Jedro

V primeru, da so bili pridobljeni osebni podatki določene fizične osebe, je na davčnem organu dokazno breme, da razumno utemelji potrebo po pridobitvi teh podatkov za namen iz 39. člena ZDavP-2, torej da dokaže, da je bila pridobitev teh podatkov potrebna za opravljanje njegovih nalog, med katere sodi tudi davčni inšpekcijski nadzor, v razmerju do določenega davčnega zavezanca (za odmero določenega davka, v določenem obdobju, nadzor nad izpolnjevanjem davčnih obveznosti itd.).

Ker ZOPNI vzpostavlja domnevo, da gre za nezakonito pridobljeno premoženje ob obstoju okoliščin iz drugega odstavka 5. člena, jo bo tožena stranka izpodbijala s svojimi trditvami in dokazi. V okviru tega pa bo lahko uveljavljala tudi ugovor, da so bili dokazi tožeče stranke pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in da zato v pravdnem postopku ne smejo biti uporabljeni. O tem ugovoru bo moralo sodišče razpravljati in se do njega opredeliti. Zaradi tega je po oceni sodišča tožnici zoper Poročilo o zbranih podatkih v finančni preiskavi z dne 30. 4. 2014 zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi in se ugotovi, da je Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Koper z dejanjem Davčnega urada Koper, ki je z dopisom št. DT 0610-4784/2011-29-11-210-03 z dne 23. 4. 2012 od banke A. d.d. pridobival podatke o transakcijah na bančnem računu tožnice B.B. za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011, kršil ustavno pravico tožnice B.B. do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave Republike Slovenije.

II. Tožba se v delu, v katerem tožnica zahteva ugotovitev, da je tožena stranka Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Koper z dejanjem Davčnega urada Koper, ki je dopisom št. DT 0610-4784/2011-29-11-210-03 z dne 23. 4. 2012 od banke A. d.d. pridobival podatke o transakcijah na bančnem računu tožnice B.B. za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2010, kršila ustavno pravico tožeče stranke B.B. do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave Republike Slovenije, zavrne.

III. Tožba se v delu, v katerem tožnica zahteva ugotovitev, da je tožena stranka Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Koper z dejanjem Davčnega urada Koper, ki je bilo v tem, da je podatke, zajete v Poročilu o zbranih podatkih v finančni preiskavi Davčnega urada Koper št. DT 0610-2128/2013-13-11-2600-1-01, 900-28 z dne 30. 4. 2014, posredoval Okrožnemu državnemu tožilstvu v Kopru, kršila ustavno pravico tožnice B.B. do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave Republike Slovenije, zavrže. IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 171,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Predmetni upravni spor se je začel s pripravljalno vlogo tožnice, vloženo v zadevi I U 563/2016, ki jo je sodišče prejelo 29. 4. 2016 in s katero je tožnica, kot je navedlo Vrhovno sodišče v sklepu I Up 297/2016 z dne 15. 3. 2017, vsebinsko in pravno ovrednotila ravnanje davčnega urada, opravljeno pred finančno preiskavo, kot samostojno ravnanje oblastvenega organa, ki naj bi od banke nezakonito zahteval in na tej podlagi pridobil podatke o transakcijah na njenem bančnem računu, zaradi česar glede tega zahteva sodno varstvo. Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu izrecno navedlo, da ta pripravljalna vloga v tem delu predstavlja novo tožbo, s katero se zahteva ugotovitev posega v človekove pravice.1

