni prevzel. Upnik je dolžniku nato 11. 7. 2016 odpovedal kreditno pogodbo, vendar dolžnik odpovedi takrat ni prevzel, prav tako ne ob ponovnem poizkusu 10. 8. 2016. Nato je upnik dolžniku obvestilo o odpovedi 9. 9. 2016 poslal še na naslov družbe T. d.o.o., katerega edini družbenik in prokurist je dolžnik A. A., dolžnik ga je prevzel 15. 9. 2016. Kot dokaz navedbam o poizkušanem vročanju je upnik priložil tudi listinska dokazila.

14. Dolžnik neutemeljeno ugovarja, da odstop od pogodbe na dan 11. 7. 2016 ni bil pravilen, ker da poziva na plačilo zapadlih obveznosti in odstopa od pogodbe do dne 15. 9. 2016 ni prejel, ravno tako neutemeljeno meni, da mu je šele z 16. 9. 2016 pričel teči dodatni 15 dnevni rok za plačilo zaostalih obveznosti. Kot je obširno in jasno obrazložilo sodišče prve stopnje, je upnik vročanje opominov in odstopa od pogodbe dolžniku A. A. opravil priporočeno po pošti skladno z določbami Zakona o poštnih storitvah na naslov, ki je kot dolžnikov naveden v kreditni pogodbi, morebitne spremembe naslova, na katero se le pavšalno in neizkazano sklicuje v ugovoru, pa dolžnik upniku ni sporočil in tega niti ne zatrjuje, nasprotno v vseh vlogah v tem postopku navedeni naslov še vedno navaja kot svoj, na njem je osebno sprejel tudi sklep o izvršbi. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je iz vseh navedb in dokazov razvidno očitno izmikanje dolžnika A. A. sprejemu upnikove pošte, v takem primeru, torej ko naslovnik onemogoči vročitev, pa je ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja in načela varstva upnikov šteti, da je sprejem opravljen že takrat, ko je pošiljatelj poskušal vročiti potrebna pisanja, in ne šele, ko je naslovnik pisanje tudi dejansko prejel (odstop od siceršnje sprejemne teorije).1

15. Upnik je navajal in izkazoval tudi, da je poskušal obvestilo o uresničitvi odstopnega upravičenja vročiti tudi drugi dolžnici B. A., ki nobenega pisanja ni dvignila. Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da je B. A. hipotekarna dolžnica, ki je solastninsko pravico na nepremičninah, na katere se vodi izvršba, pridobila že po vpisu hipoteke iz kreditne pogodbe v zemljiško knjigo in hipoteka skladno z drugim odstavkom 142. člena Stvarnopravnega zakonika učinkuje tudi proti njej (v smislu, da mora dopustiti prodajo svojega dela obremenjenih nepremičnin in poplačilo upnikove terjatve iz dosežene kupnine). Posebna odpoved kreditne pogodbe hipotekarni dolžnici v takem primeru niti ni potrebna.2

16. Ob pojasnjenem je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je upnik skladno s kreditno pogodbo in ZPotK 11. 7. 2020 pravilno uveljavil svoje odstopno upravičenje, saj sta bila dolžnika na ta dan v zamudi s plačilom več kot dveh obrokov, bila sta pozvana k njihovemu plačilu z dodatnim 15 dnevnim rokom, vročitev opominov in nato tudi odpovedi kreditne pogodbe pa ni bila mogoča iz razlogov na njuni strani.

17. Dolžnika v pritožbi zaključkov glede neplačanih kreditnih obrokov in glede izogibanja prejemu pisanj ne izpodbijata. Vztrajata pa, da je napačno stališče sodišča, da je upnik pravilno uveljavil svoje odstopno upravičenje in da je terjatev v plačilo zapadla že 11. 7. 2020, kar utemeljujeta z navedbami, da mora izjava o zapadlosti vsebovati navedbo datuma zapadlosti, ki naj ne bi bil naveden nikjer. Takim navedbam ni mogoče slediti, saj iz dopisa z dne 11. 7. 2016, naslovljenega kot „Odpoved kreditne pogodbe št. ...“ jasno in izrecno izhaja, da upnik po izteku z dopisom z dne 12. 5. 2016 določenega dodatnega roka za plačilo zapadlih obveznosti, v katerem slednje niso bile plačane, in posledični zapadlosti celotne kreditne obveznosti dolžniku pogodbo odpoveduje z dnem 11. 7. 2016. Iz tega jasno in nedvoumno izhaja datum predčasne zapadlosti na dan 11. 7. 2016 in so pritožbeni očitki o neprimernosti izjave o odpoklicu kredita neutemeljeni.

