Jedro

Sankcija za kršitev delovne obveznosti je civilna, zato se glede odgovornosti (razsodnosti) uporabljajo določbe 136. člena OZ, ne pa določbe 29. člena KZ-1, ki sicer na podoben način opredeljuje prištevnost oziroma neprištevnost, bistveno zmanjšano prištevnost (ki izključuje krivdo) ter t. i. pravilo actio libera in causa (da je kriv storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem podana njegova krivda).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 7. 2017 nezakonita (točka I izreka). Razveljavilo je prepoved opravljanja dela z dne 27. 6. 2017 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači med prejeto plačo in plačo, ki bo jo morala prejemati po pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 1. 2015, in sicer za mesec junij 2017 bruto znesek 238,32 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2017 dalje do plačila in za mesec julij 2017 bruto znesek 158,88 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2017 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (prvi odstavek točke III izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožeči stranki delovno razmerje dne 4. 7. 2017 nezakonito prenehalo in je trajalo od 30. 9. 2017 do dne 6. 9. 2018 ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečo stranko prijaviti v obvezna zavarovanja v obdobju od 30. 9. 2017 do 6. 9. 2018 ter ji za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati bruto mesečno plačo v višini 3.561,65 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek, zmanjšan za denarno nadomestilo, ki ga je prejemala za čas brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 11. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, vse v roku 8 dni (prvi odstavek točke IV izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače (vrnitev nazaj na delo in priznanje vseh pravic ter obračun in izplačilo plače od 6. 9. 2018 dalje), je zavrnilo (drugi odstavek točke IV izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v znesku 10.603,62 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka) ter ji v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 2.286,75 EUR v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem mu ni bilo priznano denarno povračilo nad tremi plačami zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da znesek denarnega povračila zviša. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin, ki so pomembne za določitev višine povračila. Tožnik je bil pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlen od septembra 2012 dalje, 4. 7. 2017 mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej je bil zaposlen skoraj 5 let oziroma 4 leta in 10 mesecev. Njegove zaposlitvene možnosti so v resnici nikakršne. Ob izdaji sodbe je star 52 let, po poklicu univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva in magister ekonomije, vso svojo delovno kariero je opravljal na področju gradbeništva, nikoli ni samostojno opravljal dela na področju ekonomije, ta znanja so mu služila le pri opravljanju osnovnega poklica. Na področju gradbeništva se je trg dela res malce sprostil, vendar pa kot izhaja iz izvedenskih mnenj sodne izvedenke dr. A.A., je tožnik praktično nezaposljiv. Ima hudo obliko depresije, ljudje z depresijo pa se oklepajo svojega dela, saj jim to predstavlja rešilno bilko, da si ohranijo samospoštovanje in občutek vrednosti. Sicer, če nimajo zaposlitve, ljudje s takšno diagnozo samo še obležijo doma in namesto, da bi zjutraj vstali in naredili nekaj koristnega z odhodom v službo, samo ležijo, spijo in tuhtajo, zato pa jim gre vedno bolj na slabše. Tožniku se je zdravstveno stanje po nesrečnem dogodku poslabšalo, bil je tudi hospitaliziran, terapevtski odmerki so mu močno povečani, saj ima dvotirno antidepresivno terapijo in stabilizator razpoloženja. Na obravnavi 22. 5. 2018 je predložil zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja, da do 31. 5. 2018 ne bo sposoben za aktivno iskanje zaposlitve. Še vedno ni sposoben aktivnega iskanja zaposlitve, saj njegovo zdravstveno stanje v resnici ni nič boljše. Ni sposoben uspešno opraviti zdravniškega pregleda pred nastopom dela, glede na to, kakšne stigme veljajo glede bolnikov z duševnimi boleznimi ali psihozami, pa je tudi malo verjetno, da bi katerikoli delodajalec zaposlil osebo s takšnim zdravstvenim stanjem kljub primeru, da bi delavec zdravniški pregled uspešno opravil. V svoji izpovedi se ni znal opredeliti, ali se želi vrniti nazaj na delo. Delo pri toženi stranki je z veseljem opravljal, res pa ga je psihično hudo obremenjevalo občasno neutemeljeno kritiziranje njegovega dela. Tudi če bi vztrajal pri reintegraciji, s takšnim zahtevkom zagotovo ne bi uspel, saj so tožena stranka oziroma njeni zaposleni izpovedali, da vrnitev tožnika nazaj na delo ni več mogoča. Tožnik kršitev, ki se mu je v odpovedi očitala, ni storil. Kršitve so bile posledice njegovega bolezenskega stanja. Do spornega dogodka je bil ustrezen in primeren delavec brez izpadov, do tedaj ni delal nič neustreznega. Ker je šlo za tako nepričakovan in