Jedro

Ne drži pritožnikova razlaga, da je mogoče prikrito stvar kupiti le od storilca temeljnega kaznivega dejanja, saj za obstoj kaznivega dejanja prikrivanja ni potrebno, da bi bil storilec temeljnega kaznivega dejanja sploh obsojen in je torej lahko celo še neznan. V takšnem primeru bi po pritožnikovi razlagi z nakupom s kaznivim dejanjem pridobljene stvari ne bilo mogoče storiti kaznivega dejanja prikrivanja, medtem ko bi to bilo mogoče z vsakim drugim prikrivalčevim načinom pridobitve te iste stvari, kar je vsekakor nelogično in nesmiselno. Po drugi strani pa bi v takšnem primeru lahko šlo celo za nakup stvari od dejanskega storilca temeljnega kaznivega dejanja, ki pa kot tak še ne bi bil identificiran in obsojen, a kljub temu storitev kaznivega dejanja prikrivanja ne bi bila mogoča – kar se prav tako izkaže kot povsem nesprejemljiva razlaga obravnavane izvršitvene oblike kaznivega dejanja prikrivanja.

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je bil v prvostopenjski sodbi naveden napačen pravni pouk, in sicer, da je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo mogoče vložiti „v roku 15-ih dni od dneva pismenega prejema sodbe...“, čeprav je glede na 3. odst. 443. čl. ZKP pritožba zoper sodbo okrajnega sodišča dovoljena v roku 8-ih dni od vročitve prepisa sodbe. Zagovornik obdolženca (in enako obdolženec sam) je pisni odpravek sodbe prejel 9.6.2006, pritožbo pa vložil 23.6.2006, torej po preteku 8-dnevnega roka, a znotraj 15-dnevnega roka, ki ga je navedlo prvostopenjsko sodišče v pravnem pouku. Čeprav je zagovornik tako zamudil zakonsko določen rok, je pritožbeno sodišče ni zavrglo, ampak jo vsebinsko obravnavalo, saj je ocenilo, da napačen pravni pouk v izpodbijani sodbi ne more biti upoštevan v škodo obdolžena. Slednji je namreč lahko povsem utemeljeno zaupal v pravilnost pravnega pouka in mu zato ni mogoče odreči pravice, da pritožbo vloži v roku, ki mu ga je na ta način določilo samo sodišče. Glede na 1. odst. 75. čl. ZKP pa je zagovornik upravičen v korist obdolženca storiti vse, kar sme storiti sam obdolženec in tako je treba razlagati tudi pravico zagovornika do vložitve pritožbe po preteku zakonsko določenega roka, a znotraj roka, ki ga je sicer (napačno) določilo prvostopenjsko sodišče v danem pravnem pouku.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca in pritožba obdolženčevega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odst. 95. čl. ZKP je obdolženec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer na 75.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je Okrajno sodišče v K. razsodilo, da je obd. J.H. kriv storitve kaznivega dejanja prikrivanja po 2. v zvezi s 1. odst. 221. čl. KZ ter mu je bila na podlagi iste zakonske določbe izrečena denarna kazen v višini 60.000,00 SIT. Odločeno je bilo, da je obdolženec dolžan navedeno kazen plačati v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe in se v primeru neizterljivosti izvrši tako, da se bo za vsakih začetih 10.000,00 SIT določil en dan zapora. Na podlagi 95. čl. ZKP je bil obdolženec obvezan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo je vložil pritožbo okrožni državni tožilec, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 1. odst. 373. čl. KZ. Predlagal je, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da se obdolženca spozna za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odst. 221. čl. KZ.

Pritožbo je vložil tudi obdolženčev zagovornik, in sicer navajajoč, da iz vseh pritožbenih razlogov ter je predlagal, da se prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da se obdolženca oprosti obtožbe.

Obdolženčev zagovornik je podal tudi odgovor na pritožbo okrožnega državnega tožilca in v njem predlagal, da se pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno ter ugodi predlogu, podanem v pritožbi zagovornika.

V pritožbenem postopku je podala pisni predlog višja državna tožilka in sicer, da se pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da se obdolženega spozna za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odst. 221. čl. KZ; pritožbo zagovornika obdolženca pa kot prepozno zavrže. V odgovoru na predlog višje državne tožilke je zagovornik obdolženca vztrajal pri predlogu, kot ga je podal v svoji pritožbi in menil, da ni razlogov za ugoditev predlogu višje državne tožilke.

