Jedro

Kazenski postopek mora biti pravnomočno končan pred potekom določenega časa od storitve kaznivega dejanja, sicer zastaranje povzroči, da kazenski pregon ni več dovoljen (1. odstavek 111. člena KZ). S tem ko sodišče druge stopnje odloči o pritožbi na seji senata ali na obravnavi (1. odstavek 379. člena ZKP), je dan pritožbene seje ali obravnave dan, ko postane pravnomočna odločitev sodišča prve stopnje, če je ta potrjena ali spremenjena. Dan, ko je odločba sodišča druge stopnje vročena strankam, zato na nastop pravnomočnosti nima vpliva in nanjo ni vezano zastaranje kazenskega pregona.

Izrek

Zahteva obdolženkine zagovornice za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obdolženka je dolžna plačati kot stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Velenju je obd. E.N. izreklo sodni opomin zaradi kaznivega dejanja opravljanja po prvem odstavku 172. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). V plačilo ji je naložilo stroške kazenskega postopka v višini 234.855,00 SIT, oprostilo pa jo je plačila povprečnine. Višje sodišče v Celju je pritožbama obdolženke in njene zagovornice delno ugodilo in spremenilo odločbo o stroških kazenskega postopka tako, da je obdolženka dolžna plačati 142.830,00 SIT. V ostalem delu sta bili njuni pritožbi, v celoti pa pritožba zasebne tožilke, zavrnjeni.

Obdolženkina zagovornica je dne 11.2.1999 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sklepa sodišč prve in druge stopnje iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in zavrne zasebno tožbo po 4. točki 357. člena ZKP oziroma da spremeni sklep višjega sodišča tako, da pritožbi obdolženke in njene zagovornice ugodi ter sklep okrajnega sodišča razveljavi in odloči v skladu s 4. točko 357. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana v odgovor pooblaščencu zasebne tožilke (drugi odstavek 423. člena ZKP), ki je sporočil, da je pooblastilno razmerje z njo prenehalo leta 2000. Poštna pošiljka, poslana neposredno zasebni tožilki, pa se je vrnila z oznako, da je naslovnica "preseljena".

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica uveljavlja: a) absolutno zastaranje kazenskega pregona, b) da sodna odločba temelji na dokazu, na katerega se ne sme opirati (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) in c) kršitev določbe 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP.

K tč. a) Obdolženka je obravnavano kaznivo dejanje storila 11.11.1994, 1.1.1995 pa je začel veljati KZ (Ur. l. RS, št. 63/94). V skladu z drugim odstavkom 3. člena KZ, po kateri se uporablja zakon, ki je milejši za storilca, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, je bilo njeno dejanje pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje opravljanja po prvem odstavku 172. člena KZ. Zanj je v navedeni določbi predpisana denarna kazen ali zapor do treh mesecev. Glede na predpisano kazen bi kazenski pregon (relativno) zastaral v dveh letih od storitve kaznivega dejanja (6. točka prvega odstavka 111. člena KZ), absolutno pa v štirih letih (šesti odstavek 112. člena KZ).

Po mnenju zagovornice je nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona, ker obdolženka do 11.11.1999 (očitno gre za pomoto, saj pred tem navaja datum 11.11.1998) ni prejela odločbe sodišča druge stopnje. Iz spisa je razvidno, da je višje sodišče o pritožbah odločilo 3.11.1998, torej pred absolutnim zastaranjem, ki bi nastopilo 11.11.1998, njegov sklep pa je bil obdolženki vročen 15.12.1998. Po prvem odstavku 111. člena KZ zastaranje povzroči, da kazenski pregon ni več dovoljen, če od storitve kaznivega dejanja preteče določen čas. To pomeni, da mora biti kazenski postopek za določeno kaznivo dejanje pravnomočno končan pred potekom te dobe. Po prvem odstavku 129. člena ZKP postane sodba (smiselno tudi sklep) pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe. Odločitev sodišča prve stopnje tako postane pravnomočna, ko je višje sodišče odločilo o pritožbi zoper njo, če ta ni vložena, pa s potekom pritožbenega roka. Le v nekaterih primerih, taksativno naštetih v prvem odstavku 398. člena ZKP, med katere pa obravnavana zadeva ne sodi, je pritožba dovoljena tudi zoper sodbo sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje o pritožbi odloči na seji senata ali na obravnavi (prvi odstavek 379. člena ZKP), zato je dan pritožbene seje ali obravnave dan, ko postane pravnomočna odločitev sodišča prve stopnje, če je ta potrjena ali spremenjena. Dan, ko je odločba sodišča druge stopnje vročena strankam, zato na nastop pravnomočnosti nima nobenega vpliva.

