Jedro

Ker se v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, šteje, da je vabilo stranki vročeno osebno, če je vročeno pooblaščencu (drugi odstavek 261. člena ZPP), je očitek, da prva toženka ni bila vabljena na zaslišanje, ki ga je sodišče izvedlo 4. 2. 2016 (in ne 11. 3. 2016), neutemeljen. Ker je prva toženka svoj izostanek z naroka dne 4. 2. 2016 opravičila le z navedbo o terminski neustreznosti naroka, sočasno pa sama podatkov o tem, kdaj bo v Sloveniji, ni posredovala, niti ni predlagala izvedbe zaslišanja preko video konference, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zaslišalo le ostale stranke. Ker je nosilni razlog za opustitev zaslišanja prve toženke torej v tem, da je slednja zaslišanje sama onemogočila in ne v oceni sodišča, da njena izpovedba ne bi vplivala na izid postopka, pritožnik tudi s trditvijo, da gre za prepovedano vnaprejšnjo dokazno oceno, ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pravni posel med A. A. in B. B., ki sta ga stranki imenovali „izročilna pogodba“ in je bil overjen pri Temeljnem sodišču v Ljubljani, Enota v Domžalah dne 16. 5. 1990, v delu, ki se nanaša na nepremičnino s parc. št. 1, k. o. X. – stavbišče v izmeri 211 m2, dvorišče 500 m2 in njiva 1552 m2, prej vl. št. 75, v nerazdelnem enopolovičnem deležu, ki se je nanašal na B. B., odplačen pravni posel in ne spada v zapuščino po pokojni A. A. (točka I izreka sodbe). Prvi in drugi toženki je še naložilo, da tožniku plačata 3.159,44 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka II izreka sodbe).

2. Pritožbo vlaga prva toženka. Uveljavlja pritožbeni razlog po prvi točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške.

Navaja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče odločilo o utemeljenosti zahtevka na podlagi zbranih listin in zaslišanja tožnika ter druge in tretje toženke. Preostale dokazne predloge je kot nepotrebne zavrnilo z obrazložitvijo, da pravno relevantnih dejstev, ki jih je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja pravdnih strank, preostali dokazni predlogi in njihova izvedba ne bi mogli spremeniti. Opozarja, da je pri odločanju o izvedbi predlaganih dokazov treba upoštevati prepoved vnaprejšnje dokazne ocene. Meni, da je sodišče z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno neizvedenih dokazov, to je zaslišanja toženke in prič C. C. in D. D., toženki kršilo pravico do poštenega postopka. Ker sodišče teh dokazov ni izvedlo zato, ker je menilo, da njihovo zaslišanje ne bi moglo spremeniti ugotovljenih relevantnih dejstev, ki jih je že ugotovilo, je toženki onemogočilo, da preizkusi verodostojnost dokazov, na podlagi katerih temelji izpodbijana sodba. Ni mogoče govoriti o poštenem postopku, če sodišče na predlog obrambe ne izvede razbremenilnega dokaza, ki bi ga bilo mogoče izvesti in bi predstavljal nasprotni dokaz. Z opustitvijo izvedbe teh dokazov je sodišče kršilo pravico toženke do enakega varstva pravic, zaradi kršitve pravice stranke do izjave v postopku oziroma pravice do kontradiktornega postopka pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ustavna pravica do enakega varstva pravic se zagotavlja tudi z načelom obojestranskega zaslišanja, ki terja od sodišča, da vsaki stranki nudi možnosti, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotne stranke. Opustitve zaslišanja prve toženke ni mogoče opravičiti s trditvijo, da je zaslišanje sama onemogočila, ker pooblaščenec ni posredoval podatkov, kdaj bo prva toženka v Sloveniji. Zakon sicer predvideva, da sodišče zaslišanje stranke opusti, če se ne odzove sodnemu vabilu. Iz obrazložitve sodbe pa je izostalo, da sodišče prve toženke na narok dne 11. 3. 2016, ko je zaslišalo ostale stranke, ni vabilo na zaslišanje. Zato tudi pojmovno ni mogoče, da bi ga lahko sama onemogočila. Tudi bivanja toženke v tujini ni mogoče opredeliti kot nezmožnost zaslišanja. Meni, da bistvena kršitev določb postopka terja razveljavitev sodbe, zato v pritožbi ne uveljavlja zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Svoje materialnopravne poglede in dejansko stanje, ki utemeljuje zavrnitev zahtevka, si bo prizadevala uveljaviti v ponovljenem postopku.

