Jedro

Zavarovalnica odgovarja oškodovancu do seštevka zavarovalnih vsot iz obeh zavarovalnih polic, po katerih sta bili pri njej sklenjeni zavarovanji proti odgovornosti dveh lastnikov motornih vozil, ki solidarno odgovarjata oškodovancu za njegovo škodo iz prometne nesreče - ne glede na to, ali sta bili obe zavarovanji sklenjeni pri isti območni enoti zavarovalnice. Za prometne škodne primere iz časa po osamosvojitvi Republike Slovenije ni mogoče upoštevati zavarovalnih vsot iz odlokov vlade nekdanje zvezne države.

Izrek

Revizija glede zneska 809.857,00 SIT se zavrže, v preostalem delu pa se zavrne.

Obrazložitev

Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bilo v tej revizijski zadevi treba uporabiti določbe ZPP/77 (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90 in RS 55/92) - in sicer glede na prehodno določbo 498. člena ZPP/99 (Ur. l. RS 26/99), ker je bil postopek na prvi stopnji končan pred 14.7.1999 kot dnem uveljavitve ZPP/99. Sodišče prve stopnje je združilo zaradi skupnega obravnavanja pravdno zadevo po tožnikovi odškodninski tožbi zoper Zavarovalnici Triglav d.d., Ljubljana in njenega zavarovanca, povzročitelja prometne nesreče z dne 5.10.1991, ter pravdni zadevi po tožničinih odškodninskih tožbah zoper isto zavarovalnico in zoper Zavarovalnico Maribor d.d., Maribor (za škodo iz istega škodnega dogodka).

Sodišče prve stopnje je z obravnavano delno sodbo odločilo o tožbenih zahtevkih obeh tožnikov v obsegu, kolikor sta zahtevala odškodnino iz naslova nepremoženjske škode. Opozoriti je treba, da je v uvodu sodbe napačno, to je v nasprotju s pomenom in posledicami odločitve o združitvi več pravd zaradi skupnega obravnavanja (prvi odstavek 313. člena ZPP), opredelilo sporno zadevo kot eno pravdno zadevo - z dvema tožnikoma in štirimi toženimi strankami-, namesto pravilno kot dve združeni pravdni zadevi - vsako z enim tožnikom in vsako z dvema toženima strankama. Poleg tega je v nasprotju s tožničino opredelitvijo prve tožene stranke v pravdni zadevi po njeni tožbi - ki je bila dosledno v vseh vlogah do zaključka glavne obravnave: Zavarovalnica Triglav d.d., Ljubljana - navedlo namesto nje dve toženi stranki: Zavarovalbnica Triglav d.d., Ljubljana, OE Nova Gorica, in Zavarovalnica Triglav d.d., Ljubljana, OE Celje. Naj bo takoj omenjeno, da je tožnica v pritožbi proti sodbi prve stopnje s icer enako opredelila pravdno zadevo, torej tudi z navedbo pravkar navedenih "dveh toženih Zavarovalnic Triglav d.d., Ljubljana" - z dostavkoma območnih enot kot v sodbi prve stopnje -, in opozorjeno, da tega seveda ni mogoče šteti kot veljavno izraženo tožničino procesno razpolaganje, saj sprememba tožbe po zaključku glavne obravnave ni mogoča (prvi odstavek 190. člena ZPP/77). Brezpredmetno je tudi, da je v uvodu sodbe druge stopnje spor opredeljen enako kot v uvodu sodbe prve stopnje (očitno gre za preprosto prepisan uvod sodbe).

O tožnikovem zahtevku je sodišče prve stopnje z obravnavano sodbo odločilo, da morata tožena zavarovalnica in njen zavarovanec, drugi toženec iz tožnikove tožbe, nerazdelno plačati tožniku 10,135.500,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1997 do plačila. Obenem je zavrnilo tožnikov nadaljnji zahtevek za plačilo še 11,364.500,00 SIT, z utemeljitvijo, da mu pripada kot pravična denarna odškodnina: - za telesne bolečine 3,500.000,00 SIT (ne pa tudi nadaljnjih 1,500.000,00 SIT), - za strah 500.000,00 SIT (in ne še nadaljnjih 500.000,00 SIT), - za duševne bolečine zaradi skaženosti 700.000,00 SIT (ne pa še 300.000,00 SIT), ter - za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 12,200.000,00 SIT (ne pa še 9,300.000,00 SIT), kar da - skupno odškodninsko upravičenje 14,000.000,00 SIT (in ne zahtevanih 21,5 milijona tolarjev), ki pa ga je zaradi plačane akontacije (dne 6.7.1992 od tožene zavarovalnice stranke izplačani znesek 1,000.000,00 SIT) treba zmanjšati za revalorizirani znesek 2,064.500,00 SIT.

O tožničinem zahtevku je sodišče prve stopnje z obravnavano sodbo (popravljeno z uvodoma navedenima popravnima sklepoma) odločilo, da morata toženi zavarovalnici - ali po dikciji izreka sodbe "vse tožene zavarovalnice" - namreč "Zavarovalnica Triglav d.d., Ljubljana, OE Nova Gorica in OE Celje, in Zavarovalnica Maribor d.d., Maribor" -, nerazdelno plačati tožnici 16.988.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1997 do plačila. Obenem je zavrnilo njen nadaljnji zahtevek za plačilo še 14,512.000,00 SIT, z utemeljitvijo, da ji pripada kot pravična denarna odškodnina: - za telesne bolečine celotni zahtevani znesek 5,000.000,00 SIT, - za strah 2,000.000,00 SIT (in ne še nadaljnjih 1,500.000,00 SIT), - za duševne bolečine zaradi skaženosti 2,000.000,00 SIT (in ne še 1,000.000,00 SIT), ter končno - za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 11,000.000,00 SIT (ne pa še nadaljnjih 9,000.000,00 SIT), kar pa je zaradi nadomestila za telesno okvaro, ki ga prejema, treba zmanjšati na 9,000.000,00 SIT, tako da znaša njeno - skupno odškodninsko upravičenje 18,000.000,00 SIT (in ne 31,500.000,00 SIT), tega pa je zaradi plačane akontacije (od prve tožene stranke izplačanih 500.000,00 SIT) treba zmanjšati za revalorizirani znesek 1,012.000,00 SIT.