bizaren incident, bi bilo primerno, da bi tožena stranka najprej preverjala, če je tiste sms-e res pisal tožnik, potem pa bi morala vprašati o njegovem zdravju in se ne prepustiti svoji jezi. Sodišče je upoštevalo, da je tožnik za skoraj eno leto prejel povrnjene mesečne prejemke, takšno stališče pa je v nasprotju s sodno prakso, saj se upoštevajo pravice, ki jih je delavec uveljavljal po prenehanju delovnega razmerja na podlagi nezakonite odpovedi, kot na primer pravica do prejemkov iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Reparacija ne more biti upošteven kriterij, saj so prav vsakemu delavcu ti prejemki povrnjeni. Tožnik je imel registriran popoldanski s. p., na katerega pa je povsem pozabil, ker je bil v mirovanju, saj tožnik ni nikoli opravljal kakšnih storitev preko tega s. p.-ja. V trenutku učinkovanja izredne odpovedi ni bil sposoben o čemerkoli razmišljati. S prenehanjem obveznega zavarovanja iz delovnega razmerja se mu je avtomatično vzpostavilo zavarovanje iz naslova s. p. Šele naknadno na podlagi pozivov FURS je ugotovil, da je od 5. julija 2017 dalje zavarovan kot samozaposlen, čeprav ni imel nobenih poslov in nobenih prejemkov. Prispevke je moral plačevati iz svojih prihrankov. Po nasvetu brata in pooblaščenke se je nato 29. 8. 2017 zaposlil za določen čas enega meseca pri drugem delodajalcu, od 30. 9. 2017 do 29. 3. 2018 pa je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje ter prejemal denarno nadomestilo med brezposelnostjo. Na podlagi izredne odpovedi z dne 4. 7. 2017 ni pridobil nobenih pravic na zavodu za zaposlovanje. Pritožba se sklicuje na sodno prakso pritožbenega sodišča, glede katere meni, da daje podlago za določitev višjega denarnega povračila. Navaja, da je bilo v zadevi Pdp 357/2007 dosojenih 6 plač za 5 let delovnega razmerja, v zadevi Pdp 11/2015 6 plač za 7 let zaposlitve, v zadevi Pdp 1680/2014 6 plač za 3 leta zaposlitve, v zadevi Pdp 719/2017 2 plači za 6 mesecev zaposlitve, v zadevi Pdp 558/2017 3 plače za 2 leti zaposlitve, v zadevi Pdp 132/2016 3 plače za manj kot 7 mesecev zaposlitve, v zadevi Pdp 264/2016 4 plače za 2 leti zaposlitve, v zadevi Pdp 164/2016 pa 8 plač za 7 let zaposlitve pri starosti 45 let, enako tudi v zadevi Pdp 190/2017. Na podlagi navedenega meni, da bi moralo njegovo denarno povračilo znašati več kot 3 plače. 4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke in izvedenca urološke stroke. Sodna izvedenka dr. A.A. je ugotovila, da je tožnik sposoben sodelovati v postopku, zato ga je zaslišalo. Dokazni predlog tožene stranke po postavitvi novega izvedenca psihiatrične stroke je sodišče zavrnilo, ker naj ne bi bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 254. člena ZPP. Sodna izvedenka je ugotovila, da je tožnikovemu neprimernemu odzivu 22. 6. 2017 in 23. 6. 2017 botrovala depresija, pri čemer za odločitev ni potrebno ugotavljati, zakaj se mu je maja 2017 stanje poslabšalo, poleg tega pa naj bi tožena stranka dokazni predlog podala prepozno, saj so bile ledvične težave pri tožniku omenjene že v mnenju izvedenke z dne 25. 3. 2018. V navedenem delu je sodba neobrazložena, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba meni, da so bile ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke kontradiktorne, zato bi bilo potrebno angažirati drugo izvedenko. Pritožba povzema ugotovitve sodne izvedenke dr. A.A., pri čemer navaja, da iz ugotovitev izhaja, da je imel tožnik težave s prekomernim uživanjem alkohola ter da je priznal, da je pred kršitvijo popil od 3 do 5 steklenic piv. V zvezi s tožnikovo izpovedjo, da se ne spominja dobro, kaj se je zgodilo spornega večera, pa meni, da je verjetneje, da je tožnikovo ravnanje posledica pretirane opitosti, saj je neprepričljivo, da bi bila zvečer in ponoči 22. 6. in 23. 6. 2017 pri tožniku tako močna depresija, da bi bistveno zmanjšala njegovo prištevnost. Prav tako se izvedenka ni opredelila do pripomb tožene stranke, ali lahko depresivna epizoda, ki naj bi jo imel tožnik 22. 6. 2017 in 23. 6. 2017, ko je pisal sporočila, čez par ur kar sama od sebe izzveni, kakšen proces zdravljenja bi zahtevala in ali je pričakovano, da v hudi depresivni epizodi oseba, ki se zbudi in je na dopustu, prebere elektronska sporočila in preverja odposlana sporočila. Tožnik je imel težave z alkoholom, ki jih je izvedenka nerazumljivo minimalizirala. Glede na to, da je tožnik 22. 6. 2017 zaprosil za dopust za 23. 6. 2017, 22. 6. 2017 pa je očitno le razumno razmišljal, ni mogoče slediti izvedenki, ki ji sodišče nekritično sledi, da je bila pri tožniku podana huda kriza od 22. 6. 2017 junija zjutraj. Priča B.B. je izpovedal, da je tožnik komentiral njegovo seznanitev z dogajanjem na sestanku z besedami: "A tako", iz tega pa ni mogoče sklepati o kakršnikoli hudi krizi ali poslabšanju tožnikovega zdravstvenega stanja. Verjetneje je, da je bil tožnik jezen, zato je za naslednji dan racionalno vzel dopust, se vdal alkoholu, nato pa pod vplivom in zaradi alkohola poslal žaljiva sporočila, ki se mu očitajo v izredni odpovedi. Izvedenka tožniku verjame vse tudi to, da naj bi pretiraval z navedbami o količini popitega alkohola oziroma zaužitega alkohola. Tožnik se je podrobno spominjal dogodka pred pisanjem sporočil, torej celo ure, kdaj je šel v lokal in je priznal, da zna biti verbalno agresiven in da je grozljivo, da je spoznal, da ko je pil alkohol, ni imel nobenega nadzora nad seboj. Zato je neprepričljiv zaključek izvedenke, da bi ravno pred pisanjem sporočil prišlo do poslabšanja depresije. Pritožba meni, da če bi bila depresija prisotna pred pisanjem sporočil, da bi bila ta še vedno prisotna, ali pa bi se vsaj kazala tudi ob pregledu 23. 6. 2017 ob 15. uri. Izpostavlja, da tožnik ni bil v bolniškem staležu, saj bi mu bil sicer odprt bolniški stalež v skladu s pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnik je nedopustno užalil sodelavce, zaključek izvedenke pa je strokovno neprepričljiv tudi zaradi tega, da je tožnik terapijo prejel že 25. 5. 2017. Zato se je moral terapevtski učinek kazati v smislu zmanjšanja depresije. Nadalje pritožba opozarja na nepravilnosti in kontradiktornosti oziroma dvom v nepristranskost izvedenke tudi glede ne ugotovitve iz dopolnilnega mnenja z dne 20. 8. 2018. Meni, da stališče izvedenke, da pri tožniku ni šlo za naklep, kaže na njeno pristranskost oziroma subjektivni odnos. Prav tako naj bi njena neobjektivnost izhajala iz ugotovitve, da bi se morala tožena stranka s tožnikom najprej pogovoriti, na zaslišanju 21. 8. 2018 pa je izvedenka tudi tožnika zagovarjala v smislu, da sta mu od 23. 6. 2017 priskočili na pomoč družina, brat, ki ga je na oba razgovora k toženi stranki pripeljal ter s tem zaključevala, da se 22. 6. 2017 tožnik ni z nikomer pogovarjal, ker ji je tožnik to povedal. Tožniku je verjela vse, razen glede alkohola ne. Prav tako je izvedenka tožnikove navedbe glede mobinga v službi vzela kot dejstvo ter iz njega sklepala na poslabšanje zdravstvenega stanja. Navedla je še, da misli, da je imel tožnik hudo depresijo tudi takrat, ko je pisal sporočilo septembra 2017. Nadalje pritožba navaja, da sodišče ni zaslišalo C.C., kar so glede na zmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja izpovedali že zakoniti zastopniki tožene stranke in priči D.D. in E.E. Zavrnitev dokaznih predlogov je le pavšalno obrazložilo ter ni zadostilo pravici tožene stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokazih, s čemer je podana kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje glede možnosti postavitve drugega izvedenca, ker naj bi šlo v zadevi za drugačen primer kot v zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 190/2017 (v kateri je Vrhovno sodišče RS navedlo, da so bili izpolnjeni pogoji za postavitev drugega izvedenca zaradi nejasnih in nepopolnih ugotovitev izvedenca). Nadalje navaja, da so v (tožnikovih poslanih) sporočilih napake, nepreverljivo pa je, koliko jezikovnih napak stori pisec, ki je pod vplivom alkohola in koliko, če je pod vplivom depresije. V to smer sodišče ni izvajalo dokazov. V zvezi z izvidom dr. F.F. pojasnjuje, da iz njega ne izhaja, da je tožnik zaradi alkohola postal agresiven, s čemer se tožena stranka ne strinja. Meni, da je odločitev napačna tudi v delu, v katerem je sodišče razveljavilo prepoved opravljanja dela in toženi stranki naložilo plačilo razlik v plači za junij in julij 2017. V zvezi s predlogom tožene stranke za odločitev po 118. členu ZDR-1 je sodišče sicer pravilno zaključilo, da glede na interese in okoliščine strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, vendar pa je napačno zaključilo, da mu delovno razmerje preneha z odločitvijo sodišča prve stopnje. Ker je šlo za tako hudo kršitev, ter glede na to, da je tudi tožnik izjavil, da delati ne more, da se ne more več vrniti na svoje prejšnje delovno mesto, je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ki mu je priznalo delovno dobo od 30. 9. 2017 do 6. 9. 2018. Iz sodne prakse izhaja, da se lahko datum določi pred datumom izdaje prvostopenjske sodbe, če pride pred njeno izdajo do spremembe delavčevega statusa, kot na primer zaposlitev pri drugem delodajalcu, samozaposlitev, itd. Takoj po prenehanju zaposlitve se je tožnik zaposlil kot s. p., od 5. 7. 2017 do 28. 8. 2017, nato pa pri drugem delodajalcu G. d. o. o. do 29. 9. 2017. Te okoliščine sodišče ni ustrezno upoštevalo, prav tako ne povsem porušenega zaupanja, do katerega so privedle žalitve tožnika. Nerazumno je tudi odmerjena višina denarne odmene. Zaposlen je bil le 4 leta, glede na to, da je visoko izobražen in ker ni izkazano, da je za delo nezmožen, ima dobre možnosti zaposlitve, kar je izkazano tudi z okoliščino, da se je zaposlil, upoštevati pa je treba tudi, da je do nezakonitosti odpovedi prišlo zaradi okoliščin, na katere tožena stranka ni imela vpliva, niti jih ni mogla ugotoviti, saj tožnik ni bil v bolniškem staležu. 5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika, v njej je prerekala njegove navedbe ter predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba tožene stranke, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

8. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo predlagane priče C.C. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da njegovo zaslišanje ni bilo potrebno, ker je imel pooblastilo za vročitev obdolžitve in prepovedi opravljanja dela (pooblastilo je imel za vodenje celotnega postopka odpovedi), glede nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja pa so izpovedali zakoniti zastopnik tožene stranke in priči D.D. in E.E. Navedena kršitev tudi ni podana zaradi zavrnitve dokaznega predloga tožene stranke za angažiranje drugega izvedenca psihiatrične stroke. Mnenje sodne izvedenke dr. A.A. je namreč nepristransko in strokovno prepričljivo, zato niso bili podani pogoji za angažiranje drugega izvedenca iz 254. člena ZPP, ki določa, da če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci. Pri tem ni utemeljeno sklicevanje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 170/2018. V navedeni zadevi so bile ugotovitve izvedenca tako nepopolne in nekonkretne, da je bilo treba ugoditi predlogu za imenovanje drugega izvedenca, kar pa v obravnavani zadevi ni podano, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

9. Pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da sodba nima razlogov o tem, kateri dokazni predlog (za angažiranje izvedenca psihiatrične stroke ali urološke stroke) naj bi bil podan prepozno. Uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je jasno, da gre za izvedenca urološke stroke, glede na to, da je sodišče ugotovilo, da so bile navedbe o tožnikovih zdravstvenih težavah z ledvicami navedene že v mnenju izvedenke z dne 25. 3. 2018. Tudi sicer sodbi ni mogoče očitati pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, ali da ne bi imela razlogov ali bi bili razlogi o odločilnih dejstvih nejasni ali med seboj v nasprotju.

10. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi več elektronskih sporočil z žaljivo vsebino, ki jih je v noči z 22. 6. 2017 na 23.6. 2017 poslal več sodelavcem, direktorici družbenika tožene stranke H.H. in županu MOI. J.J. Očitala mu je, da je s pošiljanjem žaljivih sporočil storil hujšo naklepno kršitev z zakonskimi znaki kaznivega dejanja razžalitve, žaljive obdolžitve in grožnje. Navedla je, da je zaradi njegovih ravnanj izgubila zaupanje in se odločila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), in sicer, ker naj bi storil kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja (1. alineja), ter da je naklepoma ali iz hude malomarnosti storil hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). Tožena stranka mu je očitala kršitve, ki imajo zakonske znake kaznivih dejanj razžalitve po 158. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl. - KZ-1), žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1 in grožnje po 135. členu KZ-1. 11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz poslanih elektronskih sporočil z dne 22. 6. 2017 in 23. 6. 2017, ki so bila poslana s tožnikovega službenega elektronskega naslova, izhaja, da gre za žaljivo vsebino, ki se ne spodobi v komunikaciji ne med sodelavci ne drugače. Ker je štelo, da gre za neprimerno komunikacijo na delovnem mestu, in tudi sicer je zaključilo, da navedeno ravnanje predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Kot bistveno pa je ugotavljalo, ali je bil pri tožniku v času storitve ravnanja podan naklep, ki mu ga je tožena stranka očitala. Ugotovilo je, da se tožnik glede očitanih kršitev ni ničesar spomnil, da je šlo za čisti kolaps, da ga je bilo sram in groza, ko je prebral sporočila. Tistega dne se je ponovila zgodba od prej, saj je pred dvema letoma prišlo do očitkov o negospodarnem ravnanju tožnika oz. tožnikove službe. To ga je zelo prizadelo, dokazovanje, da ni bilo nepravilnosti, pa je trajalo nekaj časa. Sodišče je ugotovilo, da je tistega dne popil tri steklenice piva, drugega se ne spomni. B.B. je tožniku 22. 6. 2017 povedal, da je bilo na kolegiju en dan prej s strani D.D. povedano, da so se po njegovem mnenju dogajale nepravilnosti pri izvedbi naročila, kjer je bil vpleten tožnik in da ga čudi, da to še počne, ker je bilo nekaj že na sodišču. 12. Ker se je tožnik že v preteklosti zdravil zaradi depresije, je sodišče angažiralo sodno izvedenko psihiatrične stroke dr. A.A. Na podlagi njenega izvedenskega mnenja je zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati naklepa pri storitvi kršitve oziroma da je ravnal v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti.

13. Bistveni očitek pritožbe tožene stranke je, da naj bi bilo mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke povsem neobjektivno oziroma da naj bi bila izvedenka pristranska v korist tožnika. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem ne strinja.

14. Sankcija za kršitev delovne obveznosti je civilna, zato se glede odgovornosti (razsodnosti) uporabljajo določbe 136. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.- OZ) (tako npr. odločba VSRS VIII Ips 190/2017), ne pa določbe 29. člena KZ-1, ki sicer na podoben način opredeljuje prištevnost oziroma neprištevnost, bistveno zmanjšano prištevnost (ki izključuje krivdo) ter t. i. pravilo actio libera in causa (da je kriv storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem podana njegova krivda).1 Člen 136 OZ pa določa: Kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu (prvi odstavek). Kdor povzroči drugemu škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, je zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje (drugi odstavek).

15. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke izhaja, da je bila tožnikova reakcija na ugotovitev, da je bilo na kolegiju izpostavljeno, da so bile pri njegovem delu ugotovljene nepravilnosti, pretirana, pri čemer je bila takšna reakcija posledica njegovega duševnega zdravstvenega stanja. Že samo dejstvo, da je tožnik tako reagiral na tako stvar, kot je izpostavitev ugotovljenih nepravilnosti pri delu, kaže na to, da gre za reakcijo v posledici duševnih zdravstvenih težav tožnika. Tožnik je imel drugo epizodo hujše depresivne motnje, zato je na vse gledal črno, brezizhodno in ni mogel situacije predelati na razumen način, da se bo z očitki soočil in pojasnil svoje ravnanje. Premišljeval je o nastali situaciji, ni videl izhoda, šel je na sprehod, kar psihiatri priporočajo ljudem z duševnimi težavami, nato pa je šel v lokal in zaužil nekaj piv, pri čemer ni jasno, koliko jih je spil. V depresiji je povečana verjetnost nasilnega vedenja, ker prizadeta oseba po ugotovitvah sodne izvedenke običajne okoliščine doživlja kot brezizhodne. Tožnik je burno odreagiral zaradi svoje duševne motnje in ne alkohola. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da se tožnik ni nadzoroval, sporočila pa so absurdna. Neprilagojeno se je odzval zaradi depresije, ne zaužitega alkohola in ni šlo le za jezno reakcijo na govorico. Šlo je za pisanje v depresiji in skrajnemu občutku tožnika, da je "vsega konec". Po ugotovitvi izvedenke pisanje odstopa od splošne družbene norme in od siceršnjega funkcioniranja tožnika in to so kardinalni znaki patologije. Izvedenka je menila, da je tožnikovemu impulzivnemu, verbalnemu agresivnemu in socialnemu neprimernemu odzivu, botrovala že takrat klinično pomembno izražena depresivna motnja. Izvedenka se je opredelila tudi do težav tožnika z alkoholom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da že iz prvega mnenja izvedenke z dne 25. 3. 2018 izhaja, da je pri tožniku izražena škodljiva raba alkohola in benzodiazepinov, kljub temu pa je izvedenka zaključila, da je bila vzrok za neprimeren odziv tožnika njegova duševna motnja, depresija, ki jo je zloraba alkohola le okrepila. Alkohol je po ugotovitvi izvedenke tožnika le sprostil, njegova dejanja pa so posledica duševne bolezni, zaradi katere se tudi ni zavedal kaj počne (njegova sposobnost zavedanja je bila bistveno zmanjšana) in se ni nadzoroval. Pri tožniku je že od leta 2013 podana klinična slika depresije, ki se imenuje atipična oblika depresije in je značilna za moške. Njene značilnosti so, med drugim, vznemirjenost, razdražljivost, prepirljivost, nagibanje k impulzivnemu dejanju in agresivnim prebojem, zloraba alkohola in drugih psihoaktivnih substanc.

16. Po stališču pritožbenega sodišča je bistveno, da iz mnenja sodne izvedenke izhaja jasna ugotovitev, da se je tožnik za depresijo zdravil že v preteklosti, pojasnila je mehanizem, zakaj je prišlo do ravnanja tožnika, ki je bilo posledica depresije, saj so se pojavili ponovni očitki o njegovem delu, kar je tožnik razumel kot nastanek brezizhodnega položaja oziroma situacije, kot nekaj nerešljivega in brezizhodnega, zaradi česar je razmišljal zgolj temačno oziroma štel, da gre za takšno situacijo, ki je ne more več nadzirati. Tožnik je nastali položaj, ko se mu je očitala nepravilnost, razumel tako, da se ne more še enkrat prebiti čez te očitke, zato je šlo z njegovega vidika za izgubljeno situacijo, torej za položaj, v katerem nima več kaj izgubiti. Izvedenka je pojasnila tožnikovo ravnanje ter pojasnila, da je sicer razumel pomen tega, kar piše, vendar pa zaradi zgoraj navedenega ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, zato je tudi sporočila z neprimerno oziroma žaljivo vsebino poslal na naslove, kar med strankama niti ni sporno. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo ugotovitev izvedenke, pri tem pa sicer materialnopravno zmotno zaključilo, da gre za stanje bistveno zmanjšane prištevnosti. Nezmožnost nadzirati svoje ravnanje, torej zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje, pomeni odsotnost voljne komponente v ravnanju. V kazenskopravnem smislu gre za stanje neprištevnosti, v smislu presoje po 136. členu OZ pa za stanje nerazsodnosti, ki izključuje naklep oziroma krivdo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti v smislu določbe 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Posledično je torej pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj kršitev ni podana.