Pritožbi nista utemeljeni.

Ni mogoče pritrditi okrožnemu državnemu tožilcu, ko v pritožbi zatrjuje, da obdolženčevo ravnanje kaže na storitev kaznivega dejanja s krivdno obliko direktnega naklepa (torej po 1. odst. 221. čl. KZ). Prvostopenjsko sodišče se je v tej zvezi upravičeno sklicevalo na način pridobitve obravnavanih registrskih tablic, ki ne omogoča gotovostnega sklepa, da je obdolženec vedel za njihovo pridobitev s kaznivim dejanjem. Za takšen zaključek bi sodišče namreč potrebovalo več podatkov, ki bi obdolžencu nedvoumno nakazovali izvorno pridobitev teh tablic s kaznivim dejanjem, bodisi da bi na podlagi teh podatkov imel sam priložnost spoznati ta način njihove pridobitve ali pa, da bi mu oseba, ki mu jih je izročala, o tem povedala. Nič takega ni dokazano v obravnavanem primeru in zato se je sodišče upravičeno oprlo na zagovor obdolženca ter njegov opis, kako je ti registrski tablici pridobil. Ob vedenju, kako se registrske tablice za osebni avtomobil sicer pravilno in zakonito pridobi in ob nenavadnih okoliščinah, v katerih je obdolženec registrski tablici pridobil od neznane osebe (kar je obdolženec sam opisal in je prvostopenjsko sodišče sprejelo), se strožji očitek, kot da te okoliščine in dejstva ne izkazujejo več kot le možnost in sposobnost zavedanja, da so pridobljene s kaznivim dejanjem, ne izkaže kot upravičenega, niti dokazno podprtega.

Po drugi strani pa se pritožbeno sodišče ne more strinjati niti s pritožbenimi navedbami obdolženčevega zagovornika. Tako ne drži, da naj bi ne bilo mogoče govoriti o prikritju stvari, če je registrski tablici obdolženec namestil na svoje vozilo, tako da so bile vsem na očeh. Kaznivo dejanje prikrivanja namreč ne pomeni, da mora biti prikrita stvar tudi dejansko skrita, temveč je namen inkriminacije v tem primeru preprečiti kakršenkoli promet oz. nadaljnje razpolaganje s stvarmi, ki so bile pridobljene s kaznivim dejanjem in za katere prikrivalec ve ali pa bi moral in mogel vedeti, da so bile na ta način pridobljene.

Nesprejemljivo je pritožnikovo pojasnjevanje, da obdolženec registrskih tablic ni kupil, temveč si jih je le sposodil. Sam obdolženec je namreč povedal, da mu je neznanec tablice „posodil ali prodal“, a glede na to, da mu je zanju zatem izročil 3.000,00 SIT, ni pa bilo med njima nobenega govora o času domnevne posoje tablic, niti kdaj in kje bi tablice neznancu vrnil, očitno ni mogoče zaključiti nič drugega, kot da je obdolženec izročil 3.000,00 SIT omenjenemu neznancu kot kupnino zanju. Poleg tega obdolženec ni imel o navedenem neznancu nobenih natančnejših osebnih podatkov oz. ni vedel za naslov njegovega prebivališča, kar takšen zaključek še potrjuje.

Ne drži pritožnikova razlaga, da je mogoče prikrito stvar kupiti le od storilca temeljnega kaznivega dejanja, saj za obstoj kaznivega dejanja prikrivanja ni potrebno, da bi bil storilec temeljnega kaznivega dejanja sploh obsojen in je torej lahko celo še neznan. V takšnem primeru bi po pritožnikovi razlagi z nakupom s kaznivim dejanjem pridobljene stvari ne bilo mogoče storiti kaznivega dejanja prikrivanja, medtem ko bi to bilo mogoče z vsakim drugim prikrivalčevim načinom pridobitve te iste stvari, kar je vsekakor nelogično in nesmiselno. Po drugi strani pa bi v takšnem primeru lahko šlo celo za nakup stvari od dejanskega storilca temeljnega kaznivega dejanja, ki pa kot tak še ne bi bil identificiran in obsojen, a kljub temu storitev kaznivega dejanja prikrivanja ne bi bila mogoča – kar se prav tako izkaže kot povsem nesprejemljiva razlaga obravnavane izvršitvene oblike kaznivega dejanja prikrivanja.

Pritožniku ni mogoče slediti niti v njegovi oceni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče preizkusiti tudi „verjeten obstoj vrste drugačnih načinov, na katere bi lahko neznanec pridobil sporne tablice“. Pri obravnavanju utemeljenosti obtožbenih zatrjevanj je namreč sodišče res dolžno vsestransko razjasniti stanje stvari, a ob dokazno dognani resnici glede obtožencu očitanega dejanja, se ni dolžno ukvarjati še z drugimi domnevno možnimi verzijami izvršitve. Tudi v obravnavanem primeru se prvostopenjsko sodišče zato povsem pravilno ni posebej opredeljevalo do obdolženčevih sklicevanj na izjavo neznanca, ki mu je ponudil registrski tablici, češ da ju ima doma nameščeni na svoj osebni avto znamke P., saj je ta navedba v prvi vrsti nepreverljiva, ker obdolženi ni imel zadostnih identifikacijskih podatkov o tem neznancu, da bi se ga lahko o tem zaslišalo; pa tudi sicer je bila takšna navedba povsem neresnična, saj to ni bilo mogoče glede na ugotovljeno dejstvo, da sta bili navedeni registrski tablici poprej ukradeni.

Razlogi prvostopenjske sodbe si tudi niso med seboj v nasprotju, kot meni pritožnik, saj je okoliščine, v katerih je obdolženec pridobil obravnavani registrski tablici, prvostopenjsko sodišče najprej povzelo po obdolženčevih navedbah in razložilo, zakaj mu v tem delu verjame; zatem pa je na podlagi tako ugotovljenih okoliščin tudi zaključevalo, zakaj bi se obdolženec moral in mogel zavedati, da mu neznanec ponuja ukradeni tablici. Prvostopenjska sodba ima torej glede odločilnih dejstev pravilne, logične in na dokazih utemeljene zaključke ter ne drži niti pritožbena pavšalna navedba, da izpodbijana sodba „sploh nima razlogov in se je zato ne da preizkusiti“.

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je bil v prvostopenjski sodbi naveden napačen pravni pouk, in sicer, da je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo mogoče vložiti „v roku 15-ih dni od dneva pismenega prejema sodbe...“, čeprav je glede na 3. odst. 443. čl. ZKP pritožba zoper sodbo okrajnega sodišča dovoljena v roku 8-ih dni od vročitve prepisa sodbe. Zagovornik obdolženca (in enako obdolženec sam) je pisni odpravek sodbe prejel 9.6.2006, pritožbo pa vložil 23.6.2006, torej po preteku 8-dnevnega roka, a znotraj 15-dnevnega roka, ki ga je navedlo prvostopenjsko sodišče v pravnem pouku. Čeprav je zagovornik tako zamudil zakonsko določen rok, je pritožbeno sodišče ni zavrglo, ampak jo vsebinsko obravnavalo, saj je ocenilo, da napačen pravni pouk v izpodbijani sodbi ne more biti upoštevan v škodo obdolžena. Slednji je namreč lahko povsem utemeljeno zaupal v pravilnost pravnega pouka in mu zato ni mogoče odreči pravice, da pritožbo vloži v roku, ki mu ga je na ta način določilo samo sodišče. Glede na 1. odst. 75. čl. ZKP pa je zagovornik upravičen v korist obdolženca storiti vse, kar sme storiti sam obdolženec in tako je treba razlagati tudi pravico zagovornika do vložitve pritožbe po preteku zakonsko določenega roka, a znotraj roka, ki ga je sicer (napačno) določilo prvostopenjsko sodišče v danem pravnem pouku.

Zaradi vseh navedenih razlogov sta bili obe pritožbi zavrnjeni kot neutemeljeni ter v celoti potrjena sodba sodišča prve stopnje, potem ko je bila skladno s 386. čl. ZKP preverjena tudi obdolžencu izrečena kazenska sankcija in je bilo ugotovljeno, da je ta povsem ustrezna teži obravnavanega kaznivega dejanja in stopnji obdolženčeve kazenske odgovornosti.

Skladno z določbami 1. odst. 98. čl. ZKP v zvezi s 1. odst. 95. čl. ZKP je bilo odločeno, da je obdolženec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer na 75.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Slednjo je pritožbeno sodišče določilo glede na trajanje in zahtevnost pritožbenega postopka ter upoštevaje obdolženčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz njegovih osebnih podatkov.