Jedro

Če bi tožeča stranka želela uveljavljati ničnost navideznega posla in veljavnost prikritega posla ter sklenitev prodajne pogodbe z njo, bi morala tožiti obe stranki te pogodbe.

V pravnem redu Republike Slovenije fiduciarni posli niso posebej urejeni. Vendar pa glede na pretežno dispozitivno naravo obligacijskih norm ni razlogov, da posamezni med njimi ne bi bili veljavni. Teorija zagovarja dovoljenost fiduciarnih poslov "cum amico contracta".

Fiduciarni posli niso simulirani posli. Pogodbenik, ki začasno stvar pridobi v last, pri pridobljenem stvarnopravnem stanju ne more vztrajati, ker ga veže obligacijskopravna obveznost iz fiduciarnega posla. Zaradi fiduciarne obveznosti mora prenesti svoja upravičenja na upravičenca iz fiduciarnega posla. V primeru spora mora torej upravičenec tožiti na izpolnitev fiduciarne pogodbe, ki jo je sklenil s fiduciarnim lastnikom, na podlagi katere bo ta potem stvar izročil nazaj.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje delno tako spremenita, da se ugotovitveni del tožbenega zahtevka (1. odstavek sodbe sodišča prve stopnje in ustrezni del sodbe sodišča druge stopnje) zavrne v celoti.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da je tožnica dejanska lastnica ter kupec dvosobnega stanovanja v stanovanjsko-poslovnem objektu v P. Tožencema je naložilo, da morata v 15. dneh tožnici izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoče po ureditvi zemljiškoknjižnega stanja za to nepremičnino prenesti lastninsko pravico na tožnico, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba. Višji tožbeni zahtevek (ugotovitveni), kakor tudi zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o dosmrtni pravici uporabe stanovanja, ki so jo sklenili tožnica ter obe toženi stranki, brez pravnega učinka, pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo v izpodbijanem ugoditvenem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 385. člena ZPP v zvezi s 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi v sodbi višjega sodišča v medsebojnem nasprotju ter v nasprotju s spisovnimi podatki, nadalje zaradi bistvene kršitve postopka po 2. točki 385. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP in 8. členom ZPP ter po 3. točki 385. člena ZPP zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer 66. člena, 73. člena in 117. člena ZOR. V reviziji trdi, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju in ob izvedbi enakih dokazov kot prvič v zadevi razsodilo drugače, pri tem pa kršilo 8. člen ZPP. Kršitev je v tem, da sodišče ni skrbno in celovito presodilo vseh dokazov v spisu. Mnenje sodišča druge stopnje, da gre za dve povsem samostojni odločbi ter zato ni potrebna razlaga drugačne odločitve ob drugem sojenju, je nesprejemljivo. Nelogično je stališče o pogodbi o dosmrtni pravici uporabe stanovanja. Nepravilni so razlogi o darilni pogodbi - tožena stranka je zatrjevala, da so bila podarjena denarna sredstva. V tem delu gre za nasprotje in s tem kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Zmotna pa je tudi materialnopravna presoja: sporna kupna pogodba z dne 2.12.1991 ne more biti predmet predhodnega vprašanja; kršena je bila določba 66. in 117. člena ZOR. Če je šlo za zlorabo tožničinih pravic, je rok za izpodbojnost zaradi morebitne napake volje (ker tožnica ni vedela, da je državljanka RS) že potekel. Napačna in pomanjkljiva so končno stališča glede sklenitve pogodbe po pooblaščencu in morebitnem fiduciarnem poslu. Revident zato predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče mora najprej odgovoriti na ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Očitanih kršitev v postopku na prvi in drugi stopnji ni bilo.