18. S kreditno pogodbo sta se upnik kot kreditodajalec in dolžnik A. A. kot kreditojemalec dogovorila, da kreditodajalec izplača kreditojemalcu znesek 150.000,00 EUR, s pogodbeno obrestno mero letno v višini 6,5%, z zamudnimi obrestmi v višini 5% nad pogodbeno obrestno mero in kreditnimi stroški v višini 1%. Kreditojemalec se je zavezal znesek kredita skupaj s pogodbenimi obrestmi po 6,5% letni obrestni meri vrniti kreditodajalcu v 120 enakih mesečnih obrokih po 1.766,00 EUR, pri čemer je dolžan prvi obrok plačati 20. 9. 2010, nadaljnje obroke do vsakega dvajsetega dne v mesecu tako, da zadnji obrok zapade v plačilo dne 20. 8. 2020. V primeru zamude s plačilom posameznega obroka je kreditojemalec dolžan plačati tudi zamudne obresti po letni obrestni meri, ki za 5% presega dogovorjene pogodbene obresti. Na tem mestu višje sodišče najprej pripominja, da je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo že s sklepom o izvršbi delno zavrnilo glede 11,5% pogodbenih zamudnih obresti, ker presegajo kogentno določeno najvišjo obrestno mero po petem odstavku 13. člena ZPotK, in je izvršbo dovolilo le glede zakonskih zamudnih obresti.

19. Tekom postopka je upnik predložil dve specifikaciji terjatve, ki jo izterjuje v tem postopku. Ker sta dolžnika višino izpostavila kot sporno, sodišče pa ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem, da bi višino terjatve izračunalo ali preverilo samo, je (tudi na predlog upnika in ob soglasju dolžnikov) angažiralo izvedenca finančne stroke in mu naložilo, da ugotovi obseg in višino terjatve upnika do dolžnikov na dan 11. 7. 2016 (uresničitev odpoklicnega upravičenja) (243. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Izvedenec je izdelal izvedensko mnenje in po pripombah dolžnikov še tri dopolnitve mnenja, sodišče pa ga je tudi zaslišalo na naroku 24. 8. 2020. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je po obširni in kritični presoji opravljenega dela zaključilo, da je mnenje izvedenca prepričljivo in strokovno utemeljeno ter jasno, razumljivo in celovito obrazloženo, izvedenec pa je ustrezno, popolno in obširno odgovoril tudi na vse podane pripombe in dodatna vprašanja. Prav tako je prepričljivo, izčrpno in primerno pojasnil tudi vse predpostavke in izhodišča, na katerih temelji izračun terjatve, zato je sodišče prve stopnje mnenju pravilno sledilo in zaključilo, da je dolg dolžnikov na dan uresničitve odpoklicnega upravičenja 11. 7. 2016 znašal 96.787,34 EUR (v tem znesku so zajete neplačane pogodbene obresti v višini 3.398,29 EUR in neplačane zamudne obresti v višini 31,82 EUR, kar pomeni, da neplačana glavnica znaša 93.357,23 EUR).

20. Dolžnika v pritožbi najprej navajata, da dejstvo, da je sodišče za ugotovitev višine dolga moralo postaviti izvedenca, kaže na neprimernost notarskega zapisa za izvršbo, saj naj obseg obveznosti v njem ne bi bil določen oziroma ustrezno naveden in naj v njem ne bi bili navedeni vsi parametri, ki bi omogočali izračun. Take navedbe so neutemeljene.

21. Izvršilni naslov je po 21. členu ZIZ primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Terjatev mora biti določena subjektivno in objektivno. Subjektivno je določena z natančno opredelitvijo strank, ki jim pripada pravica ali jih bremeni obveznost, objektivno pa jo določa natančna opredelitev obveznosti z navedbo predmeta, vrste, obsega in časa izpolnitve obveznosti.3 Po splošnem pravilu prvega odstavka 34. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je pogodbena obveznost lahko v tem, da nekdo nekaj da, stori, opusti ali trpi, predpostavka veljavnosti pogodbe pa je, da je v njej predmet izpolnitvenega ravnanja (obveznosti), ki se ga stranka s pogodbo (z izjavo volje o sklenitvi pogodbe) zaveže opraviti, mogoč in določen oziroma določljiv (prim. drugi odstavek 34. člena OZ). Po prvem odstavku 38. člena OZ je predmet obveznosti (izpolnitvenega ravnanja) določljiv, če pogodba vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu tudi po stališču sodne prakse ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča zaradi načela formalne legalitete oziroma vezanosti na izvršilni naslov ne sme terjati dodatnega vsebinskega odločanja.4

