Jedro

V fazi preiskave se dokazi ne ocenjujejo, saj je dokazovanje pridržano senatu na glavni obravnavi, ki dokaze izvaja neposredno in na podlagi tega sprejema dokazno oceno.

Dokazi, pridobljeni po pravnomočnosti sklepa o odreditvi pripora, ne morejo vplivati na zakonitost tega sklepa.

Izrek

Zahteva zagovornikov obd. V.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dežurna preiskovalna sodnica je z v uvodu navedenim sklepom zoper obd. V.L. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pritožbo zagovornikov obdolženca zoper sklep o odreditvi pripora je senat okrožnega sodišča s sklepom z dne 4.8.2004 zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep so zagovorniki obdolženca dne 17.8.2004 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka. Predlagajo odpravo pripora ali nadomestitev z milejšim ukrepom.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo meni, da zatrjevanje zagovornikov, da pripor glede na dosedanje življenje obdolženca ob upoštevanju okoliščin obravnavanega dejanja ni neogibno potreben, ne predstavljajo kršitev določb Zakona o kazenskem postopku temveč le uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Enako velja tudi glede zatrjevanja, da pri obdolžencu ne obstaja priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Ker iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati, predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniki v zahtevi menijo, da okoliščine, ki so bile znane ob odreditvi pripora, predvsem pa tudi izpovedbe zaslišanih prič v postopku ne dajejo podlage za zaključek, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil dejanje, kot se mu očita. Zaradi navedenega pa tudi sodišče ni pravilno uporabilo določbe 2. odstavka 192. člena ZKP ter 201. člena ZKP.

Obstoj utemeljenega suma kot predpogoj za odreditev pripora je sodišče v izpodbijanih sklepih ugotovilo in obširno navedlo tista dejstva in podatke, na podlagi katerih zaključuje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storilec tega kaznivega dejanja (prvostopenjski sklep ima obširne razloge o tem na strani 2, sklep senata v odgovoru na podobne pritožbene navedbe pa v 1. odstavku prav tako na drugi strani). V tej fazi kazenskega postopka se namreč ne ocenjuje dokazov, saj je dokazovanje pridržano senatu na glavni obravnavi, ki dokaze izvaja neposredno in na podlagi tega sprejema dokazno oceno. Za fazo odrejanja pripora in pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora pa morajo biti navedeni in obrazloženi razlogi, ki omogočajo zaključek o utemeljenosti suma, kar pa je v konkretni kazenski zadevi, kot je bilo že povedano, sodišče storilo. Dokazi, pridobljeni po pravnomočnosti sklepa o odreditvi pripora, na zakonitost tega sklepa ne morejo vplivati. Glede na navedeno je izvajanje zagovornikov mogoče razumeti le kot njihovo nestrinjanje z oceno o obstoju utemeljenega suma, kar pa ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Enako velja, kot na to upravičeno opozarja že vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo glede dvomov, ki jih izražajo zagovorniki o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti do te mere, da je zaradi odvrnitve te nevarnosti potrebno zoper obdolženca odrediti pripor, torej najhujšega izmed ukrepov, predvidenih v ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč ob ugotovitvi, da je obdolženec utemeljeno sumljiv zelo hudega kaznivega dejanja, ob upoštevanju okoliščine, da sta obdolženec in oškodovanec že več let v sporu, ki je v določenih primerih prerasel celo v fizično nasilje, ob ugotovitvi da si je obdolženec nabavil pištolo in z njo reševal probleme, ter vztrajnosti, ki naj bi jo pokazal pri izvršitvi kaznivega dejanja, ko naj bi večkrat ustrelil v smeri proti S.K. in ga tudi večkrat zadel, zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti in to do te mere, da je ravno odreditev pripora edini primeren ukrep.

Zaključilo je torej, da je podano sorazmerje med težo kaznivega dejanja, stopnjo nevarnosti ponavljanja na eni strani ter posegom v obdolženčevo svobodo na drugi strani. Pritožbeni senat pa se je z ugotovitvami preiskovalne sodnice strinjal, pri čemer je poudaril še, da je imel obdolženec možnost odseliti se k staremu očetu, potem ko mu je oškodovanec dal jasno vedeti, da ne želi z njim živeti pod isto streho, pa tega ni storil, temveč je kritičnega dne kar dvakrat prišel k hiši, katere solastnik je poleg matere obdolženca tudi oškodovanec in drugič celo oborožen.

S tem, ko je sodišče navedene okoliščine ocenilo kot takšne, ki opravičujejo odreditev pripora, ni z ničemer kršilo določb ZKP in zagovornikove navedbe, da bi bilo potrebno upoštevati tudi odnos oškodovanca do obdolženca, obdolženčevo dosedanje življenje in okoliščine, da naj bi bil oškodovanec izpuščen iz bolnišnice v treh dneh, pa pomenijo le drugačno oceno dokazov oziroma uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da sodišče z izdajo izpodbijanih sklepo o odreditvi pripora ni kršilo določb kazenskega postopka zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.