V tej zadevi je bilo že enkrat razsojeno, pa je sodišče druge stopnje prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje drugače razsodilo kot prvič in sodišče druge stopnje se je tokrat z odločitvijo strinjalo in svojo odločitev tudi obrazložilo. Revident zmotno povzema te razloge. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da je bila prejšnja sodba razveljavljena zaradi tega, ker po oceni pritožbenega sodišča "prvostopno sodišče ni ocenilo vseh izvedenih dokazov in ni sprejelo celovite dokazne ocene, kar je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe". Nato je sodišče druge stopnje ugotovilo, da pa je tokratna ocena prvostopenjskega sodišča (in prav ta je tudi predmet revizijskega preizkusa) celovita, saj je sodišče prve stopnje ocenilo vse izvedene dokaze oz. celovito ocenilo izpovedi vseh zaslišanih prič. Ob takšni ugotovitvi je sodišče druge stopnje smelo zapisati, da je vsaka odločba "sama zase celota". Pravilno je stališče, da "zadostuje, da ima odločba vse sestavine, ki jih mora imeti, da je možen njen preizkus". Smiselno uveljavljana kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana. Uveljavljanje kršitve po 8. členu ZPP neodvisno od drugih kršitev ZPP na prvi ali drugi stopnji pa ni dovoljen revizijski razlog. Na prvi stopnji zato ne, ker ta določba sodi v kršitve iz 1. odstavka 354. člena ZPP (primerjaj 1. in 2. točko 1. odstavka 385. člena ZPP), na drugi stopnji pa zato ne, ker revident v reviziji vsebinsko ponavlja v pritožbi uveljavljano nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi ta revizijski razlog je na revizijski stopnji prepovedan (3. odstavek 385. člena ZPP).

Nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka nadalje ni bilo pri presoji zatrjevane darilne pogodbe med pravdnima strankama. Gre le za materialnopravno presojo ravnanj pravdnih strank, ki za odločitev ni bila bistvena.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Pač pa je delno utemeljen revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je predmet materialnopravne presoje na revizijski stopnji sodba sodišča druge stopnje. Bistvena materialnopravna ugotovitev v tej sodbi (str. 3 in 4 sodbe, list.št. 105 in 106 spisa) pa je, da je podlaga za zahtevek v tem pravdnem postopku razmerje med tožnico in tožencema, ne pa navideznost pogodbe, sklenjene med prodajalcem stanovanja in tožencema.

S tem stališčem revizijsko sodišče soglaša. Da je takšna materialnopravna presoja pravilna, izhaja že iz tožbe. Tožnica je tožila le toženca kot kupca iz pogodbe z dne 2.12.1992, in ne tudi prodajalca S. P. A. Prvi odstavek izreka, s katerim sta sodišči odločili, da je tožnica "dejanski lastnik in kupec", zato ne more biti predmet zahtevka v tem pravdnem postopku. Če bi tožeča stranka želela uveljavljati ničnost navideznega posla in veljavnost prikritega posla ter sklenitev prodajne pogodbe z njo, bi morala tožiti obe stranki te pogodbe. Ugotovitveni del tožbenega zahtevka je tudi v nasprotju z dajatvenim v 2. odstavku zahtevka. Zato ugoditev obema ne more biti materialnopravno pravilna.

Iz trditvene podlage v tej pravdni zadevi izhaja, da sta stranki poskušali doseči takšen rezultat, da bo tožnica, potem ko bo dobila slovensko državljanstvo, pridobila lastninsko pravico na stanovanju, ki sta ga formalno kupila toženca z njenim denarjem. Vsi pravni posli, ki so temu sledili, so bili sklenjeni zaradi dejanske situacije, ki je v času sklenitve obeh pogodb kazala na to, da tožnica nima statusa državljanke Republike Slovenije. Pri tem je pomembno, da so bili vsi, ki so pri teh poslih sodelovali (in celo pristojni upravni organi), v zmoti, saj je tožnica državljanstvo Republike Slovenije že imela. Če pa je tako, je treba razmerje med tožnico in tožencema presojati celostno, ob upoštevanju tega končnega cilja (namena - kavze).