22. Vsi opredelilni elementi glede obveznosti, za katero ima notarski zapis moč izvršilnega naslova, morajo biti glede na povedano v njem izrecno in jasno zapisani, ta predpostavka pa je v konkretnem primeru izpolnjena. V kreditni pogodbi je namreč predmet kreditojemalčeve obveznosti določen po višini z denarnim zneskom glavnice, s pogodbeno obrestno mero in dobo obrestovanja, torej vsebuje vse podatke, ki so potrebni in zadostni za izračun obveznosti na določen datum (kar dokazuje že to, da je bilo izračun mogoče opraviti). Zgolj dejstvo, da izračuna ni napravilo sodišče, temveč ga je moral opraviti izvedenec, ne pomeni, da je terjatev nedoločljiva, temveč pomeni le, da je zaradi kompleksnosti izračuna potrebno dodatno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (ravno temu pa je namenjen angažma izvedenca). Nedoločljivosti obveznosti ne pomeni niti pritožbeno uveljavljano dejstvo, da je izvedenec pri izračunu izhajal iz predpostavk in ne samo iz dejstev, ki bi izhajala iz notarskega zapisa. Predpostavke, na katere se je oprl izvedenec, so namreč v izdelanem mnenju prepričljivo in strokovno utemeljene, obrazloženo je, zakaj je potrebna njihova uporaba, prav tako pa je jasno in prepričljivo pojasnjena razlika med osnovnim in variantnim izračunom, ki ga je na koncu uporabilo sodišče prve stopnje. Do te razlike je prišlo, ker je upnik zamudne obresti izračunal drugače kot izvedenec (upnik je nato predlog delno umaknil in zahteval le še obresti v višini, kot jih je na podlagi notarskega zapisa izračunal izvedenec). Povedano drugače, dva različna izračuna izvedenca sta posledica tega, da je v prvem primeru upošteval višino obresti, kot jih je izračunal upnik, v drugem pa višino obresti, kot jih je izračunal sam, in torej ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je že izvedenec sam napravil dva različna izračuna.

23. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je napačno izvedenčevo izhodišče, da naj bi obveznost na dan prvega obroka znašala 154.548,55 EUR, kar presega znesek prejetega kredita z do takrat dospelimi obrestmi in ne upošteva izvedenih predplačil, ki tudi niso obrestovana. Vse te izračune in izhodišča je izvedenec strokovno utemeljil ter pojasnil, da je pri ugotavljanju zneska izhajal iz pogodbenega določila o vračilu kredita v 120 obrokih po 1.766 EUR, kar skupaj znaša 211.920 EUR. Nadalje je pojasnil, da je predplačili z dne 13. 7. 2010 v višini 649,80 EUR in z dne 2. 7. 2010 v višini 1.836,70 EUR upošteval kot plačilo obveznosti anuitete in ne kot zmanjšanje višine kredita. Sodišče prve stopnje je temu pravilno sledilo, saj iz izvršilnega naslova ne izhaja, da bi morebitna predplačila zmanjševala osnovno višino kredita, prav tako iz izvršilnega naslova tudi ne izhaja, da bi se morebitna predplačila obrestovala. Konkretnih razlogov, zakaj naj bi bilo tako stališče napačno, pritožba ne navaja, zgolj pavšalne navedbe, da predplačila gotovo znižujejo glavnico in vplivajo na izračun terjatve (brez konkretnega izračuna, kolikšen in kakšen naj bi bil ta vpliv, zgolj s posplošeno navedbo, da bi moral izhodiščni znesek biti 152.062,15 EUR), pa ne zadoščajo za izpodbijanje strokovno in prepričljivo podanih razlogov izvedenca.

