Jedro

Dolžnik je navedel dejstvo, ki bi lahko imelo za posledico zavrnitev zahtevka, če bi se izkazalo za resnično, vendar pa sodišču ni predložil dokazov, s katerimi bi zatrjevano dejstvo dokazoval. Takega ugovora ni moč šteti za obrazloženega in je zato ugovor neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika dne 10.09.1999 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju - ZIZ).

Dolžnik je zoper navedeni sklep pravočasno ugovarjal. Navedel je, da je predlog za izvršbo po višini in po temelju neutemeljen, saj je redno plačeval vse račune, ki mu jih je izstavljal upnik za opravljene preventivne zadravstvene preglede. Vtoževani računi se nanašajo na obdobje, za katero je upnik svoje storitve že obračunal in vsak mesec izstavil poseben račun. Ti računi so bili plačani sproti. Navedel je tudi, da je vtoževane račune z obrazložitvijo zavrnil, saj meni, da upnik ni upravičen do plačila.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika, na podlagi 2. odst. 53. člena ZIZ, štelo za neutemeljenega in ga v skladu s 5. odst. 62. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je presojalo, ali je dolžnikov ugovor obrazložen v smislu določila 2. odst. 53. člena ZIZ. Po tej določbi mora dolžnik v ugovoru navesti pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje. Kadar so navedena dejstva takšna, da zanje nosi dokazno breme dolžnik, pa mora zanje predložiti tudi dokaze, sicer se šteje, da je ugovor neobrazložen in kot tak, po navedeni določbi ZIZ, neutemeljen. Na navedeno je bil dolžnik opozorjen v pravnem pouku izpodbijanega sklepa. V ugovoru je navedel, da so bile storitve že plačane in je zato izterjevane račune z obrazložitvijo zavrnil. Zatrjevano dejstvo bi lahko imelo za posledico zavrnitev zahtevka, če bi se izkazalo za resnično, vendar pa dolžnik sodišču ni predložil dokazov, s katerimi bi zatrjevano dejstvo dokazoval. Takega ugovora pa glede na določbo 2. odst. 53. člena ZIZ ni moč šteti za obrazloženega. Zato je, kot je bilo že zapisano, ugovor neutemeljen (2. odst. 53. člena ZIZ v zvezi s 5. odst. 62. člena ZIZ).

Izpodbijani sklep je sodišče druge stopnje preizkusilo še glede kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo z dne 21.09.1999 zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep o izvršbi na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Glede na to, da dolžnik s pritožbo ni uspel, bo moral sam nositi stroške, ki so mu v zvezi s pritožbo nastali (154. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).