Up-497/01

14. 11. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A.-A., A., Ž., ki jo zastopa B. B., d.o.o., Z., to pa direktor C. C., na seji senata dne 28. oktobra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A.-A., A., zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 107/98 z dne 10. 10. 2001 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1841/96 z dne 3. 9. 1998 in sklepom Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 304-61/88-969-HZ-2 z dne 22. 11. 1996 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Urad Republike Slovenije za varstvo intelektualne lastnine (v nadaljevanju Urad) je dne 7. 6. 1996 izdal sklep št. 304-61/88- 969-HZ-1, s katerim je pritožnico pozval, naj v roku dveh mesecev od dneva vročitve sklepa plača pristojbine za tiskanje patentnega spisa in izdajo patentne listine ter poračun pristojbin za vzdrževanje veljavnosti za vključno deveto leto. Urad je dne 22. 11. 1996 izdal sklep št. 304-61/88-969-HZ-2, s katerim je zaradi nepravočasnega plačila navedenih pristojbin pritožničino zahtevo za prenos objavljene prijave in nadaljevanje postopka za podelitev patenta zavrgel. Pritožnica je nato s tožbo sprožila upravni spor, Upravno sodišče pa je njeno tožbo zavrnilo. Zoper prvostopenjsko sodno odločbo se je pritožnica pritožila. Pritožbo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča. Pritožnica taki odločitvi nasprotuje. Meni, da je očitno napačna in brez utemeljitve in ji zato očita arbitrarnost. Očitno napačnost izpodbijane odločitve vidi v tem, da je Vrhovno sodišče sodbo Upravnega sodišča potrdilo kljub temu, da je v obrazložitvi navedlo, da se rok šestih mesecev za plačilo pristojbin za vzdrževanje veljavnosti pravice, vsebovan v določbi prvega odstavka 5. bis člena Pariške konvencije in drugega odstavka 39. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92 - v nadaljevanju ZIL), nanaša zgolj na že priznane (registrirane) pravice, ne pa tudi na prijavljene. Zato pritožnica meni, da Urad ni imel podlage za zaračunavanje pristojbine za vzdrževanje pravice, saj patent v tej zadevi še ni bil podeljen. Vrhovnemu sodišču tudi očita, da se ni ukvarjalo z vprašanjem neplačila pristojbine za tiskanje patentne listine. S temi navedbami zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave).

Pritožnica tudi meni, da določba 32. člena Pravilnika o postopku za podelitev patenta (Uradni list RS, št. 49/93 - v nadaljevanju Pravilnik) nima zakonske podlage, ob eventualni presoji ustavnosti in zakonitosti navedenega pravilnika pa predlaga tudi presojo ustavnosti določbe četrtega odstavka 31. člena tega pravilnika.

B.

2.Ustavno sodišče ni instanca rednemu sodstvu, zato ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter same ugotovitve dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče izpodbijani akt preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njim pritožnici kršene z Ustavo zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine.

3.Pritožnica sicer zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), vendar z razlogi, ki jih navaja, teh kršitev ne more utemeljiti. Pritožničine navedbe v ustavni pritožbi se namreč nanašajo predvsem na napačno uporabo prava, v kar pa se pri svoji presoji Ustavno sodišče ne spušča. Morebitna nepravilna odločitev sodišča bi namreč pomenila zgolj kršitev zakona in ne kršitev ustavnih pravic. Z vidika kršitve pravice iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), bi kvečjemu bil relevanten očitek, da je bila odločitev sodišč in Urada tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Tega pa izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati. Tako Urad kot sodišči so izpodbijane odločbe utemeljili z razlogi, oprtimi na razlago ustreznih zakonskih določb, ki ne posegajo na raven človekovih pravic in svoboščin ter svojo odločitev obrazložili z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov dopuščajo.

4.Pritožnica pa zmotno meni, da lahko z argumenti, s katerimi utemeljuje očitno napačnost sklepa, s katerim ji je bilo naloženo plačilo pristojbin, utemeljuje tudi očitno napačnost izpodbijanega sklepa o zavrženju zahteve za prenos objavljene prijave in nadaljevanje postopka za podelitev patenta. Pritožnica namreč ne zatrjuje, da bi obe pristojbini (tako za tiskanje patentnega spisa in izdajo patentne listine kot tudi poračun pristojbin za vzdrževanje veljavnosti za vključno 9. leto) plačala v roku dveh mesecev. Če se z rokom, ki ji je bil dan za plačilo pristojbin, ni strinjala, bi lahko sprožila upravni spor, vendar tega ni storila in je sklep, s katerim je bila pozvana k plačilu pristojbin, postal pravnomočen. Pritožnica pa se v ustavni pritožbi sklicuje le na to, da je obe pristojbini plačala v roku šestih mesecev, ki ga ZIL in Pariška konvencija določata kot naknadni rok za plačilo pristojbine za vzdrževanje veljavnosti pravice.

5.Ne drži tudi pritožničina navedba, da se sodišči nista ukvarjali z vprašanjem neplačila pristojbine za tiskanje patentne listine. Dejansko neplačilo pristojbin (med njimi tudi neplačilo te pristojbine) je namreč razlog za izpodbijano odločitev. Edini razlog, ki je bil relevanten v obravnavi tega vprašanja je, ali so bile pristojbine plačane v roku 2 mesecev po sklepu Urada št. 304-61/88-969-HZ-1 z dne 7. 6. 1996.

6.Zgolj dejstvo, da pritožnica pravo razume drugače od sodišč in da s pravnim sredstvom zoper izpodbijano sodbo ni uspela, še ne pomeni kršitve človekovih pravic in svoboščin iz 22. in 23. člena Ustave. Pravica do enakega varstva pravic in pravica do sodnega varstva sta namreč procesni jamstvi. Kršitev procesnih jamstev pa ni mogoče utemeljiti z argumenti, da je odločitev sodišč po vsebini napačna.

7.Prav tako pritožnica zmotno meni, da določba 32. člena Pravilnika, ki določa, kdaj Urad po že izpolnjenih pogojih za podelitev patenta prijavo zavrže, nima podlage v zakonu. Že Upravno sodišče je pritožnici pojasnilo, da je zakonska podlaga za tako ureditev v Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 p. b. - ZUP86). Poleg tega pa Ustavno sodišče pojasnjuje, da ZUstS ne omogoča, da bi pritožnica ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno predlagala presojo ustavnosti predpisa. Če bi Ustavno sodišče v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijana sodna odločba temelji na protiustavnem predpisu, bi ta predpis razveljavilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).

Ker ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan