Jedro

Tožnik kot prosilec za dodelitev BPP, ki se mu v konkretnem primeru očita storitev kaznivega dejanja po 1. odstavku 160. člena KZ-1, po izrecni določbi 1. alineje 8. člena ZBPP ni upravičen do odobritve brezplačne pravne pomoči, saj v kazenski zadevi ne nastopa kot oškodovanec, temveč kot obdolženec in zato že na podlagi samega zakona (ex lege) ni upravičen do brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2., 34. in 37. člena v povezavi s 1. alinejo 8. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč za zastopanje v kazenskem postopku, ki se pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu vodi pod opr. št. I K 46929/2015. 2. V obrazložitvi tožena stranka med drugim ugotavlja, da je dne 5. 1. 2016 prejela prošnjo tožnika, kateri je prosil za odvetnika v zadevi, ki se pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu vodi pod št. I K 46929/2015. V nadaljevanju povzema vsebino 1. alineje 8. člena ZBPP ter na podlagi neposrednega vpogleda v navedeni kazenski spis, ki se pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu vodi pod št. I K 46929/2015, ugotavlja, da je v navedeni zadevi zasebna tožilka A.A. vložila zasebno tožbo zoper prosilca, sedaj tožnika, kot obdolženca v navedeni kazenski zadevi zaradi storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). ZBPP z določilom 1. alineje 8. člena ZBPP določa, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu ne dodeli v zadevah zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja, razen če oškodovanec verjetno izkaže, da mu je bila zaradi storitve takih dejanj povzročena pravno priznana škoda. Tožena stranka navaja, da iz citirane zakonske določbe tako izhaja, da prosilec, sedaj tožnik, ni upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči v navedeni zadevi, saj se po citirani zakonski določbi 1. alineje 8. člena ZBPP lahko brezplačna pravna pomoč odobri le oškodovancu kot zasebnemu tožilcu, a le, če ta verjetno dokaže, da mu je bila zaradi storitve kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja povzročena pravno priznana škoda, medtem ko prosilec, sedaj tožnik, ki se mu v navedeni kazenski zadevi očita storitev kaznivega dejanja po 1. odstavku 160. člena KZ-1 po izrecni določbi 1. alineje 8. člena ZBPP ni upravičen do odobritve brezplačne pravne pomoči, saj v prej navedeni kazenski zadevi ne nastopa kot oškodovanec, temveč kot obdolženec in zato že na podlagi samega zakona ni upravičen do brezplačne pravne pomoči. Zato je njegovo prošnjo tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila.

3. V tožbi tožnik navaja, da po citirani določbi 1. odstavka 8. člena ZBPP omejitev velja za oškodovanca, ki bi rad vložil zasebno tožbo, ne strinja pa se z razlago, češ da to določilo velja le za obdolženca, saj mora slednji po prepričanju tožnika vedno imeti pravico do zagovornika, ker se naj mu po ZBPP ne bi moglo odrekati pravice do zagovornika, češ da mu je v nasprotnem primeru kršena pravica do obrambe in pravičnega sojenja, sklicujoč se na sodbo Upravnega sodišča št. I U 396/2015 in določilo 3. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Izpodbijani odločbi tožnik očita, da naj bi predvidevala, da se je sam, ker si odvetnika sam ne more plačati, sposoben boriti proti obtožbam odvetnice, ki si je za zastopanje izbrala svojega odvetnika. Po stališču tožnika v določilih ZBPP in tudi ne kakšnega drugega zakona niso določeni pogoji, ki bi pravice prosilcev do brezplačne pravne pomoči v kazenskih postopkih omejevali drugače od pravic, ki jih imajo kot tožene stranke na primer v pravdi. Tožnik smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, izrecno pa predlaga, da naj ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani zavrnilni odločbi ter stališču, da izjemoma 8. člen ZBPP izrecno določa, da se v zadevah zaradi kaznivih dejanj žaljive obdolžitve pravna pomoč po tem zakonu ne odobri, razen izjemoma ob pogojih, določenih v 1. alineji 8. člena ZBPP. Kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da naj bi tožniku šla pravica do brezplačne pravne pomoči po določbi 1. člena ZBPP, saj le-ta zgolj na splošno ureja institut brezplačne pravne pomoči, medtem ko je v 8. členu ZBPP izrecno določeno, da se v zadevah zaradi kaznivih dejanj žaljive obdolžitve pravna pomoč po tem zakonu ne odobri, pri čemer se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega in Upravnega sodišča v zadevah št. I Up 1230/2005 in IV U 129/2011. Kar zadeva tožbi priloženo sodbo Upravnega sodišča št. I U 396/2015 tožena stranka meni, da v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj se nanaša na primer prosilca za brezplačno pravno pomoč, ki je obdolženec kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 205. člena KZ-1 in se nanj določba 8. člena ZBPP ne nanaša, zato glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da je tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v navedeni zadevi neutemeljena in sodišču predlaga, da tožbo zavrne, vključno s stroškovno posledico.

