Jedro

Neutemeljeno je tudi vztrajanje pri stališču, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nima nobene dokazne vrednosti, ker 107. člen ZPrCP ni usklajen z določbami 1., 55., 57. in 109. člena ZP-1, ki zahteva uporabo ustreznega tehničnega sredstva, med katere elektronski alkotest ne spada. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zakonitost uporabe elektronskega alkotesta izhaja iz prvega in drugega odstavka 107. člena ZPrCP in tako ni nobenega dvoma, da tudi elektronski alkotest kot indikator sodi med tehnična sredstva za ugotavljanje prisotnosti alkohola v izdihanem zraku. Zatrjevanja o neusklajenosti 107. člena ZPrCP z določbami ZP-1 so tako zgolj plod obdolženčevega napačnega razumevanja predpisov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 255,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega mu je izreklo glavno sankcijo – globo v višini 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov postopka o prekršku – sodno takso v višini 240,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1), smiselno pa uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in kršitev materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je prebralo listine, naštete v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ter prebralo obdolženčevo obrambno vlogo z dne 20. 12. 2019, v kateri je pojasnil, da se zaslišanja, na katero je bil vabljen, ne želi udeležiti, ocenilo obdolženčeve navedbe in izvedene dokaze ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu dokazano, da je 23. 11. 2019 ob 12.54 uri vozil lastni osebni avtomobil znamke Audi tip Q5 reg. št. ... po avtocesti A1 in smeri Maribora proti Celju pod vplivom alkohola nad zakonsko dovoljeno mejo, saj je imel v organizmu najmanj 0,79 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da se je obdolženec po opravljenem preizkusu z elektronskim alkotestom, ki mu je bil zakonito odrejen kot vozniku motornega vozila v cestnem prometu, z rezultatom 0,84 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom brez pripomb podpisal. 5. Sodišče prve stopnje resda v izreku izpodbijane sodbe ni zapisalo, s katerim tehničnim sredstvom je bila ugotovljena prisotnost alkohola v obdolženčevem organizmu, kot izpostavlja obdolženec v pritožbi, vendar s tem ni zagrešilo nobene kršitve, saj to ni sestavni del izreka, temveč obrazložitve sodbe, iz katere pa jasno izhaja, da je bila prisotnost alkohola ugotovljena z elektronskim alkotestom znamke Drager, tip 6820, serijske številke ARJL-0731. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je elektronski alkotest le indikator in ne merilna naprava, da uporabo indikatorja izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP1 in da se le v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP. Nikakor se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da taka obrazložitev predstavlja pravni konstrukt sodnice, ki si ga je sodnica dobesedno izmislila in da takih navedb ni mogoče preizkusiti. Tako stališče namreč jasno izhaja iz ustaljene sodne prakse in tudi izpodbijana sodba se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 34/2015, iz katere izhaja pojasnilo, da so indikatorji povsem dovoljena sredstva za hitro ugotavljanje storilčeve psihofizične sposobnosti - alkoholiziranosti takrat, če se preizkušanec z rezultatom, ki ga indikator pokaže, tudi strinja. V vsakem drugem primeru pa je poslujoči policist dolžan odrediti nadaljnji preizkus bodisi z etilometrom ali pa odrediti celo strokovni pregled. Zato je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje na stališču, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani obdolženca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker alkotest ni merilna naprava, da podpis zapisnika testnega postopka ne spremeni v merilni postopek oz. indikatorja v merilno napravo, da ugotovljena prisotnost alkohola ne predstavlja meritve koncentracije alkohola v izdihanem zraku.

6. Neutemeljeno je tudi vztrajanje pri stališču, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nima nobene dokazne vrednosti, ker 107. člen ZPrCP ni usklajen z določbami 1., 55., 57. in 109. člena ZP-1, ki zahteva uporabo ustreznega tehničnega sredstva, med katere elektronski alkotest ne spada. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zakonitost uporabe elektronskega alkotesta izhaja iz prvega in drugega odstavka 107. člena ZPrCP in tako ni nobenega dvoma, da tudi elektronski alkotest kot indikator sodi med tehnična sredstva za ugotavljanje prisotnosti alkohola v izdihanem zraku. Zatrjevanja o neusklajenosti 107. člena ZPrCP z določbami ZP-1 so tako zgolj plod obdolženčevega napačnega razumevanja predpisov.

7. Sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je jasno in nedvoumno zakonsko predpisana, zato zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga sestavi uradna oseba v okviru uradnega postopka, predstavlja javno listino po 80.členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v 10. točki obrazložitve. Ker se je pri tem sklicevalo tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-621/03-21 z dne 2. 12. 2004, ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam o nevednosti razpravljajoče sodnice, ki naj ne bi bila sposobna ločevati med pojmoma prekrškovno in upravno pravo, pač pa gre za obdolženčevo nevednost in nerazumevanje pravnega sistema. Sodišče prve stopnje je namreč že pojasnilo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da postopek preizkusa z elektronskim alkotestom še ni postopek o prekršku. Gre za postopek, ki je predpisan v 107. členu ZPrCP in ga izvajajo policisti v okviru izvrševanja svojih pooblastil, pri tem pa smiselno uporabljajo določbe ZUP, ki v 80. členu predpisuje, da je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona javna listina in dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni, je sklicevanje sodnice na omenjeno določbo ZUP pravilno in zakonito.

