Jedro

Izvršni svet občinske skupščine ni stvarno pristojen za odpis prispevkov iz pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, pač pa le za odpis davčnega dolga.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Izvršnega sveta skupščine občine z dne 28.4.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 28.4.1993 na podlagi 114. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91) in na podlagi svoje odločitve na 63. seji odločila, da ne ugodi tožnikovi prošnji. Tožnik je navedeno prošnjo naslovil na Sekretariat za družbeno planiranje in družbenoekonomski razvoj občine in v njej smiselno zaprosil za odpis prispevkov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V utemeljitvi odločbe je tožena stranka ugotovila, da ima tožnik kot zavezanec stalne mesečne prihodke in tako po njenem mnenju ne izpolnjuje pogojev za odpis davčnega dolga.

Tožnik v tožbi navaja, da je imel v času od 19.9.1991 do 19.3.1992 prijavljeno obrtno delavnico - čistilni servis. Na podlagi odločbe Sekretariata za družbeno planiranje, družbeno ekonomski razvoj in družbene dejavnosti občine z dne 19.3.1992 je obrtna obratovalnica izbrisana iz registra pri tem sekretariatu. Dejansko ni nikoli opravljal obrtne dejavnosti, čeprav je imel izdano obrtno dovoljenje. Na ta način ni ustvarjal nobenega prometa. V delovno knjižico mu niti ni vpisana zavarovalna doba za navedeno obdobje. Zato smatra, da ni dolžan plačati obveznosti iz naslova davkov in prispevkov iz pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja. Izpostava republiške uprave za javne prihodke mu ni nikoli sporočila, da mora plačevati kakršnekoli obveznosti iz naslova davkov in prispevkov. Zato je bil v dobri veri, da obrtna dejavnost miruje vse dotlej, dokler ne bo ustvaril kakršnegakoli prometa. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in naloži toženi stranki, da mu je dolžna povrniti stroške upravnega spora, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od odločitve tožene stranke dalje, v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je na obrazložen predlog izpostave republiške uprave za javne prihodke odločila, da ni mogoče ugoditi tožnikovi prošnji za odpis davčnih obveznosti v višini 112.087,30 SIT, saj se z izterjavo davčnih obveznosti ne bi spravilo v nevarnost nujno preživljanje tožnika kot zavezanca. Tožnik je namreč z 19.9.1991 pričel kot redni poklic opravljati dejavnost čistilnega servisa. Po zakonu o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje je bil dolžan plačevati prispevek za socialno varnost (3., 6. in 11. člen citiranega zakona - Uradni list RS, št. 48/90). V skladu s citiranim zakonom je prva položnica - prispevek za socialno varnost v višini 1922,50 SIT zapadla v plačilo dne 15.10.1991. Do 16.3.1992, ko je tožnik odpovedal obrtno dejavnost kot redni poklic, je dolg iz naslova prispevka za socialno varnost znašal 36.624,00 SIT, obresti, obračunane v skladu z zakonom o obrestni meri, pa 9.658,50 SIT. V zvezi z razliko do dolžnega zneska 112.087,30 SIT so prav tako obračunane zamudne obresti. Tožnik je dne 11.11.1992 vložil prošnjo za odpis davčnih obveznosti. V postopku reševanja njegove prošnje je bilo ugotovljeno, da je zaposlen v podjetju ... in da ima redne prihodke. Zaradi tega po mnenju tožene stranke ni podlage za oprostitev plačila davčnega dolga, saj se z izterjavo le tega ne bi spravilo v nevarnost preživljanje tožnika kot zavezanca.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: V Republiki Sloveniji se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnsoti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) lahko uporabljajo tisti nekdanji zvezni predpisi, ki ne ne nasprotujejo pravnemu redu in če navedeni ustavni zakon ne določa drugače. Na podlagi navedene določbe ustavnega zakona se v Republiki Sloveniji uporablja zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP), ki v 64. in naslednjih členih ureja vloge. V 67. členu je določeno, kaj mora obsegati vloga, 1. odstavek izrecno določa, da mora biti razumljiva. Če ima vloga formalne pomanjkljivosti, da je ni mogoče obravnavati, mora organ pomagati vložniku, da pomanjkljivosti odpravi. Vloga z dne 11.11.1992 ni bila naslovljena na toženo stranko. Njena vsebina se smiselno nanaša na odpis prispevkov iz pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, ne pa na odpis davčnega dolga. Tožena stranka ni pozvala tožnika v smislu 1. odstavka 68. člena ZUP in je odločila o nerazumljivi vlogi, katere vsebina se nanaša na predmet, za katerega tožena stranka ni stvarno pristojna.

V postopku pri toženi stranki torej niso bila upoštevana pravila postopka, kar je vplivalo na rešitev zadeve (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih, Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, ZUS, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona). Že zaradi tega je moralo sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS izpodbijani upravni akt odpraviti.

Le v primeru, če bi bila tožnikova vloga jasna in če bi bil predmet odločanja le odpis davčnega dolga, bi bila tožena stranka stvarno pristojna za takšno odločitev.

Po presoji sodišča pa je tožena stranka tudi kršila določbi 2. odstavka 208. in 2. odstavka 209. člena ZUP, saj izrek izpodbijane odločbe ni določen v zvezi z višino morebitnega davčnega dolga tožnika kot zavezanca, izpodbijana odločba pa ni v celoti obrazložena, saj ne vsebuje vseh elementov obrazložitve, kot so taksativno določeni v navedeni določbi ZUP.

Glede na tožnikov tožbeni predlog, da sodišče naloži toženi stranki, da mu je dolžna povrniti stroške upravnega spora z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pa sodišče pojasnjuje tožniku, da po 61. členu ZUS v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške.