Jedro

-Kljub izpadu abstraktnega dela opisa dejanja iz krivdoreka sodbe je opis še vedno sklepčen, če zakonski znaki izhajajo iz konkretnega dela opisa.

-Opisovanje predhodnega dejanja med sostorilcema, da bosta izvršila kaznivo dejanje izsiljevanja, sodi v razloge sodbe, ne v njen izrek.

-Že s prisotnostjo na kraju, ko drug sostorilec izvršuje zakonske znake kaznivega dejanja, je mogoče odločilno prispevati k izvršitvi.

Izrek

I.Pritožbama se delno ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obtožencema v pogojnih obsodbah ter ob nespremenjenih preizkusnih dobah določeni kazni znižata na 1 (eno) leto in 1 (en) mesec zapora.

II.V preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena in v zvezi s 34. členom KZ-1. Obtožencema je izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obema določilo kazen eno leto in tri mesece zapora ter obema preizkusno dobo v trajanju dveh let. Obtoženemu A. A. je v "določeno kazen" (pravilno: v izrečeno kazen v primeru preklica pogojne obsodbe) vštelo čas pridržanja dne 23. 3. 2017. Obtožencema je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2.Zoper sodbo sta se pritožila:

-zagovornik obtoženega A. A., kot je uvodoma navedel, "iz vseh pritožbenih razlogov". Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti vseh očitkov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in (zadevo) vrne sodišču prve stopnje v ponovno "odločanje";

-zagovornik obtoženega B. B. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlog po 3. točki 370. člena v zvezi s 373. členom ZKP). Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred "spremenjenim senatom" (pri čemer je bil postopek v tej zadevi izveden pred sodnico posameznico).

3.Pritožbi sta delno utemeljeni.

4.Preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb je na pritožbeni stopnji pokazal, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje ter na ugotovljeno dejansko stanje ustrezno apliciralo materialno pravo, vse ob upoštevanju imperativa iz drugega odstavka 3. člena ZKP. Za svojo odločitev je navedlo razumne in prepričljive razloge, ki jih višje sodišče sprejema ter se jim v izogib ponavljanju pridružuje, medtem ko izvajanja v obeh pritožbah zavrača kot neutemeljena, kot sledi.

5.Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je iz krivdoreka razglašene sodbe, ki predstavlja sodbeni izvirnik, in iz pisnega odpravka sodbe izpadel abstraktni del opisa obtožencema očitanega kaznivega dejanja glede na tenor vložene obtožnice. Kljub temu je izrek izpodbijane sodbe še vedno sklepčen, saj vsi v abstraktnem delu zatrjevani zakonski znaki kaznivega dejanja po tretjem v povezavi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 in v povezavi s 34. členom KZ-1 (namen pridobitve protipravne premoženjske koristi A. A., resnost prezentirane grožnje oškodovancu, poskus prisiljenja oškodovanca, da bi ta ravnal v škodo svojega premoženja, ter izvršitev kaznivega dejanja s strani dveh oseb in z uporabo orožja) v celoti izhajajo ter so substancirani tudi v konkretnem delu opisa, kot ta izhaja iz izpodbijane sodbe. Zagovorniku obtoženega A. A. ni mogoče pritrditi, da v krivdoreku sodbe ni zadosti konkretiziran zakonski znak namena pridobitve protipravne premoženjske koristi sebi (v primeru A. A.) oziroma drugemu (v primeru obtoženega B. B.). Substancirano je namreč, da je bilo ravnanje obtožencev usmerjeno v izsiljevanje oškodovanca, naj umakne "tožbo" oziroma "izterjavo" na sodišču, pri čemer gre (v pravnem pogledu) za umik predloga za izvršbo odškodninske terjatve v znesku 1.800,00 EUR kot predmeta izvršilnega postopka I 35/2016 pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, v katerem je kot upnik nastopal oškodovanec, kot dolžnik pa obtoženi A. A. Zato je povsem očitno in na ravni konkretnega dela opisa zatrjevano, da se je namen pridobitve protipravne premoženjske koristi nanašal prav na opustitev prisilne izterjave terjatve v višini 1.800,00 EUR v korist A. A., ne glede na to, da je iz krivdoreka sodbe (iz tudi višjemu sodišču neznanih razlogov) izpadel t. i. abstraktni dejanski stan.