Proti obravnavani sodbi sodišča prve stopnje se v pravdi po tožnikovi tožbi ni pritožila nobena izmed pravdnih strank. Pač pa sta se v pravdi po tožničini tožbi pritožili tožnica in tožena Zavarovalnica Maribor d.d., Maribor, medtem ko se tožena Zavarovalnica Triglav d.d., Ljubljana (v nadaljevanju: revidentka) ni pritožila. To pomeni, da je na prvi stopnji postala pravnomočna delna sodba sodišča prve stopnje o tožnikovem zahtevku (v prej navedenih obsodilnem in zavrnilnem delu). Prav tako je postala pravnomočna delna sodba o tožničinem zahtevku v obsodilnem delu, kolikor se ta nanaša na revidentko.

Sodišče druge stopnje je v celoti ugodilo pritožbi tožene Zavarovalnica Maribor d.d., Maribor in s sklepom razveljavilo sodbo prve stopnje, kolikor se nanaša na to toženo stranko, ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje. Tožničini pritožbi pa je delno ugodilo, tako da je z izpodbijano sodbo zvišalo odškodnino, naloženo revidentki (po dikciji sodbe nerazdelno obema njenima, v sodbi prve stopnje navedenima območnima enotama), in sicer na 25,488.000,00 SIT - medtem ko je v preostalem delu sodišče druge stopnje ob delni zavrnitvi tožničine pritožbe potrdilo zavrnilni del sodbe prve stopnje (v izreku je sicer še posebej navedena zavrnitev glavnice 4,500.000,00 SIT). Svojo odločitev o delnem zvišanju (za 8,500.000,00 SIT) odškodninske obveznosti, naložene revidentki, za tožničino nepremoženjsko škodo, je sodišče druge stopnje utemeljilo s tem, da pripada tožnici celotna zahtevana odškodnina za strah (3,500.000,00 SIT in ne le dva milijona), prav tako za duševne bolečine zaradi skaženosti (torej 3,000.000,00 SIT in ne le dva milijona), medtem ko je pravična denarna odškodnina za njene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 15,000.000,00 SIT (med drugim z utemeljitvijo, da se nadomestilo za telesno okvaro pri odmeri pravične denarne odškodnine za to škodo upošteva - in ne všteva, kakor je to storilo sodišče prve stopnje).

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo Zavarovalnica Triglav d.d., Ljubljana. V reviziji je samo sebe opredelila tako, kot jo je opredelilo sodišče prve stopnje v uvodu svoje sodbe - samovoljno, namreč brez podlage v tožničinih tožbenih opredelitvah in njenem tožbenem zahtevku (kakor je revizijsko sodišče že opozorilo na začetku obrazložitve) -, torej: Zavarovalnica Triglav d.d., Ljubljana, Območna enota Nova Gorica, in Zavarovalnica Triglav d.d., Ljubljana, Območna enota Celje. Opozoriti velja, da se je revidentka sama tako opredelila prvič šele v reviziji, medtem ko se je vse dotlej (torej v postopku na prvi stopnji, saj v pritožbenem postopku ni sodelovala) opredeljevala kot Zavarovalnica Triglav d.d., Ljubljana, z dostavkom (v oklepaju): spor se nanaša na Območno enoto Nova Gorica in Območno enoto Celje (ali pa: za Območno enoto Nova Gorica in Območno enoto Celje). Revizijsko sodišče, zaradi razlogov, navedenih pravkar, in onih z začetka obrazložitve, obravnava revizijo kot revizijo tožene Zavarovalnice Triglav d.d., Ljubljana. Kot obseg revizijskega izpodbijanja ugotavlja izpodbijanje obveznosti plačila 9,309.857,00 SIT.

Revidentka navaja, da izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v različnem obsegu: kar zadeva njeno Območno enoto Nova Gorica, glede zneska 9,309.857,00 SIT, kar zadeva njeno Območno enoto Celje, pa glede zneska 2,500.000,00 SIT. Tak obseg revizijskega izpodbijanja utemeljuje s trditvijo, da sta s sodbo sodišča druge stopnje za taka zneska presežena revalorizirana in še ne izčrpana dela zavarovalnih vsot, do katerih jamčita ena in druga njena območna enota - ugovor limita pa sta na prvi stopnji obe uveljavljali.

To je tudi eden izmed treh očitkov zmotne uporabe materialnega prava, ki jih revidentka uveljavlja v okviru tega revizijskega razloga.

Drugi očitek materialnopravne narave je graja zvišanja odškodnine za strah (za 1,5 milijona tolarjev) in odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti (za en milijon tolarjev). Glede odškodnine za strah navaja, da strah, kakor ga pojmuje sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, presega okvire, ki jih določa ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih), in obravnava pod tem pojmom že duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, s tem pa se ista škoda obravnava dvakrat. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti (nekoliko nedoločno) navaja, da "enaki očitki sodbi veljajo" tudi glede te oblike škode. Meni tudi, da sta obe odškodnini tudi nesorazmerni glede na višino priznane odškodnine (5 milijonov tolarjev) za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Tretja revizijska graja materialnopravne narave je očitek, da sodišče druge stopnje pri določanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti očitno sploh ni upoštevalo nadomestila za telesno okvaro.

