Jedro

Ko torej sodišče v konkretnem primeru zapolnjuje pravni standard pravične denarne odškodnine, mora stremeti k temu, da porušeno vrednotno ravnotežje kolikor toliko vzpostavi nazaj, ne pa da ga poruši v drugo smer. Dvakratna denarna odmera za isto prizadetost pa bi pomenila prav slednje. Upoštevanje invalidnine kot ene izmed okoliščin primera je v sodni praksi splošno sprejeto.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da znaša v obravnavani zadevi pravična denarna odškodnina za strah 300.000 SIT, za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 1.800.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 500.000 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.500.000 SIT. Slednji znesek je nato zmanjšalo za milijon tolarjev, ker tožnica zaradi posledic škodnega dogodka prejema tudi invalidnino. Ob upoštevanju že izplačanih in valoriziranih 4.703.348 SIT je toženi stranki s sodbo naložilo plačilo preostalih 1.396.652 SIT odškodnine za nematerialno škodo. Ob tem je toženko obsodilo tudi na plačilo odškodnine za nastalo materialno škodo v višini 93.952 SIT.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo. Ocenilo je, da znaša pravično denarno zadoščenje za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 2.200.000 SIT, za strah 600.000 SIT. Sicer se je z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje strinjalo. Prisojeno odškodnino za nematerialno škodo je tako zvišalo na skupnih 2.096.652 SIT.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo tožnica. Uveljavlja vse revizijske razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi spremeni ali pa zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Revizija uvodoma zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ta bi naj bila podana zato, ker sodišči prve in druge stopnje nimata razlogov o "odločilnem dejstvu, kateri pravni predpis narekuje odštevanje prejemanja invalidnine po predpisih o invalidskem zavarovanju v dosojeno odškodnino za duševne boleči-ne zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti." V nadaljevanju predstavlja tezo, da je nadomestilo za telesno okvaro všteto dvakrat, iz dveh naslovov. Enkrat se upošteva pri materialni škodi zaradi izgubljenega zaslužka in potem drugič še pavšalno pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Sicer pa rezidentka meni, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prenizka. Sodišči naj bi premalo upoštevali predvsem tožničino mladost, njeno delovno nezmožnost, njeno zmanjšano zmožnost ukvarjanja z rekreativnimi aktivnostmi ter manjšo možnost ukvarjanja z otroki in domačimi deli. Opozarja tudi, da je tožnica po poklicu frizerka ter je kot fizična delavka delala v P. zato, ker dela frizerke ni dobila. Sedaj pa se kot frizerka zaradi nezmožnosti dvigovanja rok nad prsi nikoli več ne bo mogla zaposliti, čeprav bi rada delala v svojem poklicu.

Revizija j bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija ni utemeljena Revizija je pravno sredstvo, na podlagi katerega revizijsko sodišče preizkusi pravilnost sodbe, ki je sicer že postala pravnomočna. Ker gre torej za izredno pravno sredstvo, so tudi razlogi, iz katerih jo je mogoče vložiti - v primerjavi s pritožbo - zoženi. V celoti nedovoljeno je zato napadati tako pravilnost kot popolnost ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče pravilnost uporabe materialnega prava preizkusi izključno ob dejanskem stanju, ki je bilo podlaga za odločitev sodišč prve in druge stopnje. Ker je na tako ugotovljeno dejansko stanje revizijsko sodišče vezano, ne sme upoštevati tistih revizijskih navedb, ki so dejanske narave ter na prvih dveh stopnjah zamejeno dejansko podlago obhajajo, jo relativizirajo ali ji nasprotujejo. V obravnavani zadevi so takšne predvsem navedbe, ki se nanašajo na tožničino domnevno prizadetost na poklicnem področju, ker zaradi poškodb ne bo več nikoli mogla delati kot frizerka. Na takšne navedbe, ki presegajo dejanski okvir revizijskega preizkusa, zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo.