2. Tožnica v vlogi, naslovljeni „Odgovor na poziv sodišča (tožba)“ z dne 30. 5. 2017 glede obstoja procesnih predpostavk za vložitev predmetne tožbe navaja, da ji je Okrožno sodišče v Ljubljani, pred katerim zoper njo teče pravdni postopek po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), 22. 4. 2016 vročilo dopis Davčnega urada Koper z dne 23. 4. 2012, s katerim je le-ta od banke A. d.d. pridobival podatke o transakcijah na njenem bančnem računu za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2011, kar pomeni, da je predmetno tožbo vložila pravočasno. V zvezi s pravnim interesom navaja, da nima drugega ustreznega (primarnega) sodnega varstva glede zatrjevane kršitve njene ustavne pravice, zato ji je le v tem postopku zagotovljeno sodno varstvo njene ustavne pravice do varstva osebnih podatkov, kot ji ga zagotavljata Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) in Zakon o upravnem sporu (ZUS-1). V zvezi z zatrjevano kršitvijo ustavne pravice do varstva osebnih podatkov pa navaja, da je toženka kršila njeno človekovo pravico, saj je še pred uvedbo finančne preiskave po ZOPNI nezakonito in brez pravne podlage pridobivala sporne osebne podatke o transakcijah na njenem bančnem računu, ki jih je nato uporabila v postopku po ZOPNI. Poudarja, da je toženka sporne podatke o transakcijah na njenem bančnem računu pridobivala za potrebe obdavčitve tretje osebe, ne pa tožnice. Ni jih torej pridobivala z namenom, da se odkrije premoženje nezakonitega izvora in ugotovi njegova vrednost ter zberejo podatki, potrebni za odločitev v postopkih po ZOPNI, za kar je na koncu zbrane podatke uporabila in jih zbrala v Poročilu o zbranih podatkih o finančni preiskavi Davčnega urada Koper z dne 30. 4. 2014 ter jih brez pravne podlage posredovala Okrožnemu državnemu tožilstvu v Kopru oziroma Policijski upravi Koper, ki jih je uporabila v okviru finančne preiskave po ZOPNI. Navedeno poročilo oziroma njegovo vsebino je nato Policijska uprava Koper uporabila pri izdelavi zaključnega poročila finančne preiskovalne skupine, ustanovljene po odredbi z dne 12. 6. 2013 za izvedbo finančne preiskave po ZOPNI. Meni, da za pridobivanje njenih osebnih podatkov s strani Davčnega urada Koper o transakcijah na njenem bančnem računu niso bili izpolnjeni pogoji po 39. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), na katerega se sklicuje toženka. Nato pa je, že tako nezakonito pridobljene podatke, nezakonito zbirala, obdelovala in uporabila v drugem postopku za povsem drug namen. Torej je ravnala v nasprotju s 3. členom ZVOP-1. Tudi ZOPNI ne določa drugače, saj ne določa, da bi se lahko podatki, s katerimi bi razpolagala toženka že pred uvedbo finančne preiskave, uporabili v postopku finančne preiskave po ZOPNI. Sklicuje se tudi na določbe 9. in 14. člena ZOPNI in poudarja, da je v tem primeru potrebno uporabiti določbo 156. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), iz katere jasno izhaja, da državno tožilstvo v okviru finančne preiskave sploh ne bi moglo in ne bi smelo priti do podatkov o transakcijah na bančnem računu tožnice, ki mu jih je posredovala toženka s posredovanjem Poročila o zbranih podatkih v finančni preiskavi Davčnega urada Koper z dne 30. 4. 2014, ker bi do teh podatkov lahko prišlo le na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, ki pa ne obstaja. Sodišču predlaga, da ugotovi, da je toženka z dejanjem njenega organa Davčnega urada Koper, ki je z dopisom z dne 23. 4. 2012 od banke A. d.d. pridobival podatke o transakcijah na bančnem računu tožnice za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2011, ki jih je nato zajela v Poročilu o zbranih podatkih v finančni preiskavi Davčnega urada Koper z dne 30. 4. 2014 in jih tako zbrane nezakonito posredovala Okrožnemu državnemu tožilstvu v Kopru oziroma Policijski upravi Koper, kršila ustavno pravico tožnice do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave RS. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila banki dana zahteva za predložitev podatkov o transakcijskih računih in drugih bančnih produktih za tožnico v skladu z 39. členom ZDavP-2 ter 18. in 24. členom Zakona o davčni službi (ZDS) za obdobje od leta 2006 do 2011 v okviru davčno inšpekcijskega nadzora po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2010 pri C.C. (sinu tožnice) zaradi ugotovitve morebitnih pologov gotovine s strani C.C. tožnici ter za obdobje od leta 2001 do 2005 in od 2012 do 2013 v okviru finančne preiskave tožnice. Odločba davčnega urada št. DT 0610-4784/2011-64-11-210-03, 220-00 z dne 7. 12. 2012 je bila pooblaščencu C.C. vročena 21. 12. 2012, tožnica pa te odločbe ni prejela. V navedem postopku je bila izdana sodba Upravnega sodišča I U 418/2014 z dne 26. 8. 2014 in sodba Vrhovnega sodišča X Ips 414/2014 z dne 13. 4. 2014. Odločba z dne 7. 12. 2012 ima prilogo, ugotovitve v njej pa so povzete v Poročilu o zbranih podatkih v finančni preiskavi z dne 30. 4. 2014, sestavljenim v skladu s 14. členom ZOPNI za obdobje od 1. 1. 2001 do avgusta 2013 pri preiskovancih: tožnici ter Č.Č. in C.C. Toženka meni, da so bili podatki v inšpekcijskem nadzoru in finančni preiskavi pridobivani v okviru pooblastil in da človekova pravica do varstva osebnih podatkov tožnici ni bila kršena.