Revidentka z očitki zmotne uporabe materialnega prava glede vseh treh, v reviziji spornih oblik nepremoženjske povezuje še očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP/99 (pravilno bi bilo: iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77), češ da: zaradi pomanjkljive obrazložitve zvišanja odškodnine za strah, sodbe v tem delu ni mogoče preskusiti; je za duševne bolečine zaradi skaženosti tožnici prisojena višja odškodnina, ne da bi sodišče druge stopnje pri tem pojasnilo razloge; se ne da preizkusiti trditve sodišča druge stopnje, da je nadomestilo za telesno okvaro upoštevalo v smislu okoliščine, ki je vplivala na odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Revidentka predlaga, naj revizijsko sodišče v izpodbijanem delu sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in v tem delu vrne zadevo v ponovno odločanje, podrejeno pa predlaga, naj v izpodbijanem delu razveljavi sodbi obeh stopenj in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77 - tožnica na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena, kolikor izpodbija sodbo za več kot 8,500.000,00 SIT, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora revidentka plačati tožnici odškodnino v znesku 16,988.000,00 SIT. Revidentka se proti temu (obsodilnemu) delu sodbe prve stopnje ni pritožila. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožničini pritožbi in v zavrnilnem delu (v višini 14,512.000,00 SIT) sodbo prve stopnje delno spremenilo, tako da je revidentki naložilo plačilo 25,488.000,00 SIT - to je 8,500.000,00 SIT več, kakor ji je bilo naloženo s sodbo prve stopnje. Sodišče druge stopnje je obenem razsodilo, da se v preostalem delu tožničina pritožba zavrne in potrdi sodba prve stopnje (v njenem preostalem zavrnilnem delu). Zato je brezpredmeten dodani izrek, da se "v presežku, za plačilo glavnice 4,500.000,00 SIT tožbeni zahtevek zavrne" - kar ustvarja lažen vtis, da glede na razliko med zavrnilnima deloma sodb prve in druge stopnje (14,512.000,00 SIT - 4,500.000,00 SIT = 10,012.000,00 SIT), in zvišanje odškodnine za 8,500.000,00 SIT, na drugi stopnji ni bilo odločeno o vsem (namreč o znesku 1,512.000,00 SIT). Revizijski preskus se omejuje le na uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, z izjemo tistih iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člena ZPP) - teh pa revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 382. člena ZPP). Zato revidentka ne more izpodbijati tistega dela obveznosti, ki ji je bil pravnomočno naložen že s sodbo sodišča prve stopnje. Obseg revizijskega izpodbijanja glede plačila 9,309.857,00 SIT presega obseg obveznosti, ki je bila revidentki naložena (šele) z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje, in sicer za znesek 809.857,00 SIT (9,309.857 - 8,500.000 = 809.857). Zato v tem delu revizija ni dovoljena in jo je bilo, na podlagi 392. člena ZPP, torej treba v tem delu zavreči. Revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vseh iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, so neutemeljeni. Vse te očitke revidentka navezuje na graje materialnopravnih presoj sodišča druge stopnje, točneje utemeljitev zvišanja odškodnine za tri ugotovljene oblike tožničine nepremoženjske škode: za strah, za duševne bolečine zaradi skaženosti in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Skopost razlogov o uporabi materialnega prava ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Glede razlogov izpodbijane sodbe o zvišanju odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti, k temu ni treba ničesar dodati. Kar zadeva razloge o razmerju med odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in nadomestilom za telesno okvaro, pa velja dodati: s tem, ko revidentka meni, da trditve o upoštevanju (in ne vštevanju) nadomestila ni mogoče preskusiti, se v resnici zavzema za obrazložitev, kakršno je dalo sodišče prve stopnje - ki je povedalo, kolikšen znesek odškodnine je tožnici priznalo iz tega naslova in za kolikšen znesek ga je zmanjšalo, ker prejema nadomestilo za telesno okvaro. To pa je le variacija graje materialnopravne presoje sodišča druge stopnje, na katero bo odgovorjeno v nadaljevanju. Neutemeljena je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi. Logika revizijskih razlogov (in samega izhodišča revizije, to je obsega izpodbijanja) bi na prvi pogled kazala, da je smotrno najprej odgovoriti na očitke glede presežene zavarovalne vsote. Vendar je odločilna logika odškodninskega spora, po kateri omejitev odgovornosti zavarovalnice glede na upoštevno (revalorizirano) višino zavarovalne vsote postane materialnopravno pomembna šele, če višina ugotovljene škode ali odmerjene odškodnine (ko gre za nepremoženjsko škodo) presega znesek, ki ga zavarovalnica ugovarja kot mejo svoje odškodninske odgovornosti. Zato je treba najprej odgovoriti na revizijsko grajo, da naj bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici priznalo pravico do dodatnih skupno 8,500.000,00 SIT odškodnine za tri oblike njene nepremoženjske škode, ki so bile predmet odločanja po tožničini pritožbi.

Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za strah na podlagi prvega odstavka 200. člena ZOR. Pri tem upošteva trajanje in intenzivnost tega negativnega čustvenega stanja. V primeru tako imenovanega sekundarnega strahu, to je med zdravljenjem po telesni poškodbi izraženega strahu za življenje ali zaskrbljenosti zaradi negotovega izida zdravljenja, ni izključena, čeprav je redka, pravna podlaga za odločitev o odškodnini za strah tudi 203. člen ZOR, po katerem se priznava odškodnina za gotovo bodočo nepremoženjsko škodo. Na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki jih je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi sprejelo za podlago svoje pravne presoje - namreč presoje, kolikšna je pravična denarna odškodnina za to obliko tožničine nepremoženjske škode -, revizijsko sodišče zavrača revizijsko grajo, da naj bi bila ta odškodnina, to je odškodnina v znesku 3,500.000,00 SIT previsoka. Gre za presojo, da je tolikšna odškodnina primerljiva z odškodninami za strah, ki jih sodišča določajo v primerljivih odškodninskih zadevah, in da zlasti ni v nasprotju z družbenim namenom te odškodnine (v smislu drugega odstavka 200. člena ZOR).

