Jedro

Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo zaradi nizkih dohodkov soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, pri čemer pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo sodišče prve stopnje. To se je do njih opredelilo in (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske in socialne razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ni mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tega pa pritožnik v obravnavani zadevi ne zatrjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbo, št. 2142-6925/2023/5 (1222-15) z dne 23. 2. 2024, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen. Tožniku je za obdobje enega leta določila še prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da je za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene podan razlog iz prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) - tožnik je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja (in s tem povezane nezmožnosti dostojnega življenja v izvorni državi) navajal dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pravno pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo toženke odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Ponavlja, da je stanje v Maroku tako hudo, da tam ni mogel zaslužiti dovolj za dostojno življenje. V Evropo je prišel, da bi preživel, kar v Maroku ni bilo mogoče, ostal je brez strehe nad glavo. Življenje v opisanem hudem pomanjkanju je resna škoda. Zanjo je odgovorna država, ki je vzpostavila nepravičen sistem, v katerem revni životarijo ali umrejo od lakote.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek 20. člena ZMZ-1). Status subsidiarne zaščite (za katerega se v pritožbi zavzema pritožnik) se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). 28. člen ZMZ-1 sicer določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Subjekti, ki lahko povzročijo takšno resno škodo, so država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, pod določenimi pogoji pa tudi nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1).

7. Pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona (peta alineja 49. člena ZMZ-1), med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1).

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo zaradi nizkih dohodkov soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, pri čemer pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo sodišče prve stopnje. To se je do njih opredelilo in (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske in socialne razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ni mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode.1 Tega pa pritožnik v obravnavani zadevi ne zatrjuje.

9. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 264/2023 z dne 25. 9. 2023.