24. Slediti tudi ni mogoče navedbam, da upnik v primeru predčasne zapadlosti celotnega kredita nima izvršilnega naslova za izterjavo zakonskih zamudnih obresti. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, iz kreditne pogodbe izhaja, da mora kreditojemalec v primeru zamude s plačilom posameznega obroka plačati zamudne obresti. Narava zamudnih obresti kot sankcije za zamudo ni v primeru zamude s plačilom posameznega obroka prav nič drugačna kot v primeru zamude s plačilom celotnega zneska zaradi nastopa predčasne zapadlosti, razlika je le v časovnem trenutku začetka teka teh obresti, zato stališče, da je upnik upravičen tudi do zamudnih obresti od celotnega predčasno zapadlega in še neplačanega zneska glavnice (93.357,23 EUR) ne pomeni pritožbeno uveljavljane nedopustne in preširoke razlage te pogodbene določbe v škodo dolžnikov.

25. Za izpodbijano odločitev so nepomembni pritožbeni očitki o ničnosti določbe kreditne pogodbe glede zamudnih obresti, ker je v nasprotju s prisilnimi predpisi o najvišji dopustni obrestni meri. Kot je bilo že pojasnjeno, je bil namreč predlog za izvršbo že s sklepom o izvršbi pravnomočno zavrnjen glede obresti po obrestni meri 11,5%, ker presegajo kogentno določeno najvišjo obrestno mero po petem odstavku 13. člena ZPotK, in je bila izvršba dovoljena le za zakonske zamudne obresti, ki so nižje od tistih, ki so dogovorjene v izvršilnem naslovu, in tudi od tistih, ki jih določa ZPotK (pri čemer se obrestuje le glavnica 93.357,23 EUR, saj od pogodbenih obresti v znesku 3.398,29 EUR in neplačanih zamudnih obresti v višini 31,82 EUR skladno s prvim odstavkom 375. člena OZ zamudne obresti ne tečejo).

26. Neutemeljene so tudi pritožbene zahteve po diskontiranju stroškov kredita v znesku 1.500,00 EUR (z odštetjem sorazmernega dela 625,00 EUR). Po četrtem odstavku 13. člena ZPotK se v primeru, če dajalec kredita zahteva predčasno plačilo obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, obveznost plačila določi v skladu z drugim odstavkom 12. člena tega zakona (ki se nanaša na predčasno poplačilo kredita). Ta določba pa pravi, da lahko potrošnik od zneska sedanje vrednosti obveznosti predčasnega plačila (diskontirane) kredita odšteje sedanjo vrednost (valorizirano) pogodbenih obresti, vključno z morebitnimi stroški, ki bi tekle od dneva predčasnega plačila do dneva zapadlosti plačila po pogodbi, če so bile pogodbene obresti in stroški za to obdobje že obračunani in zajeti v plačila, ki jih je plačal potrošnik. Višje sodišče opozarja, da je v zakonu izrecno naveden izraz „lahko“, kar pomeni, da je ureditev tega vprašanja prepuščena pogodbenim strankam, ki pa sta v konkretnem primeru v izvršilnem naslovu diskontiranje izrecno omejili le na pogodbene obresti (osmi odstavek 1. člena kreditne pogodbe namreč določa, da je kreditojemalec v primeru predčasnega poplačila kredita upravičen do zmanjšanja svojih obveznosti v višini pogodbenih obresti, ki bi zapadle v plačilo po poplačilu). Izvršilni naslov torej diskontiranja obveznosti iz naslova stroškov ne določa, diskontiranje pogodbenih obresti pa je bilo tako v upnikovi specifikaciji kot v izračunu izvedenca ustrezno upoštevano.

27. Glede na vse pojasnjeno je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ugovor v preostalem delu (to je glede utemeljenosti izvršbe zaradi izterjave 96.787,34 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 93.357,23 EUR od 10. 9. 2016 dalje do plačila) zavrne kot neutemeljen. Ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo dolžnikov zavrnilo in sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

28. Dolžnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. VSL sklep III Ip 5039/2012 z dne 23. 1. 2013, VSL Sklep III Ip 362/2018 z dne 7. 2. 2018. 2 Prim. smiselno VSC Sklep I Ip 641/2013 z dne 3. 4. 2014. 3 Irena Merc, (Ne)določenost izvršilnega naslova, Podjetje in delo, 2015, št. 3-4, str. 596, prim. tudi Bojan Podgoršek, Izvršljiv notarski zapis, Odvetnik, 2012, št. 56, str. 39, in dr. Vesna Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 112. 4 Prim. VSL Sklep II Ip 3198/2014 z dne 17. 12. 2014, VSM Sklep I Ip 859/2012 z dne 11. 10. 2012, VSRS Sodba in sklep II Ips 777/2008 z dne 26. 1. 2012 in drugi.