K tč. b) Zagovornica navaja, da sodišče na glavni obravnavi res ni izvedlo dokaza s sporno kaseto, vendar odločitev sodišča vendarle sloni na tem dokazu. Sodišče namreč očita obdolženki žaljivost tona, o čemer nista govorila niti zasebna tožilka, ko je bila zaslišana, niti njen pooblaščenec, zaslišan kot priča. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Preizkus kršitev pa je mogoč le, če so v zahtevi navedene vse tiste okoliščine, na podlagi katerih vložnik meni, da je določena kršitev podana. Zagovornica pa v tem primeru ne pove, za kakšno kaseto gre, kaj je njena vsebina, zakaj ne bi smela biti predvajana, tako da ni mogoče ugotoviti njene "spornosti". Še več, o tem da odločitev sodišča prve stopnje temelji na posnetku s kasete, sklepa zgolj posredno na podlagi uporabljenega pojma "žaljiv ton" v obrazložitvi. Iz te je na četrti strani prvostopenjskega sklepa razvidno, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za poslušanje zvočnega zapisa telefonskega pogovora med A.D. in obdolženko, opisanem v izreku prvostopenjske sodbe. Na šesti strani obrazložitve pa je navedeno, da je obdolženka "posegla v zasebnost osebnega in družinskega življenja v žaljivem tonu, torej na način, s katerim je zasebno tožilko diskreditirala in s tem okrnila njeno dobro ime". Po mnenju Vrhovnega sodišča je jasno, da v tem primeru sodišče z uporabo "žaljivega tona" ni opisovalo zvokovnih značilnosti glasu obdolženke s posnetka, ampak žaljiv način njenega izražanja, kar pa je eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja opravljanja.

K tč. c) Zagovornica navaja, da iz spisa ni razvidno, da je zasebna tožilka svojega bivšega pooblaščenca, ki je bil v tej zadevi zaslišan kot priča, odvezala molčečnosti. Pooblaščenec pa je bil tudi odvetnik zakoncev D. Po določbi 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP je odvetnik oproščen dolžnosti pričevanja o dejstvih, za katera je zvedel pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je zvedel pri opravljanju svojega poklica.

Sodišče ga je dolžno o tem poučiti pred njegovim zaslišanjem, pouk in odgovor pa se vpišeta v zapisnik (drugi odstavek citiranega člena). Ne gre torej za primer, ko odvetnik ne bi smel pričati (v primerjavi s prepovedjo iz 235. člena ZKP), ampak ima možnost, da se sam odloči, kako bo ravnal. Le v primeru (med drugim), če oseba, ki ni dolžna pričati, o tem ni poučena ali se ni izrecno odpovedala svoji pravici, ali pouk in odpoved nista zapisana v zapisnik, sodišče na tako izpovedbo ne sme opreti svoje odločbe (237. člen ZKP).

Odvetnik B.N., prejšnji pooblaščenec zasebne tožilke, je bil na glavni obravnavi 30.6.1998 pred svojim zaslišanjem opozorjen po 236. členu ZKP in je izrecno izjavil, da bo pričal. Oboje je vpisano v zapisnik.

Ker niso bile ugotovljene kršitve, na katere se sklicuje zagovornica, je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obdolženka ni uspela z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžna plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo, da postopek ni bil zamotan in njene premoženjske razmere, ugotovljene v postopku na prvi stopnji (lastnica stanovanja, brez preživninskih obveznosti, ukvarjanje z dopolnilno dejavnostjo - finančnim knjigovodstvom, relativno nizka pokojnina).