Revizijsko sodišče je pri tem upoštevalo, da tožnica tako imenovanega primarnega strahu ob prometni nesreči ni doživela, ker je zaradi narave in številnosti poškodb padla v hemoralgični šok in izgubila zavest ter se prebudila iz nezavesti šele po štirih tednih. Preživela pa je tožnica izredno dolgo obdobje zelo intenzivnega sekundarnega strahu, ker je - potem, ko se je zavedela izrazito hudih in smrtno nevarnih poškodb in številnih komplikacij ter številnih operativnih posegov -, najprej močno trpela zaradi strahu šest mesecev, nato pa eno leto prestajala zmerno duševno trpljenje zaradi enakega razloga. Pa ne samo to, ugotovljeno je še, da bo za svoje zdravje zaskrbljena tudi v prihodnje. Ugotovljeno je bilo torej izredno dolgo obdobje, ki je zaznamovalo tožničino življenje s tem negativnim čustvenim stanjem - za katero je splošno znano, da zelo kvarno vpliva na kvaliteto človekovega življenja -, pa tudi velika intenzivnost (objektivno utemeljene) zaskrbljenosti za izid (kar štiri leta trajajočega) zdravljenja, ki jo dokazuje tudi dejstvo, da je tožnica zato prejemala pomirjevala in jih v času sojenja še zmeraj jemlje.

Pravilno so bile med okoliščinami, ki se upoštevajo pri presoji obstoja, trajanja in intenzivnosti strahu, upoštevane ugotovljene operacije. Teh je imela tožnica (do zaslišanja na glavni obravnavi) 21 pod popolno narkozo in 9 pod lokalno. Doživljala pa jih je tako, da pri vsaki operaciji ni vedela, kakšna bo po njej - če jo bo prestala. Pravilno je bilo upoštevano tudi to, da je bila njena - zaskrbljenost zaradi negotovega izida zdravljenja stopnjevana zaradi mladoletne hčerke, ki je po smrti očeta (v drugi prometni nesreči) ostala sama z njo. Celotna dejanska podlaga narekuje presojo, da ni utemeljena revizijska graja uporabe materialnega prava (200. in 203. člena ZOR), kar zadeva na drugi stopnji prisojeno odškodnino za strah.

Neutemeljena je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pravna podlaga za ta del izpodbijane odškodnine (dodatni milijon tolarjev, ki je bil tožnici prisojen z izpodbijano sodbo za to obliko nepremoženjske škode) sta prvi odstavek 200. člena in 203. člen ZOR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je to sprejelo kot pravilno ugotovljeno, da je tožnica zaradi posledic telesnih poškodb iz obravnavane prometne nesreče skažena zaradi: ohromelosti desne noge, močno zmanjšane gibljivosti levega skočnega sklepa, za 2 cm skrajšane noge, razobličene medenice, močne obrazgotinjenosti po vsem telesu to je na koži glave, vratu, (poškodovanem tretjem) prstu (levice), prsnem košu, trebuhu, kolku, križu in obeh golenih. Njene brazgotine in stanje (njena vezanost na invalidski voziček in bergle) so vidni že na daleč in tako pri prejšnjih znancih kakor tudi pri tujcih vzbujajo usmiljenje. Tožnica, ki je bila v času škodnega dogodka stara komaj 29 let, zaradi tega po ugotovitvi sodišča močno duševno trpi (ta, v sedanjiku zapisana, ugotovitev sodišča pa vsebuje dejansko oceno, da bo trpela tudi v prihodnje). Pri presoji, kolikšna je pravična denarna odškodnina za tožničine duševne bolečine zaradi skaženosti, je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo poleg te objektivne dejanske podlage tudi njene subjektivne elemente - namreč to, da je bila pred prometno nesrečo tožnica ponosna na svojo zunanjost (tu je ugotovitve sodišča prve stopnje treba razumeti, tako da je treba to ugotovitev brati: upravičeno ponosna), da je bila manekenka pri ... in aktivna športnica (kar oboje kaže na njen odnos do telesnosti, predvsem pa do lastnega telesa in njegove estetske vrednosti), ter končno, da tudi zaradi svoje sedanje zunanjosti ostaja v krogu družine in si niti ne upa iskati partnerja.

Neutemeljena je končno tudi zadnja revizijska graja v zvezi z uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine. Kar zadeva odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je umestno najprej opozoriti, da revidentka ne trdi, da naj bi bila odškodnina 15 milijonov tolarjev za to obliko nepremoženjske sama po sebi previsoka. Zato se revizijsko sodišče ne sklicuje na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za odločitev sodišča druge stopnje, da je tolikšna odškodnina (in ne le 11 milijonov tolarjev, kakor je presodilo sodišče prve stopnje) pravična denarna odškodnina za to obliko škode. Pri sicer uradno upoštevanem (386. člen ZPP) preskusu uporabe materialnega prava (200. in 203. člena ZOR) v tem delu izpodbijane sodbe zato zadošča zapisati, da revizijsko sodišče ni našlo nobenega razloga za dvom o primernosti te odškodnine.