17. Zelo obširni pritožbeni očitki tožene stranke glede izvedenskega mnenja sodne izvedenke dr. A.A. niso utemeljeni. Sodna izvedenka je pojasnila, da alkohol oziroma pivo, ki ga je tožnik spil pretekli večer, oziroma 22. 6. 2017, ni pomenil razloga za to, da je tožnik pričel pisati sporočila sodelavcem oziroma direktorici. V tem delu, v katerem izvedenka zagovarja svoje strokovno stališče, ki ga ustrezno obrazloži, ni mogoče šteti, za kar si pritožba zavzema na več mestih, in sicer, da je šlo za zmotno in pristransko mnenje izvedenke in da je dejanski razlog za tožnikovo ravnanje prav v dejstvu, da je predhodni večer spil 3 do 5 steklenic piva. Tudi dejstvo, da je izvedenka sama pojasnila, da v takem primeru celo bolnik sam navaja večjo količino popitega alkohola, kot jo je dejansko spil, pomeni zagovarjanje tožnika v smislu, da bi bila izvedenka izključno pristranska v tožnikovo korist. Izvedenki ni mogoče očitati, da je tožnikovo pitje alkohola minimalizirala. Prav tako je izvedenka pojasnila, da tožnik ni pisal sporočila z napakami, ter je tudi na podlagi tega dejstva ugotovila, da je šlo dejansko za ravnanje, ko tožnik ni pisal sporočil zaradi pijače oziroma zaradi zaužitega alkohola, temveč prav zaradi nastalega psihičnega doživljanja nastale situacije, ko tožnik dejansko ni videl izhoda ter je nekako "obupal" oziroma štel, da je vse izgubljeno. S tem v zvezi ni utemeljena pritožbena navedba, da ni ugotovljeno, koliko napak tožnik napiše v stanje opitosti, koliko pa v stanju depresije.

18. Tudi ugotovitve izvedenke, da bi bilo primerno, če bi se tožena stranka s tožnikom po dogodku pogovorila, ne morejo pomeniti nepristranskosti, oziroma predstavljajo le pogled izvedenke na to, da bi se lahko tožena stranka s tožnikom poskušala pogovoriti o razlogih za nastali dogodek. Ni sporno, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor v smislu določb ZDR-1 ter v tem smislu zakonito izpeljala postopek; izvedenka se je v tem smislu zavzemala za neformalni razgovor, v katerem bi bile razčiščene okoliščine dogodka. Pri tem je treba upoštevati, da je izvedenka podala svoje mnenje kot zdravnica, ki tožnika obravnava kot bolnika z duševno motnjo oziroma boleznijo, in ne kot delodajalec, ki mora izpeljati postopek odpovedi. Zato v tem smislu njeno zavzemanje, da bi bilo dobro, da bi se tožena stranka oziroma njeni predstavniki po dogodku s tožnikom o tem pogovorili, ne more pomeniti nepristranskosti, ki bi lahko vplivala na odločitev sodišča o nezakonitosti odpovedi.

