Jedro

Pri ponovni izvolitvi v sodniško funkcijo sodnik ne more biti uvrščen v višji plačilni razred, saj bi s tem dosegel boljši položaj kot sodnik, ki je bil v navedenem času neprekinjeno v funkciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 17.3.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka uvrstila tožnika v plačilni razred 2,89 z dne 10.2.2005, ko je prisegel pred državnim zborom ter s tem dnem postal v službenem razmerju z Republiko Slovenijo. Na podlagi 3. odstavka 49. člena Zakona o sodniški službi se višji sodnik ob izvolitvi uvrsti v prvi plačilni razred druge plačilne skupine. Sodni svet pa lahko ob izvolitvi iz posebej utemeljenih razlogov uvrsti višjega sodnika v višji plačilni razred, pri čemer so utemeljeni razlogi podani, kadar je kandidat pred izvolitvijo dalj časa opravljal pravno delo in si je s svojim delom pridobil visok strokovni ugled. Tožena stranka je pri uvrstitvi tožnika v plačilni razred upoštevala, da je tožnik do 31.7.2004 že opravljal funkcijo višjega sodnika na Višjem sodišču v ... ter je bil uvrščen v plačilni razred 2,89. Okoliščine, ki se nanašajo na tožnikovo strokovnost, pa je sodni svet že upošteval ob izbiri med drugimi kandidati iz sodniških vrst, ki so se tudi prijavili na razpisano prosto sodniško mesto višjega sodnika na Višjem sodišču v ... Tožnik je sicer res dejaven na svojem pravnem področju, vendar je tožena stranka upoštevala tudi njegovo delo kot sodnika zadnjih sedem let in pet mesecev, pri čemer je ugotovila, da iz nobene ocene ne izhaja, da tožnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Tudi če bi tožnik opravljal sodniško funkcijo brez prekinitve ter ob upoštevanju rednih napredovanj, ne bi bil uvrščen višje kot v plačilni razred 2,89. Tožena stranka tako zaključuje, da niso izpolnjeni pogoji za uvrstitev tožnika v višji plačilni razred.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka pravilno uporabila prosti preudarek. Ugotovila je vsa pomembna dejstva in okoliščine, ki so podlaga za takšno odločanje in za svoj zaključek, da razlogi za uvrstitev v višji plačilni razred niso podani. Zavrača tožnikov predlog, da toženi stranki naloži predložitev vseh odločb, v katerih je uporabila navedeno določbo Zakona o sodniški službi. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov sodnega postopka.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Trdi, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj niso bili izvedeni predlagani dokazi in zakaj tudi ni bila izvedena glavna obravnava. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Določila materialnega prava so bila po določbah Zakona o sodniški službi nepravilno uporabljena. Prosti poudarek ni bil pravilno uporabljen. Tudi odločilna dejstva niso bila ugotovljena. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba tožnika zoper sodbo sodišča je bila vložena sicer že po 1.1.2007, ko je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), vendar se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, ki je bila sprejeta 10.12.2006, zato in ob upoštevanju določb Zakona o sodniški službi, iz katerih izhaja, da je pravnomočnost sodne odločbe pogoj za učinkovanje izpodbijane odločbe, je sodišče tožnikovo pritožbo obravnavalo kot pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je sporno ali so ob izvolitvi tožnika v sodniško funkcijo obstajali posebej utemeljeni razlogi za njegovo uvrstitev v višji plačilni razred.