4. V pripravljalni vlogi z dne 23. 8. 2017 tožnica dodatno pojasnjuje tožbene navedbe in, kot navaja, zaradi jasnosti spreminja tožbeni zahtevek, tako da se ta pravilno glasi: 1. ugotovi se, da je toženka Republika Slovenija z dejanjem njenega organa Finančne uprave RS (prej Davčne uprave RS, Davčnega urada Koper), ki je z dopisom št. DT 0610-4784/2011-29-11-210-03 z dne 23. 4. 2012 od banke A. d.d. pridobival podatke o transakcijah na bančnem računu tožnice za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2011, kršil ustavno pravico tožnice do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave RS; 2. ugotovi se, da je toženka z dejanjem njenega organa Finančne uprave RS (prej Davčne uprave RS, Davčnega urada Koper), ki je bilo v tem, da je podatke, zajete v Poročilu o zbranih podatkih v finančni preiskavi Davčnega urada Koper št. DT 0610-2128/2013-13-11-2600-1-01, 900-28 z dne 30. 4. 2014, posredovala Okrožnemu državnemu tožilstvu v Kopru, kršila ustavno pravico tožnice B.B. do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave RS. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 23. 8. 2017, kot je navedla, zaradi jasnosti spremenila tožbeni zahtevek2. Toženka spremembi tožbe ni izrecno nasprotovala, zato sodišče ob upoštevanju določbe prvega odstavka 185. člena ZPP3 v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje, da je v spremembo tožbe privolila.

K I. in II. točki izreka:

6. Tožba je delno utemeljena.

7. Podlaga za odločanje v predmetni zadevi je 34. člen ZVOP-1, ki pomeni posebno sodno varstvo ustavne pravice do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave RS)4, ki se vodi po pravilih ZUS-1. Pravila postopka, ki so uporabljiva v obravnavanem sporu, kjer gre za presojo zatrjevanih kršitev človekovih pravic z dejanjem nosilca oblasti, so urejene v 4. členu ter drugem odstavku 6. člena ZUS-1.5 O obstoju procesnih predpostavk glede 1. točke tožbenega zahtevka

8. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče že v sklepu I Up 296/2016 z dne 22. 2. 20176, je ZVOP-1 s tretjim odstavkom 34. člena vzpostavil poseben upravni spor, ki po svoji vsebini pomeni nadgradnjo varstva po ZUS-1, saj zagotavlja učinkovito sodno varstvo takrat, kadar gre za oblastveno delovanje nosilcev oblasti v primeru kršitve pravic, ki jih zagotavlja ZVOP-1, bodisi te kršitve še trajajo, bodisi so že prenehale. Ta določba določa, da v postopku odloča pristojno sodišče po določbah zakona, ki ureja upravni spor, kolikor ta zakon ne določa drugače. 9. Glede na to, da ZVOP-1 glede procesnih predpostavk za vložitev tožbe nima določb, se je sodišče s tem v zvezi dolžno ravnati po ZUS-1, in sicer konkretno po določbah o predhodnem preizkusu tožbe iz 36. člena tega zakona.

10. Sodišče ugotavlja, da so podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo 1. točke tožbenega zahtevka. Za dejanje toženke - dopis z dne 23. 4. 2012, s katerim je Davčni urad Koper od banke A. d.d. pridobival podatke o transakcijah na bančnem računu tožnice za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2011, je namreč tožnica, kot navaja v tem sodnem postopku, izvedela šele v pravdnem postopku, ki zoper njo teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. V P 2714/2014, dne 22. 4. 2016. Toženka tej navedbi tožnice ne oporeka. To pomeni, da je predmetno tožbo, vloženo 28. 4. 2016, tožnica vložila pravočasno (prvi odstavek 23. v zvezi s prvim odstavkom 28. člena ZUS-1).

11. Hkrati pa je za ugotavljanje, ali je organ tožnici z v prejšnji točki obrazložitve te sodne odločbe navedenim dejanjem posegel v njeno ustavno pravico do varstva osebnih podatkov še pred uvedbo finančne preiskave po ZOPNI, podan tudi tožničin pravni interes.

12. Iz 3. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ter tudi ustaljene sodne prakse nedvomno izhaja, da je v upravnem sporu za vsako tožbo, ki jo vloži posameznik oziroma pravna oseba, treba izkazati pravni interes, potrebo po pravnem varstvu njegovega oziroma njenega položaja. Tisti, ki uveljavlja sodno varstvo, mora vselej izkazati, da si lahko s tem izboljša svoj pravni položaj.