Zaradi navedenih okoliščin sta stranki bodoče razmerje urejali delno tako, da sta toženca najprej kupila stanovanje od SGP Primorje Ajdovščina dne 2.12.1991 (ta pogodba ni predmet tega postopka), vendar z namenom, da bosta pridobila lastnino le začasno. Tožnica in toženca so nato sklenili pogodbo o "dosmrtni" pravici uporabe dne 9.12.1992, zopet zaradi varovanja morebitnega neuspeha pri pridobitvi državljanstva, med seboj pa so bili ustno dogovorjeni, da bosta toženca nepremičnino po uspešni pridobitvi državljanstva tožnici "vrnila".

Po pravnem redu Republike Slovenije fiduciarni posli niso posebej urejeni. Vendar pa glede na pretežno dispozitivno naravo obligacijskih norm ni razlogov, da posamezni med njimi ne bi bili veljavni. Teorija zagovarja dovoljenost fiduciarnih poslov "cum amico contracta" (primerjaj S. Cigoj, Obligacije, 1976, str. 244), med katere sodi tudi obravnavani. Bistveno za te posle je, da temeljijo na medsebojnem zaupanju in da začasno urejajo neko razmerje zato, ker v tem času ni mogoče na drug način doseči pogodbenega namena, ki ga stranki končno želita doseči. Fiduciarni posli niso simulirani posli. Pogodbenik, ki začasno stvar pridobi v last, pri pridobljenem stvarnopravnem stanju ne more vztrajati, ker ga veže obligacijskopravna obveznost iz fiduciarnega posla. Zaradi fiduciarne obveznosti mora prenesti svoja upravičenja na upravičenca iz fiduciarnega posla. V primeru spora mora torej upravičenec tožiti na izpolnitev fiduciarne pogodbe, ki jo je sklenil s fiduciarnim lastnikom, na podlagi katere bo ta potem stvar izročil nazaj.

Po presoji revizijskega sodišča to smiselno velja tudi za sporno razmerje med pravdnimi strankami.

Le tako je mogoče materialnopravno razumeti 2. odstavek tožbenega izreka, kateremu je sodišče ugodilo. Sicer bi bil ta zahtevek nesklepčen. Ko bo vpis v zemljiško knjigo na podlagi kupoprodajne pogodbe med tožencema in prodajalcem SGP Primorje Ajdovščina z dne 2.12.1991 možen (na ime tožencev), bo tožnica na podlagi te sodbe lahko dosegla izpolnitev navedene fiduciarne pogodbe, tj. prepis lastninske pravice od tožencev nanjo in s tem združitev pravice uporabe (iz pogodbe z dne 9.12.1991) in lastninske pravice v eni osebi. Ker je lastninska pravica močnejša, bo pravica uporabe prenehala. Čeprav je do sklenitve fiduciarnega posla prišlo zaradi zmote strank o državljanstvu tožnice, ta sam po sebi ni neveljaven. Tožena stranka ima prav, da so za izpodbijanje potekli tudi roki iz 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Začasnost, vezana na pridobitev državljanstva, pa prav tako ne more biti sankcionirana z ničnostjo (kot nična kavza - 52. člen ZOR), saj je temeljila na zmotni presoji državljanskega statusa tožnice.

Revizijsko sodišče je na podlagi vsega navedenega in ob dejstvu, da so bila vsa pravno odločilna dejstva ugotovljena, prvostopno in drugostopno sodbo ustrezno spremenilo. Ugotovitveni tožbeni zahtevek je v celoti zavrnilo (1. odstavek 395. člena ZPP), v preostalem delu pa je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Vsi drugi materialnopravni in procesni ugovori za odločitev niso pomembni in zato posamični odgovori nanje niso potrebni.

Odločitev ni vplivala na stroškovni izrek na prvi in drugi stopnji. Tožena stranka pa v reviziji ni zahtevala povrnitve revizijskih stroškov.