Revidentka, kakor je bilo že uvodoma povzeto, glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti uveljavlja zgolj stališče, da pravilo o upoštevanju nadomestila za telesno okvaro (v strokovnem žargonu: invalidnine) pri odškodnini za to obliko škode narekuje kapitalizacijo že prejetih in (glede na pričakovano življenjsko dobo) še pričakovanih nadomestil za telesno okvaro, nato pa upoštevanje dobljenega zneska kot odbitka od odmerjene pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revizijsko sodišče v obravnavani zadevi ne more pritrditi temu stališču oziroma zahtevi, da se na tak način uporabi pravilo o upoštevanju nadomestila za telesno okvaro pri odškodnini za to obliko tožničine škode. Nasprotno, pritrditi mora v reviziji grajanemu stališču sodišča druge stopnje. Drugačnega pristopa ne upravičuje dejanska podlaga, kakršna je bila ugotovljena v izpodbijani sodbi. Pri tem ima revizijsko sodišče v mislih na eni strani obseg in intenzivnost tožničine prizadetosti zaradi posledic škodnega dogodka, ki se izraža kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, in na drugi strani nadomestilo za telesno okvaro, ki ga je v času sojenja tožnica prejemala v znesku približno 7.600,00 SIT na mesec. Ni treba izgubljati besed o tem, koliko lahko tak mesečni prejemek prispeva k zmanjšanju duševnih bolečin zaradi tolikšnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot je bilo za tožnico ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Uporaba obravnavanega pravila - izoblikovanega v sodni praksi na podlagi zakonskih norm odškodninskega prava (zlasti tudi drugega odstavka 200. člena ZOR) in zakonskih norm invalidske zakonodaje -, v tožničinem primeru nikakor ne narekuje aktuarskega pristopa (tega terja revizija) k upoštevanju invalidnine pri odločitvi o denarni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Preostane le še graja uporabe materialnega prava, kar zadeva vprašanje zavarovalne vsote, to je omejitve odgovornosti revidentke za tožničino škodo - upoštevaje tudi njene že izpolnjene in pa s sodbo prve stopnje nasproti drugim (tožniku iz združene pravde) že naložene obveznosti. Tudi ta graja se je po preučitvi vseh odločilnih okoliščin izkazala kot neutemeljena.

Revidentka se sklicuje na revalorizirane zneske še razpoložljivih delov zavarovalnih vsot, ki jih je v svoji sodbi navedlo sodišče prve stopnje, to je na znesek 16,178.143,00 SIT iz zavarovanja "M. vozila", to je zavarovanja vozila, sklenjenega pri revidentkini območni enoti v Novi Gorici, in na znesek 23,227.208,00 SIT za "G. vozilo", to je iz zavarovanja vozila, sklenjenega pri revidentkini območni enoti v Celju. Najprej je treba opozoriti, da je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je "tožena Zavarovalnica Triglav d.d., Ljubljana revalorizirala zavarovalno vsoto po plačanih akontacijah obema tožnikoma in je preostanek zavarovalne vsote". Ta pravilna (pravilna tudi glede tega, kdo je tožena stranka - v nasprotju z napačno oznako v uvodu sodbe in njenem izreku!) navedba je pomembna zato, ker to ni ugotovitev, da naj bi se tožnica in revidentka med pravdo sporazumeli o tem, kolikšna je revalorizirana zavarovalna vsota oziroma njen preostanek v času sojenja, to je ob koncu glavne obravnave. Take ugotovitve sodišče prve stopnje seveda tudi ne bi moglo zapisati, ko pa je tožnica na prvo navedbo revidentke o znesku revaloriziranih preostankov obeh zavarovalnih vsot (to je revidentka storila v pripravljalni vlogi z dne 23.6.1996, l. št. 103 in 104 spisa), jasno odgovorila, da tožena stranka, ko izračunava zavarovalno vsoto, za takšen izračun nima pravne podlage, in da bi bilo o tožbenem zahtevku treba odločiti v okviru "današnje zavarovalne vsote" (tožničina pripravljalna vloga z dne 26.9.1996, l. št. 109). Na to je bilo treba opozoriti, ker se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da se glede zneska, ki predstavlja zgornjo mejo odškodninske odgovornosti zavarovalnice iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti - zlasti glede načina revalorizacije zavarovalne vsote -, lahko v pravdi oškodovanec in zavarovalnica tudi sporazumeta (načelo dispozitivnosti, prvi odstavek 3. člena ZPP). Takega sporazuma, kot rečeno, v obravnavani pravdi ni bilo.

Za odgovor na revizijsko grajo, češ da je bila revidentki z izpodbijano sodbo naložena obveznost, ki presega revalorizirani znesek zavarovalne vsote, do katerega jamči za odškodninsko obveznost svojih zavarovancev - in to presega glede njene Območne enote Nova Gorica različno kot glede njene Območne enote Celje -, sta pomembni dve izhodišči. Prvo je odgovor na vprašanje, katera je tista najnižja zavarovalna vsota, ki je veljala v času škodnega dogodka in kakšna je bila njena vrednost (njena revalorizirana višina) ob zaključku glavne obravnave. Drugo izhodišče pa je presoja dejstva, da sta bili pri revidentki, torej pri isti zavarovalnici zavarovani dve vozili, katerih lastnika solidarno odgovarjata tožnici za njeno škodo (le da sta bili zavarovanji sklenjeni pri dveh njenih območnih enotah).

Pravilen odgovor na prvo vprašanje - katero denarno vsoto je treba šteti kot limit odgovornosti zavarovalnice, upošteven za čas škodnega dogodka -, je mogoče dati le, če se upošteva, da je do škodnega dogodka prišlo dne 5.10.1991 - to je po 25.6.1991, ko je postala Slovenija samostojna država, in še preden je bil izdan Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS 70/94, ki velja od 26.11.1994), pa tudi preden je Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju: vlada) izdala prvi Odlok o najnižjih zavarovalnih zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti avtomobilski odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam (Ur. l. RS 17/92 - v nadaljevanju Odlok 17/92). Ta odlok je vlada sprejela na seji dne 26.3.1992, objavljen je bil v Uradnem listu dne 3.4.1992, veljati pa je začel dne 18.4.1992. Zakaj je umestitev škodnega dogodka v ta časovni interval tako pomembna? Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, 17/90 - ZTSPOZ/90) se je na podlagi prvega odstavka 4. člena UZITUL (Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I) v času škodnega dogodka še lahko uporabljal, vendar le, kolikor njegova uporaba ni bila v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Del pravnega reda Republike Slovenije je bil tudi tak (in samo tak) sistem obveznega zavarovanja lastnikov motornih vozil, ki izpolnjuje osnovni namen tega zavarovanja v pravni državi ustreznem sistemu obligacijskega prava, posebej njegovega zavarovalnega in odškodninskega dela.