13. V obravnavanem primeru tožnica uveljavlja sodno varstvo z zatrjevanjem, da je prišlo do kršitve njene ustavne pravice do varstva osebnih podatkov in zahteva ugotovitev navedene kršitve s strani sodišča. Vložena ugotovitvena tožba je mogoča na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 34. člena ZVOP-1 v primeru, da je kršitev že prenehala, kot je to podano v obravnavani zadevi. ZUS-1 pa glede zahteve po obstoju pravnega interesa za vloženo tožbo ne ločuje med različnimi oblikami tožbenih zahtevkov, ki so našteti v 33. členu ZUS-1. To pomeni, da za vložitev ugotovitvene tožbe veljajo enaka pravila kot za druge oblike tožbenih zahtevkov, torej tudi to, da zanjo ni treba izkazati posebnega, kvalificiranega pravnega interesa. V takem primeru se tudi ne uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede zahteve po izkazovanju (posebnega) pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, saj ZVOP-1 (v povezavi z ZUS-1) glede tega, kot navedeno, vsebuje celovito posebno ureditev. Iz 181. člena ZPP namreč jasno izhaja, da posebnega pravnega interesa ni treba izkazovati, ko gre za ugotovitveno tožbo, ki se kot takšna lahko vodi po posebnih predpisih. Ker torej, kot že povedano, niti ZVOP-1 niti ZUS-1, kot posebna predpisa, nikjer ne določata, da je za ugotovitveno tožbo treba izkazati poseben pravni interes, tega od stranke ni mogoče zahtevati.7

14. Po presoji sodišča je tožnica potrebni pravni interes za ugotovitveno tožbo na podlagi 34. člena ZVOP-1 izkazala, saj je glede na navedeno upravičena do sodne ugotovitve kršitve njenih pravic, če zatrjuje, da je prišlo do nezakonitega dejanja toženke, ki je poseglo v varstvo njenih osebnih podatkov. Tožnica pa prav to konkretizirano uveljavlja v tožbi.

15. Sodišče še poudarja, da je s posebno ureditvijo v ZVOP-1 in odkazovanjem na ZUS-1 zakonodajalec očitno pretehtal, da je prav upravni spor tisti postopek, v katerem se bodo lahko najučinkoviteje zavarovale tiste pravice posameznikov v razmerju do nosilcev oblasti, ki so povezane z varstvom osebnih podatkov, in temu izhodišču je dolžno slediti tudi sodišče.8 Kršitev pravice, glede katere tožnica uveljavlja sodno varstvo v 1. točki tožbenega zahtevka v tem upravnem sporu, ni povezana s postopkom po ZOPNI na način, da bi bila sodna presoja obravnavanega primera odveč in zato nedovoljena. Sodno varstvo po ZVOP-1 mora biti v tem delu tožnici zagotovljeno ne glede na to, ali in na kakšen način so bili (po zatrjevanju tožnice protipravno) pridobljeni podatki kasneje uporabljeni9. O utemeljenosti tožbe glede 1. točke tožbenega zahtevka

16. Temeljno pravno vprašanje v tem primeru je, ali ima toženka pravno podlago za pridobitev podatkov določene osebe, torej tudi v primeru, če zoper njo ne teče davčni postopek in se tega postopka ta oseba ne udeležuje, kot je bilo tudi v obravnavani zadevi.

17. Skladno z določbo prvega odstavka 9. člena ZVOP-1 se osebni podatki v javnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Z zakonom se lahko določi, da se določeni osebni podatki obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika. V zakonu mora biti v takem primeru določen tudi namen obdelave osebnih podatkov (drugi odstavek 8. člena ZVOP-1). Za odločitev v obravnavani zadevi je torej pomembno, ali tako podlago izrecno vsebujejo zakoni, ki urejajo delo Finančne uprave Republike Slovenije kot organ oblasti, kadar gre za zagotavljanje pravice do varstva osebnih podatkov.

18. Kot pravna podlaga za pridobivanje navedenih spornih podatkov iz stališč toženke izhaja prvi in drugi odstavek 39. člena ZDavP-2. Prvi odstavek 39. člena ZDavP-2 določa, da morajo osebe iz 31. člena iz tega zakona ter druge osebe, ki so z zakonom pooblaščene, da vzpostavijo, vodijo in vzdržujejo zbirke podatkov, registre ali druge evidence, davčnemu organu dati na razpolago vse podatke, potrebne za pobiranje davkov, ter omogočiti davčnemu organu vpogled v svojo dokumentacijo. Na razpolago morajo dati tudi vso dokumentacijo, ki jo vodijo, in zbirke podatkov, ki jih vodijo v obliki registrov, evidenc ali zbirk podatkov, ne glede na to, ali so z zakonom predpisane kot obvezne, in informacije, ki so pomembne pri odmeri davka, vključno s svojo davčno številko in davčnimi številkami drugih oseb, s katerimi morajo razpolagati v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju. V skladu z drugim odstavkom te določbe davčni organ pridobiva podatke v skladu s prvim odstavkom tega člena: 1. avtomatično, če je tak način dajanja podatkov in vrsta zahtevanih podatkov določena s tem zakonom, zakonom ki ureja finančno upravo, in zakonom o obdavčenju, 2. na pisno zahtevo, če ni s tem zakonom drugače določeno, ali 3. na kraju samem.

