Jedro

Tožniku bi lahko delovno razmerje pri toženi stranki, glede na to, da je bila njegova žena kot nezaposlena prijavljena na zavodu za zaposlovanje, prenehalo samo z njegovim soglasjem. Ker njegovega soglasja ni bilo, dejstvo, da je njegova žena kot nezaposlena prijavljena pri zavodu za zaposlovanje pa je bilo toženi stranki znano pred dokončno odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja tožnika, potrditev sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni bila v skladu z veljavnimi predpisi. Razlogi, zaradi katerih se je tožnikova žena prijavila na zavodu za zaposlovanje, za odločitev niso pomembni. Ker delavcu delovno razmerje ne more prenehati, ne da bi za prenehanje obstajala zakonska podlaga, je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno odločilo, ko je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožnikovemu zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 16.8.1993 in 17.9.1993, s katerima je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežnemu delavcu in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnika poklicati nazaj na delo, mu obdobje, ko ni delal, vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo, in mu izplačati pripadajočo plačo z zamudnimi obrestmi.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je šlo v spornem primeru za zlorabo instituta 36. d člena ZDR. Žena tožnika nikoli ni bila zaposlena, stara je 50 let, kar pomeni, da ne bi mogla več dopolniti pokojninske dobe potrebne za pokojnino, to pa pomeni, da se je na zavodu kot iskalka zaposlitve prijavila samo zato, da bi njen mož imel razlog za pritožbo zoper sklep, s katerim mu je kot trajno presežnemu delavcu prenehalo delovno razmerje. Tako ravnanje je poleg organa druge stopnje, tudi sindikalna organizacija ocenila kot zlorabo. Opozorila je tudi na drugačno odločitev sodišče v letu 1995. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, in izpodbijano sodbo razveljavi ali spremeni.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku ( Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo. Ker revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sploh ni uveljavljala, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni dodatno preizkušalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta predmet spora samo sklep o prenehanju delovnega razmerja št. V/93-134 z dne 16.8.1993 in sklep odbora za pritožbe tožene stranke z dne 17.9.1993, ki je potrdil sklep o prenehanju delovnega razmerja. Zato revizijsko sodišče ni zavzemalo stališča glede ostalih vprašanj, ki jih odpira revizija.

Tožena stranka je v reviziji vsebinsko uveljavljala samo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan. Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da v postopku pri toženi stranki niso bile upoštevane zahteve zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), saj niso bile upoštevane določbe 36d člena ZDR. Tožniku bi lahko delovno razmerje pri toženi stranki, glede na to, da je bila njegova žena kot nezaposlena prijavljena na zavodu za zaposlovanje, prenehalo samo z njegovim soglasjem. Ker njegovega soglasja ni bilo, dejstvo, da je njegova žena kot nezaposlena prijavljena pri zavodu za zaposlovanje pa je bilo toženi stranki znano pred dokončno odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja tožnika, potrditev sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni bila v skladu z veljavnimi predpisi. Razlogi, zaradi katerih se je tožnikova žena prijavila na zavodu za zaposlovanje, za odločitev niso pomembni. Ker delavcu delovno razmerje ne more prenehati, ne da bi za prenehanje obstajala zakonska podlaga, je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno odločilo, ko je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Ob upoštevanju povedanega reviziji tožene stranke ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.

Določbe ZPP je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).