Osnovni namen zavarovanja odgovornosti lastnika motornega vozila, kakršnega je uredil ZTSPOZ/90 (v tem pa se ni razlikoval od prej veljavnega ZTSPOZ/76, Ur. l. SFRJ 24/76), je bil, socializirati škodne rizike v motornem prometu po sistemu obveznega zavarovanja najmanj za predpisano najnižjo zavarovalno vsoto, in pri tem zagotoviti dvoje: 1) da lahko oškodovanec uveljavi odškodninske zahtevke neposredno proti zavarovalnici kot finančno močni organizaciji (in je tako rešen nevarnosti, da sicer utemeljenega - zahtevka ne bi mogel realizirati zaradi plačilne nezmožnosti odgovorne osebe); in 2) da je povzročitelj škode oziroma zanjo odgovorni lastnik motornega vozila rešen odškodninske plačilne obveznosti do višine zavarovalne vsote, za katero se je zavaroval proti odgovornosti. Ta dvojni namen je lahko dosežen le, če so z zavarovanjem pokrite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto. Problem delovanja tega sistema v času pred osamosvojitvijo Republike Slovenije ni bila zakonska ureditev, pač pa ravnanje tedanje zvezne vlade, ki je imela pooblastilo (in dolžnost!) z odlokom določati - in v pogojih inflacije ustrezno revalorizirati - take najnižje zavarovalne vsote po ZTSPOZ/76 in nato ZTSPOZ/90, s katerimi bo od zakonodajalca določeni sistem dosegal svoj namen.

Splošno znano je, da tedanja zvezna vlada te svoje dolžnosti ni izvrševala korektno, torej tako, da bi bila izpolnjena volja zakonodajalca, razumljena na prej opisani način. Zaradi učinkov visoke inflacije (in v določenem obdobju veljavnosti ZTSPOZ/76 celo hiperinflacije) so bili zneski zavarovalnih vsot, predpisani z odloki tedanje zvezne vlade, sproti razvrednoteni.

Slovenska sodna praksa je z razlago materialnopravnih podlag za odločanje o zahtevkih oškodovancev proti zavarovalnicam za škode iz motornega prometa - določb 90. do 108. člena, predvsem 93. in 95. člena ZTSPOZ/90 (in prej 53. in 54. člena ZTSPOZ/76) ter 940. in 941. člena ZOR -, že v času prejšnje zvezne države iskala in našla možnosti, kako zagotoviti, da bo dosežen zakonodajalčev namen. Prvi odločni korak je napravila, ko višine (tako imenovanega limita) obveznosti zavarovalnic za izplačilo škod, nastalih v prometu, ni več ugotavljala po nominalnih zneskih iz zavarovalnih polic, temveč po odlokih tedanje zvezne vlade, veljavnih v času škodnega dogodka.

Vendar tudi taka razlaga prava ni vselej vodila do odločitev, ki bi bile v skladu s prej opisanim razumevanjem sistema ZTSPOZ/90. Zaradi učinkov inflacije je bilo vprašanje revalorizacije zavarovalnih vsot, veljavnih na dan škodnega dogodka, že pred osamosvojitvijo Slovenije pereče. Ta problematika je z osamosvojitvijo Republike Slovenije dobila novo dimenzijo. Niti ZTSPOZ/90 niti na njegovi podlagi izdani odloki nekdanje zvezne vlade o najnižjih zavarovalnih vsotah niso več imeli moči pozitivnega prava, temveč le pravnih pravil, ki jih je mogoče uporabljati, samo če njihova uporaba ne bi bila v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Sistem socializacije škod iz motornega prometa, kakršnega je predstavljal ZTSPOZ/90 - če se je razlagal tako, kot je bilo prej obrazloženo -, ni bil v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije, bil pa je z njim v nasprotju na izvedbeni ravni odlokov, s katerimi je nekdanja zvezna vlada predpisovala najnižje zavarovalne vsote. Zadnji odlok tedanje zvezne vlade, ki je bil izdan pred 25.6.1991 in s katerim so bile spremenjene najnižje zavarovalne vsote, je bil objavljen v Ur. l. SFRJ 18/90 dne 30.3.1990 (z njim je bila najnižja zavarovalna vsota pri obveznem zavarovanju lastnikov motornih vozil proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, določena za osebna motorna vozila v znesku 1,000.000,00 din). Ni odveč omeniti, da se včasih omenja kot zadnji tovrstni odlok nekdanje zvezne vlade odlok iz Uradnega lista SFRJ 56/91 z dne 24.7.1991 (s katerim so bile najnižje zavarovalne vsote podvojene), pri tem pa se prezre, da gre za akt iz časa po osamosvojitvi Republike Slovenije in torej za akt izvršilne oblasti tuje države. V obravnavani odškodninski zadevi, ki izvira iz škodnega dogodka z dne 5.10.1991, se same od sebe ponujajo naslednje okoliščine, relevantne za primerjave, ki jih narekuje uporaba prvega odstavka 4. člena UZITUL: v času, ko je bila (30.3.1990) predpisana najnižja zavarovalna vsota 1,000.000,00 din, je bil valutni tečaj za nemško marko 700,00 din za 100 DEM; tri dni po dnevu obravnavanega škodnega dogodka so bili objavljeni (Ur. l. RS 17/91-I) in takoj uveljavljeni Zakon o denarni enoti Republike Slovenije (ki je določil tolar kot denarno enoto), Zakon o uporabi denarne enote Republike Slovenije (ki je za zamenjavo dinarjev s tolarji določil menjalno razmerje 1 : 1), in Sklep o tečajni listi št. 1 Banke Slovenije (s katerim je bilo določen za nemško marko srednji valutni tečaj 3.200,00 din za 100 DEM). Zaradi teh okoliščin je v obravnavani zadevi še posebej jasno, da bi bilo v nasprotju z določbo prvega odstavka 4. člena UZITUL, če bi vprašanje minimalnega limita odgovornosti revidentke reševali z upoštevanjem najnižje zavarovalne vsote, ki je bila predpisana pred 25.6.1991. Primerjava te vsote z dejansko dogovorjeno zavarovalno vsoto zato ni upoštevno izhodišče za rešitev ugovora prekoračene zavarovalne vsote v obravnavani zadevi. In bolj splošno, za škodne primere iz časa po osamosvojitvi Republike Slovenije upoštevanje zavarovalnih vsot iz odlokov vlade nekdanje zvezne države ni več prišlo v poštev.

