Jedro

Stranka, ki je kot obdarjenec sklenila darilno pogodbo, čeprav je vedela, da je darovalec glede istega premoženja že prej sklenil dosmrtno pogodbo za primer smrti, ni ravnala protipravno ter za takšno ravnanje tudi ni odškodninsko odgovorna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik od tožencev v tej pravdi zahteva plačilo 5.000.000 SIT odškodnine. Toženca naj bi vedela, da ima tožnik s svojo babico sklenjeno darilno pogodbo za primer smrti. Kljub temu naj bi z zvijačo s pokojno babico sklenila darilno pogodbo za isto premoženje. V času sklenitve pogodbe naj bi darovalka več ne bila prištevna. Na ta način naj bi toženca tožnika oškodovala za vtoževani znesek.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil tožnik nemški državljan in kot tujec na podlagi pravnega posla tako ali tako ne bi mogel pridobiti nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe za primer smrti. Pogodba, ki jo je sklenil s svojo babico, je bila nična.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožnik. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje ter zmotno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče ob pregledu revizije ugotavlja, da je skladnja revizijskega besedila v znatnem delu do te mere nepravilna, da ne omogoča ustreznega razumevanja pomena revizije. Iz revizijskega besedila je mogoče razbrati, da revidenta moti, ker sta nižji sodišči odločili o zahtevku v tej pravdi, čeprav je pravda zadeva P 482/2000 Okrajnega sodišča v Murski Soboti še vedno v teku. Meni, da kolikor bi se ugotovilo, da "v kolikor je sporna darilna pogodba, katera je predmet že citiranega pravdnega postopka P 482/2000, nična, je odškodninski zahtevek utemeljen, v nasprotnem primeru pa je odškodninski zahtevek neutemeljen, saj je tožnik upravičen do pravic iz darilne pogodbe za primer smrti, ker je darovalka že umrla." A vendar naj bi bil odškodninski zahtevek tudi v tem primeru utemeljen, ker sta toženca predmetno nepremičnino že odtujila in s tem povzročila škodo v višini tožbenega zahtevka.

Napačno naj bi bilo uporabljeno materialno pravo, ker ZOR in Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 do 83/01, ZD) pogodbe za primer smrti ne urejata. Pravno praznino bi morali sodišči zapolniti z uporabo pravil Občnega državljanskega zakonika (ODZ). Dalje revizija navaja: "Sicer pa je potrebno obravnavati navedeno darilno pogodbo tudi z vidika Evropske direktive na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, saj gre za darilno pogodbo za slučaj smrti, katero priznavajo posamezne članice ES." Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 do Uradni list RS št. 90/2005 ; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločitev nižjih sodišč je materialnopravno pravilna. Tudi revizijsko sodišče namreč ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni podan odškodninski dejanski stan. Nižji sodišči sta to utemeljevali s tem, da tožniku ni nastala nikakršna škoda, saj premoženja, ki je bilo predmet darilne pogodbe za primer smrti, kot tujec tako ali tako ne bi mogel pridobiti. Revizijsko sodišče se s tem vprašanjem ni ukvarjalo, saj je ugotovilo, da je že sama tožba nesklepčna. Ne navaja namreč nobenega dejstva, ki bi omogočal materialnopravni zaključek, da sta toženca odškodninsko odgovorna. Tožba ne pove, v čem naj bi bilo ravnanje tožencev protipravno. Nedopustno škodljivo dejstvo ali ravnanje pa je osnovni pogoj za odškodninsko odgovornost Šprvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR)Ć. Brez slednjega namreč ni podana niti pravnorelevantna vzročna zveza.

Tožnik sicer postavi trditev, da sta toženca ravnala zvijačno, ker naj bi vedela, da je pokojna darovalka sklenila pogodbo glede istega premoženja že s tožnikom. Vendar pa takšno njuno vedenje še ne pomeni, da jima je pravni red prepovedoval skleniti darilno pogodbo s pokojno J. H. Darilna pogodba za primer smrti, ki sta jo dne 29.7.1991 sklenila J. H. kot darovalka in tožnik kot obdarjenec, je lahko kot vsaka pogodba zavezovala edino pogodbeni stranki. Pogodbeno razmerje je relativno razmerje in tretjih oseb praviloma ne zadeva (izjema je npr. pogodba v korist tretjega), nikakor pa tretjih ne more zavezovati. Na podlagi navedene pogodbe je bila torej edino darovalka zavezana na tožnika prenesti lastninsko pravico na predmetu pogodbe. Če je kasneje sklenila novo pogodbo ter s predmetom prejšnje pogodbe tudi razpolagala, je zato edino ona lahko tista, ki je ravnala v nasprotju s prej sklenjeno pogodbo (prvi odstavek 17. člena ZOR) in je zato tudi le ona tista, ki je s kršitvijo pogodbene zaveze tožniku kot svojemu sopogodbeniku morebiti povzročila škodo. Dejanske podlage, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost tožencev, torej tožba ne ponudi. Odločitev nižjih sodišč, ki sta tožbeni zahtevek zavrnili, je že iz tega razloga pravilna.

Odgovor na revizijske navedbe: Revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Revizija sicer formalno uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa tega revizijskega razloga vsebinsko ne opredeli v skladu z revizijskim standardom obrazloženosti. Ta revizijski razlog zato ni podan.

Revizijska navedba, da sta toženca sporne nepremičnine medtem odtujila ter da bi bil tožnik zato oškodovan, če bi se v pravdi P 482/2000 izkazalo, da je bila darilna pogodba nična, predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto (predstavlja celo širitev tožbene dejanske podlage v revizijskem postopku) in je revizijsko sodišče vsebinsko ni obravnavalo (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Očitek o zmotni uporabi materialnega prava pa je deloma nerazumljiv, po uradnem preizkusu pa se izkaže, da tudi neutemeljen. Za odločitev v tej pravdni zadevi uporaba pravil, ki so urejala in ki sedaj urejajo pogodbo za primer smrti, niti ni bila potrebna. Tako so tudi vse revizijske navedbe v tej smeri pravno irelevantne.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).