5. Tožnik, ki mu je sodišče v odgovor poslalo odgovor tožene stranke na tožbo, v danem roku niti pozneje svojega odgovora ni vložil. 6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožena stranka je svojo odločitev v konkretnem primeru oprla na določilo 1. alineje 8. člena ZBPP. Ta določa, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu ne dodeli zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja, razen če oškodovanec verjetno dokaže, da mu je bila zaradi storitve takih dejanj povzročena pravno priznana škoda. V obravnavani zadevi ni sporno, da se tožniku očita storitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve odvetnice A.A. iz Novega mesta v navedeni kazenski zadevi, ki se pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu vodi pod opr. št. I K 46929/2015. Prav tako med strankama ni sporno, da v navedeni kazenski zadevi, ki se pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu vodi pod opr. št. I K 46929/2015, tožnik ne nastopa kot oškodovanec, temveč kot obdolženec, saj je bila navedena kazenska zadeva začeta na podlagi zasebne tožbe A.A., odvetnice v Novem mestu, zoper tožnika kot obdolženca v navedeni kazenski zadevi in sicer zaradi suma storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 160. člena KZ-1. 8. Po določbi 1. odstavka 1. člena ZBPP je namen brezplačne pravne pomoči po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZBPP se brezplačna pravna pomoč dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon, vendar ne brez izjem, saj je že zakonodajalec z določili 1. do 5. alineje 8. člena ZBPP določil izjemne primere, v katerih se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu ne dodeli, in sicer če gre za določene vrste zadev, med katerimi je v 1. alineji 8. člena ZBPP na prvo mesto postavil kazniva dejanja razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja, kot pravilno ugotavlja že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Zato je po presoji sodišča pravilna odločitev, da se v konkretnem primeru tožniku ne odobri zaprošena brezplačna pravna pomoč skladno z določilom 1. alineje 8. člena ZBPP, saj se po navedeni zakonski določbi brezplačna pravna pomoč eventuelno lahko odobri zgolj oškodovancu kot zasebnemu tožilcu, vendar le izjemoma in sicer v primeru, če ta (to je oškodovanec kot zasebni tožilec) verjetno dokaže, da mu je bila zaradi storitve izpostavljenih kaznivih dejanj (razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja) povzročena pravno priznana škoda. Zato po povedanem tožnik kot prosilec za dodelitev BPP, ki se mu v konkretnem primeru očita storitev kaznivega dejanja po 1. odstavku 160. člena KZ-1, po izrecni določbi 1. alineje 8. člena ZBPP ni upravičen do odobritve brezplačne pravne pomoči, saj tožnik v navedeni kazenski zadevi, ki se pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu vodi pod opr. št. I K 46929/2015 namreč ne nastopa kot oškodovanec, temveč kot obdolženec in zato že na podlagi samega zakona (ex lege) ni upravičen do brezplačne pravne pomoči. Sodišče že iz navedenih razlogov zavrača kot neutemeljene vse ostale tožbene navedbe, ker gre za ugovore, ki jih sodišče zaradi izrecne določbe 8. člena ZBPP ne more upoštevati, saj pravica do brezplačne pravne pomoči ni absolutna pravica, pač pa se jo odobri le v primeru, če prosilec kumulativno izpolnjuje vse predpisane zakonske pogoje po določilih 11. do 13. in 24. člena ZBPP in če obenem ni podan katerikoli izmed taksativno naštetih izključitvenih razlogov, ki jih je zakonodajalec predpisal z določili 1. do 5. alineje 8. člena ZBPP.

9. Po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Kar zadeva tožnikov predlog za taksno oprostitev v obravnavani sporni zadevi pa sodišče tožniku zgolj pojasnjuje, da je v zadevah brezplačne pravne pomoči, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, tožnik že po samem zakonu oproščen plačila sodnih taks.