Pri pravkar obrazloženi pravni presoji se seveda takoj pojavi vprašanje, ali je bila glede tega po 25.6.1991 v našem pravnem redu pravna praznina. Nanj je treba odgovoriti, da je bila po osamosvojitvi, in to takoj po 25.6.1991, vlada tista, ki je bila dolžna, da z izdajo ustreznega odloka zagotovi ustrezno raven varstva oškodovancev oz. ustrezno raven socializacije škod iz motornega prometa. Vlada je Odlok 17/92, kot že rečeno, izdala šele 26.3.1992, veljati pa je začel 18.4.1992. Okoliščina, da je to storila šele devet mesecev po osamosvojitvi Republike Slovenije, ne more biti na škodo oškodovancev, ki so že prej pridobili pravico, da z neposredno tožbo zahtevajo od zavarovalnice plačilo odškodnine, in sicer za škodo iz prometne nesreče, do katere je prišlo po 25.6.1991. Pri obravnavanju ravni varstva oškodovancev namreč ne more biti odločilno, da je vlada o višini zavarovalne vsote prvič odločila šele devet mesecev po tem, ko je to postala (v skladu s 1. členom UZITUL in določbami ZTSPOZ/90, v zvezi s prvim odstavkom 4. člena UZITUL) njena pristojnost, obenem pa (na podlagi prvega odstavka 4. člena UZITUL) tudi njena dolžnost nasproti zakonodajalcu ter nasproti fizičnim in pravnim osebam kot potencialnim ali celo dejanskim oškodovancem v motornem prometu. Zato je, zaradi zagotovitve enakega varstva oškodovancev (kot izraza ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave), najnižjo zavarovalno vsoto iz obveznega avtomobilskega zavarovanja oziroma minimalni limit odgovornosti zavarovalnic iz naslova obveznega zavarovanja lastnikov motornih vozil - po sistemu, da velja zavarovalna vsota, določena v času prometne nesreče -, za ves čas od 25.6.1991 naprej treba ugotavljati ob upoštevanju ravni varstva oškodovancev oziroma ravni socializacije škodnih rizikov iz motornega prometa, ki je bila določena z navedenim Odlokom 17/92 - torej z ustrezno razlago tega odloka v zvezi z določbami ZTSPOZ/90, tedaj še uporabljanimi v skladu s pravnim redom Republike Slovenije (prvi odstavek 4. člena UZITUL).

Najnižja zavarovalna vsota za osebna vozila je bila z navedenim vladnim odlokom določena v znesku 6,000.000,00 SIT. Ugotovitev ravni varstva oškodovancev, ki je bila s tem določena - ali z drugimi besedami, ugotovitev realne vrednosti te vsote ob njeni uveljavitvi spada v področje pravne presoje. Primerne so lahko tudi različne metode ugotavljanja realne vrednosti zavarovalne vsote. V poštev prihajajo vse tiste metode, ki so se v sodni (in zavarovalniški) praksi izoblikovale zaradi revalorizacije zavarovalne vsote (in izplačanih akontacij za odškodnine), zaradi ohranitve njene realne vrednosti na dan sojenja, ki je po sodni praksi odločilen v odškodninskih sporih, kakršen je obravnavani. Zakonske podlage za izključno primernost ene same metode ni.

Pomembno je, da ima opisano izhodišče za posledico pravno presojo, po kateri je treba kot zavarovalno vsoto, na katero se lahko uspešno sklicuje revidentka pri obravnavanem škodnem dogodku z dne 5.10.1991, upoštevati znesek 6,000.000,00 SIT. Seveda ne v nominalnem znesku. Metoda njegove devalorizacije na zgodnejši dan škodnega dogodka (to je 5.10.1991) in potem - oziroma samo - njegove revalorizacije na poznejši dan sojenja na prvi stopnji (to je 1.9.1997) je vprašanje, ki za odločitev o reviziji ni pomembno, kakor bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve. Pomembno bo v nadaljevanju pravde, ko bo sodišče odločalo o preostalih delih tožbenih zahtevkov.