19. Iz citiranih določb izhaja splošna pristojnost davčnih organov toženke, da pridobivajo vse upoštevne podatke, ki se nahajajo pri osebah iz prvega odstavka citiranega člena, potrebne za pobiranje davkov oziroma pri odmeri davka. Glede na sistemsko in teleološko razlago zakonske določbe je mogoče ugotoviti, da gre pri tem tudi za podatke o prometu na transakcijskih računih fizičnih in pravnih oseb, saj je to temelj ugotavljanja dejanskega stanja o davčnih zadevah, še posebej zaradi splošne obveznosti, da se plačila in prejemki nakazujejo na transakcijske račune, odprte pri ponudnikih plačilnih storitev (36. člen ZDavP-2). Vrhovno sodišče pa je tudi že presodilo, da je 39. člen ZDavP-2 primerna in ustavno skladna podlaga za pridobivanje bančnih podatkov, ki predstavljajo tudi izjemo, določeno v 5. točki drugega odstavka 215. člena (tedaj veljavnega) ZBan-1 (tako izrecno sodba Vrhovnega sodišča X Ips 292/2015 z dne 14. 6. 2017, 22. in 23. točka obrazložitve). Da to velja tudi za osebne podatke pri ponudnikih plačilnih storitev, izhaja sicer tudi iz drugega odstavka 37. člena ZDavP-2, po katerem morajo davčnemu organu pošiljati tudi podatke o transakcijskih računih fizičnih oseb in o prilivih teh oseb na teh računih zaradi pridobivanja podatkov, potrebnih za pobiranje davkov. Podatki o odlivih se pošljejo na posebno zahtevo davčnega organa.10

20. Pri uporabi navedenega pooblastila iz 39. člena ZDavP-2 za pridobivanje (tudi bančnih) osebnih podatkov fizičnih oseb pa je davčni organ omejen z zahtevo, da je to potrebno za namen, opredeljen z ZDavP-2, torej za pobiranje davka (prvi odstavek 3. člena ZDavP-2) ali pri odmeri davka. Za pridobivanje in nadaljnjo obdelavo osebnih podatkov določene fizične osebe mora torej davčni organ izkazati, da je to potrebno za izvrševanje njegove funkcije oziroma njegovih nalog v okviru zakonsko določenih pristojnosti. To izhaja tudi iz zahteve po zakonitosti poseganja v ustavno varovano človekovo pravico do varstva osebnih podatkov oziroma v pravico do informacijske zasebnosti (38. člen Ustave). Sklicevanje na splošna pooblastila v tedaj veljavnem ZDS oziroma sedaj veljavnem ZFU za utemeljitev takega posega v ustavno varovane pravice fizičnih oseb torej ne zadošča.11

21. V primeru, da so bili torej pridobljeni osebni podatki določene fizične osebe, je na davčnem organu dokazno breme, da razumno utemelji potrebo po pridobitvi teh podatkov za namen iz 39. člena ZDavP-2, torej da dokaže, da je bila pridobitev teh podatkov potrebna za opravljanje njegovih nalog, med katere sodi tudi davčni inšpekcijski nadzor, v razmerju do določenega davčnega zavezanca (za odmero določenega davka, v določenem obdobju, nadzor nad izpolnjevanjem davčnih obveznosti itd.). Odstop od te obveznosti bi pomenil ustavno nedopustno širjenje pooblastila toženki za dostop do osebnih (tudi bančnih) podatkov fizičnih oseb.12

22. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil v času pridobivanja podatkov v teku postopek davčnega inšpekcijskega nadzora zoper C.C., in sicer za odmero davka na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2010. V predmetnem upravnem sporu je toženka pridobitev tožničinih bančnih podatkov utemeljevala s tem, da se je ugotavljalo, ali je C.C. (tožničin sin) polagal večje zneske gotovine tudi na bančne račune povezanih oseb, med njimi tudi tožnice (njegove mame). S tega vidika je podan razumen razlog, po katerem se je v davčnem postopku ugotavljanja nepojasnjenega povečanja premoženja za potrebe obdavčitve C.C. preverjalo tudi, ali je ta davčni zavezanec polagal na račun tožnice večje zneske gotovine, kar bi lahko vplivalo na obdavčitev tega davčnega zavezanca, kot to zatrjuje toženka. Tako ni utemeljen ugovor tožnice, da bi bilo ugotavljanje njenih dohodkov lahko pomembno le za potrebe obdavčenja nje same, temveč bi se na ta način lahko ugotovilo tudi, da je C.C. (tožničin sin) razpolagal z večjim premoženjem (nepojasnjenimi viri gotovine), ki bi bilo lahko vključeno v davčno osnovo na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2. 23. Sodišče je zato presodilo, da je bilo pridobivanje navedenih osebnih podatkov tožnice o prometu na njenem transakcijskem računu v navedenem obdobju, za katerega je potekal davčni inšpekcijski nadzor zoper C.C. (to je od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2010) zakonito in utemeljeno za namen pobiranja davka v okviru in na podlagi 39. člena ZDavP-2. Toženka je tudi ustrezno utemeljila potrebo pridobitve navedenih osebnih podatkov za drug postopek (davčno-inšpekcijski nadzor), ki ga je vodila v okviru svojih pristojnosti. Pri tem pa je spoštovano tudi temeljno načelo varstva osebnih podatkov - načelo sorazmernosti, saj je tožnica najožji družinski član osebe, ki je bila v davčnem inšpekcijskem nadzoru (C.C.). Sicer pa tega, da bi bil vpogled v bančne osebne podatke v določenem delu prekomeren, tožnica niti ne zatrjuje.

24. Vendar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi izhaja, da je toženka podatke o prometu na transakcijskem računu tožnice pridobila tudi za leto 2011, glede katerega se postopek davčno-inšpekcijskega nadzora zoper C.C. ni vodil. Toženka za navedeno leto ni niti navedla, niti izkazala, da je pridobljene podatke potrebovala za katerikoli namen iz 39. člena ZDavP-2. Zakoniti namen za pridobivanje tožničinih osebnih podatkov v letu 2012 (torej v trenutku njihovega zbiranja), mora namreč obstajati v tem obdobju13, česar pa toženka niti ni zatrjevala niti izkazala.

25. Pridobivanje osebnih bančnih podatkov o vseh transakcijah na bančnem računu tožnice za obdobje celega leta 2011 je torej brez izkazanega zakonsko določenega namena in pomeni kršitev prepovedi uporabe osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja iz prvega odstavka 38. člena Ustave, zato je v tem delu tožba na ugotovitev kršitve človekove pravice utemeljena.

26. Po povedanem je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na pridobivanje tožničinih osebnih podatkov na transakcijskem računu pri banki A. d.d. v letu 2011 ugodilo in ugotovilo obstoj nezakonitega posega v varstvo osebnih podatkov tožnice, v obseg katerih poleg pravice iz ZVOP-1 sodi tudi varstvo navedene ustavne pravice tožnice (66. člen ZUS-1, I. točka izreka). V ostalem delu, v katerem je sodišče ugotovilo, da je toženka zakonito pridobivala osebne bančne podatke tožnice (za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2010), pa je tožbo zavrnilo (II. točka izreka).

K III. točki izreka:

27. V zvezi z zatrjevano kršitvijo tožničinih osebnih podatkov z dejanjem toženke oziroma njenega organa - Davčnega urada Koper s tem, da je podatke, zajete v Poročilu o zbranih podatkih v finančni preiskavi z dne 30. 4. 2014 posredovala Okrožnemu državnemu tožilstvu v Kopru, je sodišče najprej presojalo, ali je tožnici zagotovljeno učinkovito sodno varstvo njenih ustavnih pravic v pravdnem postopku na podlagi ZOPNI ter s tem povezanimi možnostmi pravnih sredstev po ZPP. Navedeno poročilo je bilo namreč izdano že v času trajanja finančne preiskave zoper tožnico, ki je tekla na podlagi ZOPNI.

28. ZOPNI v prvem odstavku 34. člena določa, da sodišče v sodbi, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, ugotovi, da je določeno premoženje nezakonitega izvora, ga odvzame lastniku in odloči, da to premoženje s pravnomočnostjo sodbe postane last Republike Slovenije. Postopek se začne s tožbo, ki jo tožeča stranka vloži zoper lastnika kot toženo stranko (prvi odstavek 26. člena tega zakona). Tožbi je treba med drugim priložiti zapisnik iz drugega odstavka 17.a člena tega zakona14, pisno poročilo o finančni preiskavi in sodne odločbe o začasnem zavarovanju odvzema premoženja oziroma začasnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora, izdane na podlagi tega zakona. Tožeča stranka nato v pravdnem postopku navaja dejstva in dokaze, iz katerih izhaja domneva nezakonitosti izvora premoženja tožene stranke po določbah ZOPNI (prvi odstavek 27. člena), medtem ko tožena stranka lahko izpodbije domnevo iz drugega odstavka 5. člena tega zakona, če dokaže, da premoženje ni nezakonitega izvora, domnevo iz 6. člena pa, če dokaže, da je za premoženje plačala dejansko vrednost (tretji odstavek istega člena). Premoženje je nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način (prvi odstavek 5. člena). Pri tem se domneva, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po tem zakonu, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno (drugi odstavek istega člena). Namen finančne preiskave je, da se zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev o začasnem zavarovanju odvzema in začasnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora, ter ali in zoper katere osebe naj se začne postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora (prvi odstavek 11. člena). V finančni preiskavi se zberejo podatki, ki utegnejo biti koristni za postopek oziroma glede na okoliščine primere smotrno, da se pridobijo za ugotovitev izvora, obsega in prenosa premoženja (drugi odstavek te določbe).

29. Sodišče v pravdnem postopku s sodbo sicer odloča o tožbenem zahtevku o nezakonitosti in odvzemu premoženja tožene stranke v tistem sodnem postopku, kar pa ne pomeni, da se v tistem - pravdnem postopku po ZOPNI ne odloča o kršitvah ustavnih pravic, storjenih v postopku finančne preiskave. Omenjeno sodbo namreč skladno z ZOPNI sodišče izda po izvedenem postopku, v katerem se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek (ZPP), če ni s tem zakonom drugače določeno (drugi odstavek 9. člena ZOPNI).

30. V obravnavanem primeru je bilo sporno poročilo z dne 30. 4. 2014, kot že omenjeno, izdano tekom trajanja finančne preiskave zoper tožnico po ZOPNI.

31. Kot izhaja iz citiranih zakonskih določb, državni tožilec, ki odredi finančno preiskavo, v njej pridobiva podatke in dokaze, s katerimi bo v pravdnem postopku dokazoval nezakonitost izvora premoženja nasprotne stranke. Njegovo ravnanje oziroma ravnanje drugih, pri tem udeleženih organov, je v razmerju do preiskovane osebe med finančno preiskavo oblastvene narave, ki pa ni neomejena. Okvir mu postavljajo pogoji, ki jih določa ZOPNI. Vprašanje zakonitosti tega ravnanja je zato vprašanje zakonitosti pridobljenih podatkov in dokazov, ki bodo uporabljeni v pravdnem postopku. Enako velja glede možnosti uporabe navedenih dokazov v drugih postopkih (npr. v davčnem in kazenskem postopku - 18. člen ZOPNI).15

32. Ker ZOPNI vzpostavlja domnevo, da gre za nezakonito pridobljeno premoženje ob obstoju okoliščin iz drugega odstavka 5. člena, jo bo tožena stranka izpodbijala s svojimi trditvami in dokazi. V okviru tega pa bo lahko uveljavljala tudi ugovor, da so bili dokazi tožeče stranke pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in da zato v pravdnem postopku ne smejo biti uporabljeni. O tem ugovoru bo moralo sodišče razpravljati in se do njega opredeliti. Zaradi tega je po oceni sodišča tožnici zoper Poročilo o zbranih podatkih v finančni preiskavi z dne 30. 4. 2014 zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. V P 2714/2014, in sicer najprej z ugovorom o protipravno pridobljenih dokazih in s tem nedopustnosti izvedbe v okviru dokaznega postopka, nato pa v pritožbi zoper sodbo, če bo ta temeljila na nezakonitem dokazu oziroma na z njim povezanim stališčem, s katerim se tožena stranka (tožnica v tem upravnem sporu) ne bo strinjala. Če bo menila, da taka ureditev po ZOPNI (v povezavi z ZPP) ne nudi zadostnega varstva, jo bo morala izpodbijati v tem (pravdnem) postopku, v katerem se je to vprašanje izpostavilo.16

33. Tak ugovor bo tožnica lahko uveljavila tudi v drugih morebitnih postopkih, v katerih bi lahko prišlo do uporabe navedenih podatkov iz finančne preiskave (npr. v davčnem postopku ali v kazenskem postopku), kolikor bodo taki podatki v njih lahko sploh uporabljeni. Ob tem pa bodo navedeni podatki varovani kot tajni, po preteku določenega časa pa tudi uničeni (peti odstavek 18. ZOPNI).17

34. Ker niti ostale tožbene navedbe za odločitev niso pomembne, tožnica pa ima, glede na prej obrazloženo, zoper Poročilo o zbranih podatkih v finančni preiskavi z dne 30. 4. 2014 zagotovljeno drugo sodno varstvo, tako po presoji sodišča, procesna predpostavka obstoja pravnega interesa v tem delu tožbenega zahtevka ni podana in je bilo tožbo v tem delu treba zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (III. točke izreka).