6.Kršitev kazenskega zakona ni podana niti v luči pritožbenih navedb, da iz izreka sodbe ne izhaja oziroma se ne zatrjuje sostorilstvo v smislu drugega odstavka 20. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je obtožencema očitano kaznivo dejanje pravno opredelilo po tretjem odstavku 213. člena KZ-1 (v zvezi s prvim odstavkom istega člena in s 34. členom KZ-1), ki v relevantnem delu inkriminira izvršitev dejanja iz prvega (ali drugega) odstavka tega člena s strani dveh (ali več) oseb. Gre za t. i. nujno udeležbo, kjer že sam zakonski opis kvalificirane oblike kaznivega dejanja (v tem primeru poskusa) izsiljevanja predpostavlja več storilcev. Zato bi bilo še dodatno sklicevanje na drugi odstavek 20. člena KZ-1 v krivdoreku sodbe odveč, saj kaznivo dejanje po relevantnem delu tretjega odstavka 213. člena KZ-1 ne more biti izvršeno drugače kot v sostorilstvu. Iz opisa dejanja v krivdoreku sodbe nadalje, kot je bilo pojasnjeno že v prejšnji točki te sodbe, substancirano izhaja, da sta obtožena ravnala z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi A. A., obenem pa so konkretizirana tudi njuna izvršitvena ravnanja v opredeljenih časovnih in krajevnih okoliščinah. Zagovornik obtoženega A. A. v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi se za sklepčnost izreka sodbe v njem moralo zatrjevati najmanj zavestno sodelovanje in "eventualni" predhodni dogovor med obtožencema v smislu opredelitve sostorilstva. Drži, da mora poleg objektivnega kriterija sostorilstva v luči drugega odstavka 20. člena KZ-1 (uresničevanje vsaj dela zakonskih znakov kaznivega dejanja ali pa odločilno prispevanje k izvršitvi) obstajati zavest in volja sostorilcev, da skupaj sodelujejo pri uresničitvi kaznivega dejanja. Skupna volja temelji na dogovoru, ki je lahko izrecen, zadošča pa tudi tihi ali konkludentni dogovor, pri čemer niti ni potrebno, da bi bil ta podan pred izvršitvijo - do dogovora lahko pride celo, ko se je dejanje že začelo izvrševati. Ne nazadnje skupna volja sostorilcev ni izključena niti tedaj, ko med udeleženci ni nikakršnega dogovarjanja in gre le za spontano skupno delovanje. Na ravni opisa kaznivega dejanja je odločilno, da je zaključek o obstoju ravnanja v sostorilstvu moč narediti, če iz zatrjevanih okoliščin in ravnanj vsakega posameznika jasno izhaja, da je v času izvrševanja kaznivega dejanja anticipiral ravnanja drugega ter hotel (ali privolil), da njegovo ravnanje kot dopolnitev ravnanj drugega privede do prepovedane posledice. Ob tako izpolnjenih pogojih se vsakemu od sostorilcev pripišejo ravnanja drugega, kot da bi bila njegova, zavest in volja sostorilcev pa se nanašata na celotno skupno delovanje.

7.Povzeta izhodišča prvenstveno sporočajo, da opisovanje predhodnega dogovora med obtožencema ni konstitutivni del opisa kaznivega dejanja, zato razlogi o tem spadajo v obrazložitev sodbe, ne v njen krivdorek. Gre namreč za okoliščino, na katero je mogoče sklepati iz ugotovljenih objektivnih dejstev. Prvo sodišče se je v tč. 26 obrazložitve strnjeno opredelilo, da sta obtoženca v ciljnem prizadevanju pridobiti protipravno premoženjsko korist A. A. po predhodni skupni odločitvi zavestno sodelovala pri dejanju v t. i. skupnem načrtu. Kot izhaja iz prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe, sta se za izvršitev dejanja odločila in dogovorila na poti v Maribor, pri čemer je bil izpodbit njun zagovor, da sta se želela s C. C. (v bistvenem) le vljudno pogovoriti. Nestrinjanje s takimi zaključki sodbe pa že pojmovno ne more utemeljiti pritožbeno zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč izraža zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Ker je opis kaznivega dejanja sklepčen, zagovornik ne more uspeti s pritožbenimi opozorili, da obrazložitev sodbe ne more nadomestiti manjka zakonskih znakov v izreku. Takšen procesni položaj v konkretni zadevi namreč ni podan. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo VS RS v zadevi I Ips 217/2000, ki je bila izdana pred 22 leti. Kasnejša sodna praksa tudi precedenčnega sodišča, ki je bila zgoraj citirana, ne pritrjuje stališču zagovornika, da iz obtožbenih in sodbenih očitkov ne izhaja subjektivni element sostorilstva ter da pravna opredelitev kaznivega dejanja po tretjem odstavku 213. člena KZ-1 ni pravilna.

8.Prav tako ne drži, da obtoženemu A. A. "ni možno pripisati ravnanj drugih" (tj. soobtoženega B. B.), ter ne drži pritožbeno stališče, da ravnanja, ki se očitajo A. A., ne predstavljajo kaznivega dejanja in ne pomenijo izpolnitve relevantnih zakonskih znakov. Iz opisa kaznivega dejanja med drugim izhaja, da je Koplan po tem, ko je oškodovanca (tj. ob lažnivem predstavljanju kot A. A. "odvetnik") že spraševal, če ga je kaj strah, ko živi tako blizu gozda, oškodovanec pa se o plačilu odškodnine ni želel pogovarjati, po telefonu poklical A. A., ki je C. C. pred leti pretepel v Medvodah. A. A. je prišel na dvorišče, stopil neposredno pred C. C., mu najprej rekel, naj prekine postopek (izvršbe), nato pa ga je še grobo vprašal, ali bo umaknil "tožbo". Po negativnem odgovoru oškodovanca se je B. B. obrnil tako, da je C. C. videl pištolo v žepu njegove bunde, in oškodovancu dejal, naj v roku enega tedna umakne "izterjavo" na sodišču, če ne želi imeti nevšečnosti, ter da ga bodo v nasprotnem primeru "pospravili".