Po določbi 3. odstavka 49. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94, 8/96, 24/98, 48/01, 67/02 in 71/04, ZSS) se višjega sodnika ob izvolitvi uvrsti v prvi plačilni razred druge plačilne skupine. Po določbi 4. odstavka istega člena pa lahko sodni svet iz posebej utemeljenih razlogov uvrsti sodnika v višji plačilni razred. Posebej utemeljeni razlogi so podani, kadar je kandidat pred izvolitvijo dalj časa opravljal pravno delo in si je s svojim delom pridobil visok strokovni ugled (5. odstavek 49. člena). Po citirani določbi gre zato pri uvrstitvi v višji plačilni razred za odločanje po prostem preudarku, saj zakon določa, da sodni svet lahko uporabi navedeni institut. Kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje, je sodna presoja prostega preudarka v upravnem sporu zadržana, kot izhaja iz določbe 3. odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), po kateri upravno sodišče v takem primeru preveri, ali je izpodbijani akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Pri posebej utemeljenih razlogih iz 5. odstavka 49. člena ZSS gre za okoliščine, ki se nanašajo na dalj časa trajajoče strokovno delo pred izvolitvijo in pridobljen visok strokovni ugled. Pritožbeno sodišče se strinja s toženo stranko in sodiščem prve stopnje, da določba govori o strokovnem delu pred izvolitvijo in je zato očitni namen te določbe stimulirati pravne strokovnjake, da se določijo opravljati sodniško funkcijo. Ob takšni razlagi namena prostega preudarka pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ugotovila vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki so podlaga za odločanje po prostem preudarku ter sprejela pravilni zaključek, da razlogi za uvrstitev v višji plačilni razred niso podani. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje gre v konkretnem primeru za ponovno izvolitev v sodniško funkcijo, in sicer nekaj mesecev, potem ko je tožniku na lastno željo funkcija višjega sodnika prenehala. Tožnik je bil do dneva prenehanja sodniške funkcije višjega sodnika 31.7.2004 uvrščen v plačilni razred 2,89 in bi bil, če mu ne bi na lastno pobudo prenehala sodniška funkcija, z dne 10.2.2005 še vedno uvrščen v isti plačilni razred. Če bi tožena stranka sledila tožnikovemu predlogu bi to privedlo do situacije, ko bi sodnika, ki je sam prekinil sodniško funkcijo, čez pol leta, ko se vrne, uvrstila v višji plačilni razred kot sodnika, ki ni prekinil svoje funkcije. Ob predpostavki, da sta bila oba strokovno dejavna, z enakimi strokovnimi referencami, bi tako sodnika, ki se je odločil, da pol leta ne bi opravljal sodniške funkcije, sodni svet nagradil z višjim plačilnim razred, kot ga ima sodnik, ki je opravljal sodniško funkcijo neprekinjeno. Tako bi prišli do neenakega obravnavanja, ki bi bilo ob tem, da doseže ponovno izvoljeni sodnik višji plačilni razred, kot bi ga imel, če ne bi zapustil sodniških vrst. Pravilno je stališče tožene stranke, da bi lahko prišlo do zlorabe določbe 5. odstavka 49. člena Zakona o sodniški službi. Tožnik se tudi ne more sklicevati na odločbo sodnega sveta z dne 10.4.1997, s katero je bilo ugotovljeno, da so obstajali posebej utemeljeni razlogi za uvrstitev tožnika v plačilni razred 2,56. Šlo je za mesto okrožnega sodnika, medtem ko v tem postopku gre za mesto višjega sodnika, za katerega pa so po zakonu zahtevani strožji pogoji. Sodniških mest višjih sodnikov je manj, kandidati pa imajo praviloma tudi več delovnih izkušenj. Zaradi strožjih pogojev za zasedbo sodniškega mesta višjega sodnika je zato že zakonodajalec določil minimalno višji izhodiščni plačilni razred v primerjavi z okrožnimi sodniki. Za zasedbo mesta višjega sodnika se zato tudi pričakuje širša pravna razgledanost ter strokovne reference. To pa je bilo že upoštevano pri odločanju o ponovni izbiri tožnika za izvolitev v sodniško funkcijo. Določbe 5. odstavka 49. člena Zakona o sodniški službi ni mogoče razlagati izven vsebine namena vseh ostalih določb navedenega zakona. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno ravnala, ko je tožnika ponovno uvrstila v isti plačilni razred to je 2,89. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo in to z razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Ni podlage za ugovor, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Tako je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo tožnikov predlog, da toženi stranki naloži preveritev vseh odločb, v katerih je uporabila sporno določilo kot podlago za odločitev v višji plačilni razred. Pravilna je presoja, da tožnik niti ni zatrjeval, da je tožena stranka v njegovem primeru uporabila drugačne kriterije, torej da je bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom.

Sodišče prve stopnje je pri svojemu odločanju izhajalo iz dejanskega stanja, ki je bilo potrebno za uporabo določbe 5. odstavka 49. člena ZSS. To dejansko stanje pa je ugotovila že tožena stranka, zato sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, ker ni izvedlo glavne obravnave in ker tudi ni izvajalo dokazov, ki jih je predlagal tožnik, s katerimi je izkazoval in utemeljeval svojo visoko strokovnost. Glede na navedeno je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.