K IV. točki izreka:

35. Ker je sodišče v tej zadevi odločalo o ugotovitveni tožbi v zvezi z zatrjevano kršitvijo tožničinih ustavnih pravic in tožbi delno ugodilo, je v skladu z določbo prvega odstavka 25. člena ZUS-1 o stroških postopka odločilo po določbah ZPP.

36. Skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo; o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP).

37. Glede na naravo stvari, v tej zadevi gre namreč, kot že povedano, za ugotavljanje kršitve tožničine ustavne pravice do varstva osebnih podatkov, in ob upoštevanju obsega zahtevka ter doseženega uspeha tožnice v tem postopku, je sodišče presodilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti polovico njenih potrebnih stroškov postopka.

38. Sodišče ugotavlja, da je tožnica priglasila naslednje stroške: za tožbo (naslovljeno prva pripravljalna vloga v zadevi I U 563/2016 z dne 28. 4. 2018) 28,50 EUR, za odgovor na poziv sodišča (tožba), vloženo v zadevi II Upr 559/2017 z dne 30. 5. 2017 je priglasila nagrado za postopek v višini 285,00 EUR v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ter za pripravljalno vlogo z dne 23. 8. 2018 v skladu s Pravilnikom o povrnitvi tožniku v upravnem sporu v višini 28,50 EUR, skupaj torej 342,00 EUR.

39. Odvetniška tarifa (OT), ki jo je ob upoštevanju drugega odstavka 155. člena ZPP treba uporabiti v tej zadevi, v tarifni št. 30 določa, da znaša vložitev tožbe v neocenljivih zadevah 500 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke v času sojenja 0,60 EUR znaša 300,00 EUR, prva obrazložena vloga 500 točk, nadaljnja obrazložena vloga pa 50 % iz prejšnje točke (to je 250 točk).

40. Sodišče ugotavlja, da je tožnica za tožbo in obe vloženi vlogi zahtevala manj, kot izhaja iz OT, vse vloge pa so obrazložene in potrebne, zato je sodišče njene stroške upoštevalo v priglašeni višini 342,00 EUR. Glede na to, da je toženka dolžna povrniti polovico tožničinih potrebnih stroškov postopka, je toženki naložilo povrnitev 171,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo (IV. točka izreka). Plačano sodno takso pa bo sodišče vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Glej: 9. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 297/2016 z dne 15. 3. 2017. 2 Skladno z določbo prvega odstavka 184. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo. 3 Prvi odstavek 185. člena ZPP med drugim določa, da je, ko je tožba vročena toženi stranki, za spremembo potrebna njena privolitev, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. 4 Tretji odstavek 38. člena Ustave RS med drugim določa, da ima vsakdo pravico do sodnega varstva ob zlorabi osebnih podatkov. 5 Primerjaj: 9. točka obrazložitve sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2017 z dne 5. 3. 2019. 6 Glej: 10. točka obrazložitve. 7 Tako tudi: Vrhovno sodišče v 20. točki obrazložitve sodbe in sklepa I Up 168/2017 z dne 5. 3. 2019. 8 Tako tudi: Vrhovno sodišče v 23. točki obrazložitve sodbe in sklepa I Up 168/2017 z dne 5. 3. 2019. 9 Prav tam, 24. točka obrazložitve. 10 Tako tudi: sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 168/2017 z dne 5. 3. 2019, 32. točka obrazložitve. 11 Prav tam, 33. točka obrazložitve. 12 Tako tudi: sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 168/2017 z dne 5. 3. 2019, 34. točka obrazložitve. 13 Tako tudi: sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 168/2017 z dne 5. 3. 2019, 39. točka obrazložitve. 14 Gre za zapisnik o naroku, na katerem pristojni državni tožilec preiskovancu omogoči vpogled v zbrane podatke iz finančne preiskave pred vložitvijo tožbe in v katerega se vpiše izjavo preiskovanca in druge njegove navedbe (drugi odstavek 17.a člena ZOPNI). 15 Tako tudi: sklep Vrhovnega sodišča I Up 74/2015 z dne 25. 5. 2016, 20. točka obrazložitve. 16 Tako tudi: sklep Vrhovnega sodišča I Up 74/2015 z dne 25. 5. 2016, 21. točka obrazložitve. 17 Glej tudi: prav tam, 22. točka obrazložitve.