8. Glede na zgornja pojasnila o naravi elektronskega alkotesta, poteku ugotavljanja psihofizičnega stanja voznikov ter pomenu in dokazni vrednosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerega izhaja, da se je preizkušanec z rezultatom elektronskega alkotesta strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisal, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zavestno prezrlo določbe Zakona o meroslovju (Zmer-1). Slednji se namreč uporablja za merilne naprave, pojasnjeno pa je bilo, da elektronski alkotest ni merilna naprava, kar pa ne pomeni, da na njegovi podlagi ni mogoče ugotavljati stopnje alkoholiziranosti voznika in mu izrekati sankcij zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da prekrškovni organ in sodišče ne razpolagata z uradno meritvijo koncentracije alkohola v izdihanem zraku in da se na podlagi opravljenega preizkusa ne sme določiti prekršek po določbi drugega odstavka 105. člena ZPrCP.

9. Neutemeljeni so tudi očitki, da sodišče zmotno navaja, da obdolženec v svojih vlogah zgolj pavšalno, nekonkretizirano in popolnoma neutemeljeno navaja posamezne odločitve višjih sodišč ter Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS. Obdolženec se je namreč skliceval na odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 33/2016, sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 36/2016 in IV Ips 105/2009 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani PRp 2142/2008 ter s tem utemeljeval, da ni mogoče kaznovanje in izrekanje kazenskih točk zaradi povzročitve abstraktne nevarnosti za varnost cestnega prometa. Pritožbeno sodišče je obdolžencu že v sklepu PRp 5/2020, s katerim je odločilo o njegovem ugovoru zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, pojasnilo, da se odločbe, na katere se sklicuje, ne nanašajo na primerljive situacije. Odločba Ustavnega sodišča, ki je bila objavljena v Ur. Listu 33/2016, se nanaša na presojo pogojev za odreditev pripora v kazenskem postopku, za katerega je značilno, da se prepovedana posledica kaznivega dejanja odraža v poškodovanju ali konkretni ogrozitvi določene pravne dobrine. V prekrškovnem postopku prepovedano posledico predstavlja že sama kršitev zakona, zato za uresničitev zakonskih znakov prekrška zadošča že abstraktna nevarnosti in ni potrebno, da bi bila izkazana konkretna nevarnost v smislu neposrednega ogrožanja točno določenih oseb. Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 105/2009 se nanaša na vprašanje, ali je mogoče storilcu izreči kazenske točke za prekršek, ki ga je storil s kategorijo motornega vozila, za katero storilec nima veljavnega vozniškega dovoljenja, ima pa sicer veljavno vozniško dovoljenje za druge kategorije motornih vozil, sodba IV Ips 36/2016 pa na vprašanje konkretizacije izreka sodbe o prekršku, ki pa v predmetni zadevi ni vprašljiva, saj je v izreku izpodbijane sodbe opredeljen čas in kraj storitve prekrška, sredstvo in način, na kateri je bil prekršek storjen tj. ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku. V zvezi s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani PRp 2142/2008, ki naj bi glede izreka kazenskih točk odločilo drugače, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se do takega stališča ne more opredeliti, ker ta odločba ni objavljena v bazi sodne prakse, hkrati pa pojasnjuje, da odločitev v eni zadevi še ne pomeni ustaljene sodne prakse in da je v sodni praksi najti mnogo drugih odločb, iz katerih izhaja, da se voznikom izrečejo poleg glavne sankcije tudi kazenske točke, če so le-te predpisane v materialnem zakonu, torej zakonu, ki določa neko dejanje kot prekršek in da se torej kazenske točke izrekajo obligatorno, brez tehtanja stopnje ogrožanja varnosti cestnega prometa v konkretnem primeru.

10. Ob pravilnih ugotovitvah, da so obdolžencu na zakonit način dokazani vsi objektivni zakonski znaki prekrška vožnje pod vplivom alkohola, je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno očitalo ravnanje z (najmanj) eventualnim naklepom, saj tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da se je nedvomno zavedal, da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana, pa se je kljub zaužitju večje količine alkoholnih pijač (o čemer je sklepati na podlagi rezultata preizkusa z elektronskim alkotestom) odločil za vožnjo motornega vozila v cestnem prometu in s tem vsaj privolil v prepovedano posledico tj. storitev prekrška. Ob takih razlogih obdolženec ne more izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje o njegovi krivdi za storjeni prekršek z zgolj abstraktnim in pavšalnim sklicevanjem na sodbo v zadevi ″Maček″.

11. V okviru preizkusa obdolžencu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno izreklo glavno sankcijo – globo v višini zakonsko predpisanega minimuma za tovrstni prekršek tj. v višini 1.200,00 EUR, pri čemer je kot obteževalno okoliščino upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost za istovrstni prekršek, medtem ko posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi opravičevale izrek globe pod zakonskim minimumom, ni našlo. Utemeljeno pa mu je izreklo tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk, kot je predpisana za tovrstni prekršek in prepričljivo obrazložilo, da je izrek tako predpisane stranske sankcije obligatoren (drugi odstavek 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

13. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 255,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 15. dneh po vročitvi te sodbe, k plačilu pa ga bo pozvalo sodišče prve stopnje.

1 Drugi odstavek 107. člena ZPrCP določa: ″Če se z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku ugotovi, da ima udeleženec cestnega prometa v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, izpolni policist zapisnik o preizkusu, ki ga podpiše tudi preizkušen udeleženec cestnega prometa. Če udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, mu policist odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled. Če udeleženec cestnega prometa odkloni preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled, vpiše policist vzrok odklonitve v zapisnik, prav tako pa se šteje, da se udeleženec cestnega prometa strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku.″