3. Tožnik na vloženo pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je E. E., ki je vstopil v pravdo po smrti tožnice B. B., že po izdaji izpodbijane sodbe, to je 20. 4. 2016, umrl. Ker ga je v pravdi zastopal pooblaščenec, prekinitev postopka ni bila potrebna (1. točka 205. člena ZPP).

6. Z opustitvijo zaslišanja prve toženke sodišče prve stopnje ni kršilo njenih pravic po 22. členu Ustave, posledično pa ni storilo niti kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prva toženka biva v Avstraliji. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku dne 2. 11. 2015 (list. št. 138) njenega pooblaščenca zato pozvalo, da(1) v roku 15-tih dni sporoči, kdaj se bo stranka nahajala v Sloveniji, oziroma da predlaga njeno zaslišanje po video konferenci. Rok 15-tih dni mu je zaradi težav v komunikaciji s stranko podaljšalo do 7. 12. 2015, ko je bil opravljen drugi narok v tej zadevi. Dani rok je iztekel ne da bi sodišče prejelo pooblaščenčevo sporočilo. Sodišče prve stopnje je nato, da bi lahko izvedlo zaslišanje vseh strank sočasno, narok preložilo na 4. 2. 2016. Pri tem je stranke oziroma njihove pooblaščence opozorilo, da bo na tem naroku izvedeno zaslišanje strank in na posledice neupravičenega izostanka. Z datumom in uro naroka ter nameravanim zaslišanjem se je na naroku dne 7. 12. 2015 osebno seznanil tudi pooblaščenec prve toženke (glej zapisnik na list. št. 151). Prva toženka se vabilu na zaslišanje ni odzvala. Njen pooblaščenec je izostanek opravičil s terminsko neustreznostjo naroka.

Ker se v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, šteje, da je vabilo stranki vročeno osebno, če je vročeno pooblaščencu (drugi odstavek 261. člena ZPP),(2) je očitek, da prva toženka ni bila vabljena na zaslišanje, ki ga je sodišče izvedlo 4. 2. 2016 (in ne 11. 3. 2016), neutemeljen. Ker je prva toženka svoj izostanek z naroka dne 4. 2. 2016 opravičila le z navedbo o terminski neustreznosti naroka, sočasno pa sama podatkov o tem, kdaj bo v Sloveniji, ni posredovala, niti ni predlagala izvedbe zaslišanja preko video konference, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zaslišalo le ostale stranke. Ob tem je imelo v 262. členu ZPP tudi podlago, da je glede na okoliščine konkretnega primera relevantna dejstva ugotavljalo le na podlagi ostalih izvedenih dokazov. Ker je nosilni razlog za opustitev zaslišanja prve toženke torej v tem, da je slednja zaslišanje sama onemogočila in ne v oceni sodišča, da njena izpovedba ne bi vplivala na izid postopka, pritožnik tudi s trditvijo, da gre za prepovedano vnaprejšnjo dokazno oceno, ne more uspeti.