9.Kljub temu, da obtoženi A. A. striktno s svojim izvršitvenim ravnanjem C. C. ni izrecno napovedal neugodne posledice, če ne bo umaknil predloga za izvršbo, kar je esencialna vsebina (resne) grožnje v smislu zakonskega znaka po prvem in tretjem odstavku 213. člena KZ-1, temveč je resno grožnjo tako verbalno (z napovedjo, da ga bodo "pospravili", torej likvidirali, in z namigi na prestrašenost zaradi življenja ob gozdu) kot konkludentno (s prezentiranjem orožja - pištole) komuniciral soobtoženi B.B., je A. A. s svojo prisotnostjo nedvomno odločilno prispeval k izvršitvi kaznivega dejanja, s čimer je na ravni opisa dejanja izražen objektivni kriterij sostorilstva v smislu drugega odstavka 20. člena KZ-1 tudi za A. A. Že iz opisa kaznivega dejanja je namreč razvidno usklajeno ravnanje obeh obtožencev, pri čemer je do oškodovanca najprej pristopil Koplan in se predstavil kot "odvetnik" A. A. ki je C. C. pred leti pretepel ter v korist katerega je bil usmerjen namen obtožencev pridobiti protipravno premoženjsko korist. Ko je na kraj takoj zatem osebno prišel tudi A. A. (ki je predvsem zato, ker je bilo ravnanje obtožencev usmerjeno v njegovo korist, dejanje gotovo šel za svoje in mu je v luči subjektivnega elementa sostorilstva pripisati tudi ravnanja Koplana), je s svojo prisotnostjo, ko je oškodovancu velel, naj prekine postopek, in ga spraševal, če bo umaknil "tožbo", nato pa spremlja B. B., ki je C. C. grozil s "pospravitvijo" in neverbalno s pištolo, ravnal v sostorilstvu s soobtoženim B. B., pri čemer je oškodovanec resnost ter (z)možnost uresničitve groženj povezal tudi (zlasti) z navzočnostjo A. A. kot protagonista doživete pretekle nasilne izkušnje s fizičnim obračunom. Pri tem gre za pomembno okoliščino, ki je vplivala na prestrašenost oškodovanca, v opisu dejanja pa je scela zadostno konkretizirano, da se je C. C. prestrašil zaradi (so)učinkujočega ravnanja obeh obtožencev, in ni treba, da bi za sklepčnost izreka sodbe moralo biti izrecno substancirano, da se je C.C. A. A. bal že zaradi pretepa. Odločilen je torej zgolj skupni učinek delovanja sostorilcev kot podlaga za pravno vrednotenje njihove udeležbe, ta pa brez dvoma sporoča, da gre tudi obtoženega A. A. šteti za sostorilca. Razlogi v tč. 26 napadene sodbe, čeravno nekoliko drugače ubesedeni, so zato v ključnem pravilni. Razglabljanja zagovornika v pritožbi v smeri pomena "grobega" vprašanja so glede na zapisano brezpredmetna, enako pa velja za problematiziranje sodbenega opisa, iz katerega izhaja "le" očitek A. A. da je stopil neposredno pred oškodovanca, kar naj ne bi bilo "nekaj posebej grozečega". Obrazložitev sodišča prve stopnje (tč. 23 sodbe), da se je obtoženi A. A. ob neposrednem približanju C. C. slednjemu postavil "čisto pred nos", na podlagi česar je oškodovanec sklepal, da ga bo udaril, temelji na izpovedih oškodovanca tako v preiskavi kot na glavni obravnavi, zato ne drži, da bi prvo sodišče "dodajalo očitke", še najmanj pa drži nepodprto sklepanje, da naj bi se sodišče zavedalo, da je opis kaznivega dejanja glede A. A. pomanjkljiv.

10.Kot je bilo povedano že uvodoma, pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke analitične in sintezne dokazne ocene napadene sodbe (zlasti tč. 9 - 22 razlogov), s čimer je sodišče prve stopnje natančno argumentiralo, zakaj je zagovora obeh obtožencev ocenilo kot neverodostojna in neresnicoljubna ter zakaj je štelo, da je izvršitev kaznivega dejanja obtoženima dokazana. Kolikor pritožbi zagovornikov izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, velja načelo dispozitivnosti pritožbenega postopka in sodišče druge stopnje pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja motri le v okviru pritožbenih navedb.