Jedro

Stranka, ki v upravnem postopku ni imela položaja stranke, zahteva pa sodno varstvo v upravnem sporu, mora obrazložiti, katere njene pravice ali pravne koristi so kršene z izpodbijanim aktom.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo z dne 15.12.1994 je tožena stranka med drugim odločila, da se zahtevi I.O.S. za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 1336 in 1365 obe gozd, vl. št. 201, ugodi in se navedeno zemljišče z dnem pravnomočnosti odločbe vrne v last in posest pok. O.A., roj. 7.6.1901. Dejanski zavezanec za vračilo tega zemljišča je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, zemljiškoknjižni zavezanec pa Komunalno podjetje.

Zoper navedeno odločbo je sprožila upravni spor tožeča stranka, ki v upravnem postopku ni imela položaja stranke. V tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna, ker je mesto na podlagi Zakona o javnih gospodarskih službah (v nadaljevanju: ZJGS, Uradni list RS, št. 32/93) v letu 1994 "postalo lastnik infrastrukturnih objektov kamor sodita tudi navedeni zemljišči". Z uveljavitvijo navedenega zakona so vsa zemljišča po 76. in 68. členu tega zakona postala lastnina mesta, ker so namenjena za izvajanje dejavnosti iz 68. in 72. člena tega zakona. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Sodišče je tožbo zavrglo.

Točno je sicer, da so z dnem uveljavitve Zakona o gospodarskih javnih službah, ki velja od 2.7.1993 dalje, postali lastnina republike, občine oziroma mesta infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in 1. odstavka 72. člena tega zakona (1. odstavek 76. člena). Gre torej za infrastrukturne objekte, ki so v skladu s predpisi namenjeni izvajanju dejavnosti gospodarskih javnih služb (68. člen cit.zakona). Ker se je tožeča stranka v tožbi sklicevala le na navedene zakonske določbe, ne da bi opredelila, za kakšne infrastrukturne objekte oziroma naprave gre na obravnavanem gozdnem zemljišču in za kakšne dejavnosti so namenjene, je sodišče tožečo stranko z dopisom z dne 19.5.1997 pozvalo, da navedene pomanjkljivosti tožbe odpravi v 15 dneh, ker zgolj s tožbeno trditvijo, "da je zemljišče namenjeno za izvajanje dejavnosti iz 68. in 72. člena zakona", še ni izkazano, da bi s sporno odločbo bile kršene kakšne njene pravice ali pravne koristi. Po prejemu navedenega poziva 27.5.1997 je tožeča stranka zaprosila, da se ji navedeni rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe podaljša za 2 meseca. Sodišče je rok molče podaljšalo, vendar tožeča stranka tudi v tako podaljšanem roku, niti kasneje, navedenih pomanjkljivosti tožbe ni odpravila. Tožba tako ne vsebuje najnujnejših podatkov, ki jih mora vsebovati tožba v upravnem sporu (27. člen Zakona o upravnih sporih - ZUS), saj stranka, ki v upravnem postopku ni imela položaja stranke, zahteva pa sodno varstvo v upravnem sporu, mora tudi obrazložiti, katere njene pravice ali pravne koristi so kršene z izpodbijanim aktom.

Iz navedenih razlogov sodišče zadeve ni moglo obravnavati, zato je neprimerno tožbo moralo zavreči na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS, ki ga je v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.