7. Do prepovedane vnaprejšnje dokazne ocene pa ni prišlo niti pri zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče C. C. in D. D. Res je sicer sodišče prve stopnje v uvodu točke 11 sodbe zapisalo, da je vse ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, saj je iz izvedenih dokazov ugotovilo pravnorelevantna dejstva, ki jih ostali dokazi ne bi mogli spremeniti, kar bi bilo mogoče razumeti (tudi) kot (prepovedano) vnaprejšnjo dokazno oceno.(3) Vendar pa pritožnica spregleda, da je sodišče prve stopnje zavrnitev predloga za zaslišanje obeh prič posebej obrazložilo v nadaljevanju. Navedlo je, da prič C. C. in D. D. ni zaslišalo zato, ker se je ob zaslišanju strank izkazalo, da sta zapustnici nudili zgolj enkratno odplačno pomoč. Ocenilo je torej, da bi priči lahko izpovedali le o dejstvu, ki je za odločitev pravno nerelevantno. Pritožnica v pritožbi tega razloga konkretizirano ne izpodbija, ne pove pa niti o katerih relevantnih dejstvih bi priči izpovedali oziroma katera dejstva, ki jih je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, bi priči s svojo izpovedbo (lahko) izpodbili. Posplošeno sklicevanje, da je bilo pritožnici onemogočeno preizkusiti verodostojnost izvedenih dokazov, na katere je sodišče oprlo odločitev ter nekonkretizirana trditev, da sodišče ni izvedlo razbremenilnega dokaza, za uspešno uveljavljanje kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. členu Ustave, ne zadošča. Pritožbeno sodišče takšnega očitka, če ne ve, o katerem relevantnem dejstvu, ki ga je sodišče ugotovilo, bi predlagani priči izpovedali drugače, niti ne more preizkusiti.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki s pritožbo niso izpodbijane in je nanje pritožbeno sodišče zato vezano, izhaja, da je pokojna A. A. s pokojno B. B. sklenila izročilno pogodbo, pri kateri toženke (kot dedinje prvega dednega reda) niso sodelovale. Izročevalka si je s pogodbo v zameno za izročitev premoženja izgovorila dosmrtno brezplačno stanovanje in opravljanje rednih gospodinjskih del s strani prevzemnice, priznala pa je tudi to, da je prevzemnica že več kot 10 let pred sklenitvijo pogodbe za izročevalko skrbela tako, da ji je nudila vso nego in postrežbo, prinašala iz trgovine, ji kuhala in skrbela za premoženjske zadeve. Prevzemnica je po sklenitvi pogodbe obveznosti dosledno izpolnjevala še 10 let, nato pa je (zaradi njene bolezni) oskrbo (sicer v zmanjšanem obsegu) prevzel njen mož (sedaj že pokojni E. E.). Izročevalka A. A. je kljub pokojnini, dodatku za invalidnost in dodatku za tujo pomoč potrebovala dodatna finančna sredstva in fizično pomoč pri delu in oskrbi, da je bilo njeno življenje socialno varno. Namen, ki so ga pogodbene stranke zasledovale s sklenitvijo izročilne pogodbe, je bil v odmeni za že pred tem izvrševano vsakodnevno oskrbo in pomoč ter zagotovitvi, da bo takšna oskrba nudena tudi v bodoče. 9. Pritožbeno sodišče ob tako povzetem dejanskem stanju soglaša z materialnopravno presojo, da je šlo pri sklenjeni pogodbi za preužitkarsko pogodbo, torej pogodbo, ki je odplačna. Dednopravni učinki pogodbe z uporabo določb, ki se nanašajo na izročilno pogodbo (prvi odstavek 550. člena Obligacijskega zakonika oziroma pred tem veljaven prvi odstavek 110. člena Zakona o dedovanju), zato ne pridejo v poštev. Odločitev, s katero je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, je zato materialnopravno pravilna.

10. Ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu ni ugotovilo niti postopkovnih kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo na podlagi 353. člena ZPP potrdilo. V tej odločitvi je vsebovana tudi odločitev, da pritožnica sama krije pritožbene stroške.

Op. št. (1): V kolikor pri zaslišanju vztraja.

Op. št. (2): S takšno vročitvijo je izenačen položaj, ko sodišče na naroku na podlagi tretjega odstavka 115. člena ZPP naznani čas in kraj novega naroka.

Op. št. (3): Tako lahko sodišče (kot nepotreben) zavrne dokaz, ki je bil predlagan zaradi dokazovanja dejstva, ki je že dokazano, ne pa obratno - dokaz, ki je predlagan za dokazovanje nasprotnih trditev, mora izvesti.