Uveljavljana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka ni podana. Že očitek, da sodišči nižjih stopenj nimata razlogov o "odločilnem dejstvu, kateri pravni predpis narekuje odštevanje prejemanja invalidnine po predpisih o invalidskem zavarovanju v dosojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti", je nesklepčen. Odločilno dejstvo je namreč tisto, ki je del dejanskega stanu, ta nadalje del dejanskega stanja in ta del življenjskega primera. Revizija pa govori o pravnem aktu; sprašuje se namreč po pravnem predpisu, ki sodišču narekuje, da pri odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upošteva tudi invalidnino, ki jo prejema oškodovanec. Nenavedba normativnega določila (tj. člena ali paragrafa določenega zakona, podzakonskega akta itd.) običajno ne onemogoča preizkusa sodbe in tudi ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne glede na to pa tako konkretiziranega predpisa, po katerem se sprašuje revizija, tudi ni. To pa seveda ne pomeni, da takšno pravilo ne izhaja iz splošnih in abstraktnih odškodninsko pravnih določb. Na eno izmed teh se je sodišče druge stopnje (ob odgovoru na podobne navedbe tožeče stranke v pritožbi) tudi sklicevalo (peta stran sodbe). Gre za drugi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR), ki določa dodatna abstraktna merila za prisojo odškodnine ob okoliščinah konkretnega primera. Ko torej sodišče v konkretnem primeru zapolnjuje pravni standard pravične denarne odškodnine, mora stremeti k temu, da porušeno vrednotno ravnotežje kolikor toliko vzpostavi nazaj, ne pa da ga poruši v drugo smer. Dvakratna denarna odmera za isto prizadetost pa bi pomenila prav slednje. Upoštevanje invalidnine kot ene izmed okoliščin primera je v sodni praksi splošno sprejeto(1). Revizija skuša takšno, splošno sprejeto stališče omajati s trditvijo, da se zneski, ki oškodovancu pripadajo kot invalidnina in katerih podlaga je -podana v 152. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/1992 do Uradni list RS, št. 65/2002; ZPIZ) odštevajo že pri odmeri odškodnine za premoženjsko škodo in sicer pri škodi v obliki zmanjšanega zaslužka. Ta trditev ne drži. Invalidnina (152. člen ZPIZ) in pravica do invalidske pokojnine (55.člen ZPIZ), ki jo je treba upoštevati ob odmeri odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka, sta dve samostojni pravici. Za ugotovitev, da se ti pravici ne izključujeta, niti ni potrebna posebna razlaga, saj je to izrecno določeno v drugem odstavku 153. člena ZPIZ.

Metoda in odločitev nižjih sodišč, ki sta ugotovili, koliko bi glede na podano nepremoženjsko škodo znašala pravična denarna odškodnina, nato pa sta za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnici prisodili milijon tolarjev manj, ker prejema tudi invalidnino, je tako materialnopravno pravilna.

Predmet revizijske presoje je tako še odločitev, ali zneski, ki jih je kot pravično denarno odškodnin v razlogih odločitve navedlo pritožbeno sodišče, ustrezajo načelom za odmero odškodnine. Ti načeli sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (200. člen ZOR). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t.j. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Pritožbeno sodišče je štelo, da bi pravično denarno zadoščenje znašalo 7.800.000 SIT, kar znaša po cenah na dan sojenja pred sodiščem prve stopnje 59,7 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji. Tak znesek nekoliko presega povprečno odškodnino, prisojeno v hudih primerih (IV. skupina po Fischerjevi razporeditvi)(2). Upoštevaje navedeno in vsebinsko primerljive odškodninske zadeve v sodni praksi(3), revizijsko sodišče ugotavlja, da sta bili glede na okoliščine konkretnega primera obe načeli za odmero odškodnine pravilno uporabljeni.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo, saj niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena, ne razlogi, na katere je dolžno revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Op. št. (1): Npr. sodba VS RS II Ips 466/2002.Op. št. (2): D. Jadek Pensa in ostali: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001,str.762. Op. št. (3): Primerjava z naslednjimi dokumenti, dostopnimi na strani www.sodnapraksa.si: VS000533, VS000619, VS000655, VS000945.