19. Neutemeljene so tudi domneve tožene stranke, da bi depresija, v kolikor bi bila podana, trajala tudi po 23. 6. 2017. Bistveno je, da se je lahko tožnik kljub depresiji zjutraj, ko je prebral ponoči poslana sporočila, zavedel neprimernosti svojega ravnanja, kar je doživel kot grozo in občutek sramu. Na podlagi mnenja izvedenke tudi ni mogoče sklepati, da depresija ni bila podana, ker naj bi že 25. 5. 2017 prejel terapijo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je psihiatrinja pri tožniku maja 2017 ugotovila poslabšanje njegove epizode depresije, ki se je začela februarja 2013 in se v letu 2017 še ni sanirala ter mu prilagodila terapijo. Poleg tega je izvedenka na zaslišanju tudi pojasnila, da ima tožnik sedaj bistveno večjo dozo zdravil, skoraj na zgornji meji. Tudi tožnikova reakcija 22. 6. 2017, ko je v pogovoru z B.B., ko mu je ta povedal, da je bilo na kolegiju govora o domnevnih nepravilnostih, rekel (le) "A tako", ter zatem vzel dopust, ne pomeni, da je tožnikovo ravnanje posledica vinjenosti in ne depresije. Izvedenka je pojasnila tožnikovo duševno dogajanje po tem, ko je prejel informacijo o očitkih na kolegiju, in ki jih je pripisala depresiji. Zaradi navedenega tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo mnenje izvedenke dr. A.A., ter v celoti zavrača očitke o njeni neobjektivnosti in pristranskosti.

20. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je odpoved nezakonita tožniku pravilno priznalo delovno razmerje do datuma odločitve sodišča prve stopnje, glede na to, da je imel le kratek čas takoj po prenehanju s. p., ki se je dejansko reaktiviral ob prenehanju zavarovanja iz naslova delovnega razmerja ter kasnejša enomesečna zaposlitev pri drugem delodajalcu. V kasnejšem obdobju tožnik ni bil v delovnem razmerju, kar je razumljivo glede na ugotovitve izvedenke, da je bil praktično nezaposljiv, da je imel še vedno zdravstvene težave. Treba je izpostaviti, da je tožnikovo ravnanje posledica bolezni, zato je neutemeljeno zavzemanje tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje datum sodne razveze določiti pred datumom odločitve sodišča prve stopnje. Bolezen in z njo povezano ravnanje ne more biti razlog za takšno odločitev, zato je sodišče prve stopnje datum sodne razveze pravilno vezalo na datum sprejema sodbe sodišča prve stopnje, v skladu s 118. členom ZDR-1. 21. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je posledično pravilno ugodilo tudi zahtevku za ugotovitev nezakonitosti suspenza in tožniku prisodilo razliko v plači za čas od suspenza do prenehanja delovnega razmerja. Pritožba tožene stranke v tem delu ni obrazložena, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev materialnopravno pravilna, saj temelji na pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja.

22. Pritožbi obeh strank sta neutemeljeni tudi glede višine dosojenega denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Po določbi drugega odstavka 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

23. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 4 leta in pol, od septembra 2012, upoštevajoč delovno dobo pri pravni prednici. Po poklicu je inženir gradbeništva, star je 51 let, ima duševne težave, ki ga ovirajo pri nenapovedanih in neznanih situacijah, zaradi katerih se zdravi. Od 30. 9. 2017 ni zaposlen. Pritožbeno sodišče meni, da je dosojeno denarno povračilo primerno, in v celoti upošteva določbo 118. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je sicer res navedlo, da je tožniku poleg denarnega povračila priznalo delovno razmerje, kar je mogoče šteti, kot da bi sodišče prve stopnje zaradi tega tožniku dosodilo nižje denarno povračilo, vendar pa je odločilno, da gre glede na trajanje tožnikove zaposlitve in vse okoliščine za primerno povračilo, predvsem upoštevajoč dejstvo, da je skupni znesek povračila sorazmerno visok zaradi višine tožnikove plače. Zato tudi ni utemeljeno sklicevanje tožnika na nekatere odločitve pritožbenega sodišča, saj ne gre za povsem primerljive odločitve. Tožnik v pritožbi navaja, da ima hudo obliko depresije, da se mu je zdravstveno stanje po nesrečnem dogodku poslabšalo, da je bil tudi hospitaliziran, da ima povečano dvotirno antidepresivno terapijo in stabilizator razpoloženja, vendar so bile te okoliščine že v celoti dovolj upoštevane pri določitvi višine povračila. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke, da je denarno povračilo previsoko, glede na razlog za prenehanje delovnega razmerja, glede katerega tožena stranka ne nosi krivde. V okoliščinah konkretnega primera tožnikovo ravnanje ne more biti odločilno za določitev višine denarnega povračila, nižji znesek denarnega povračila pa bi bil v nasprotju s kriteriji iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. 24. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje stroške pritožb na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožena stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške te vloge.

1 Primerjaj sodbo VDSS opr. št. Pdp 689/2018 z dne 5. 3. 2019.