Lažji je odgovor na drugo vprašanje, zastavljeno v zvezi z ugovorom prekoračene zavarovalne vsote - namreč vprašanje, kakšen je položaj oškodovanca v primeru, ko sta bili pri isti zavarovalnici zavarovani dve vozili, katerih lastnika mu solidarno odgovarjata za škodo (le da sta bili zavarovanji sklenjeni pri dveh njenih območnih enotah). To je konkretni materialnopravni položaj tožnice, ki ga je treba upoštevati v tem revizijskem postopku (glede na to, da je zaradi razveljavitve sodbe proti Zavarovalnici Maribor d.d., Maribor treba pustiti ob strani morebitno odgovornost te druge zavarovalnice iz zavarovanja tretjega vozila). Poudariti velja še enkrat, da je Zavarovalnica Triglav d.d., Ljubljana ena pravna oseba in da je ta zavarovalnica tožena stranka po tožničinih tožbah. Območni enoti te zavarovalnice (OE Nova Gorica in OE Celje) nista pravni osebi (že iz na začetku te odločbe citiranih podrobnosti vlog sedanje revidentke je to jasno), nista bili (ločeni) toženi stranki (za kar ju je napačno in seveda brez kakšnih posledic "razglasilo" šele sodišče prve stopnje) in seveda tudi ne bi mogli biti, če je revidentka ena pravna oseba, območne enote pa so le organizacijske oblike, v katerih posluje.

Odgovor na sedaj obravnavano vprašanje je enak, neglede na to, ali sta obe zavarovanji sklenjeni pri isti območni enoti zavarovalnice (kolikor gre za zavarovalnico, ki ima več območnih enot) ali pa pri dveh njenih območnih enotah. Odgovor je, da zavarovalnica v takem primeru odgovarja oškodovancu do seštevka zavarovalnih vsot iz obeh zavarovalnih polic, po katerih sta bili sklenjeni zavarovanji proti odgovornosti obeh lastnikov motornih vozil, ki solidarno odgovarjata oškodovancu za njegovo škodo iz prometne nesreče. (Kolikor bi šlo za več kot dve udeleženi motorni vozili, katerih lastniki bi solidarno odgovarjali oškodovancu in bi bili vsi odgovornostno zavarovani pri isti zavarovalnici, bi bil odgovor seveda: mejo odgovornosti zavarovalnice predstavlja seštevek vseh zavarovalnih vsot.) Drugačen odgovor - tak, za kakršnega se v tej zadevi zavzema revidentka -, bi pomenil, da je oškodovanec iz prometne nesreče v razmerju do zavarovalnic v slabšem položaju, kadar so vsi za škodo odgovorni lastniki motornih vozil imeli sklenjena avtomobilska zavarovanja pri eni zavarovalnici - slabšem v primerjavi s položajem, v katerem bi bil, če bi za škodo odgovorni lastniki motornih vozil imeli avtomobilska zavarovanja pri različnih zavarovalnicah. V tem drugem primeru seveda ne more biti dvoma, da oškodovancu odgovarja vsaka izmed zavarovalnic do višine svoje zavarovalne vsote in da lahko z direktno tožbo od vsake izmed njih terja plačilo celotne zavarovalne vsote (seveda do tiste meje, ki jo predstavlja višina celotne odškodnine, do katere je upravičen). Tedaj seveda ni mogoče govoriti o seštevanju (kumuliranju) zavarovalnih vsot. V primeru, kakršen je obravnavani, gre za seštevanje zavarovalnih vsot, njegova podlaga pa je odgovornost ene zavarovalnice iz odgovornostnih zavarovanj več solidarno odgovornih lastnikov motornih vozil kot povzročiteljev v prometu nastale škode.

Preskus revizijskega stališča o prekoračeni zavarovalni vsoti pri takšni presoji in z uporabo njegovih lastnih razlogov o zavarovalnih vsotah, ki jih je treba upoštevati - namreč o revaloriziranih zneskih še prostih delov zavarovalnih vsot za "M. vozilo" (16,178.143,00 SIT) in za "G. vozilo" (23,227.208,00 SIT) -, pripelje do nedvoumnega rezultata: seštevek zatrjevanih preostankov revaloriziranih zavarovalnih vsot (39,405.351,00 SIT) je večji od seštevka odškodnin, prisojenih s sodbama prve in druge stopnje (10,135.500,00 SIT + 25,488.000,00 SIT = 35,623.500,00 SIT). Toda to samo za podkrepitev stališča revizijskega sodišča, da ni utemeljen revizijski ugovor prekoračene zavarovalne vsote. Zaradi razlogov, ki so že bili navedeni, namreč revizijsko sodišče ne more šteti, da bi bil med tožnico in revidentko dosežen sporazum o višini preostale zavarovalne vsote in s tem o meji odgovornosti revidentke za tožničino škodo. Ko je tako, pa bo seveda stvar odločanja o preostalih zahtevkih v združenih pravdah, da bo sodišče ugotovilo (revalorizirano) vrednost vsake izmed dveh zavarovalnih vsot iz revidentkinega odgovornostnega zavarovanja obeh vozil, katerih lastnika solidarno odgovarjata za tožničino škodo, in ju nato seštelo. Morda ni odveč opozoriti na navedbo revidentke v pripravljalni vlogi z dne 23.9.1996 (l. št. 103 spisa), da je bilo "M. vozilo" zavarovano za minimalno zavarovalno vsoto, "G. vozilo" pa za dvakratno minimalno zavarovalno vsoto.

Ugotovitev minimalnega limita odgovornosti zavarovalnice za škodo iz prometne nesreče, do katere je prišlo med 25.6.1991 in 18.4.1992, po pravnem pristopu, ki je bil prej obrazložen, se seveda v taki vsebini, kot je bila zapisana, lahko nanaša le na primere, ko je bilo avtomobilsko zavarovanje sklenjeno za minimalno zavarovalno vsoto. Za primere, ko se je lastnik motornega vozila proti odgovornosti zavaroval za večkratnik tiste vsote, ki jo je zavarovalnica ponujala kot "minimalno zavarovalno vsoto", je potrebna še razlaga prave pogodbene volje sklenitelja zavarovanja. Kakor je bilo že prej zapisano, namen sistema obveznega zavarovanja lastnikov motornih vozil proti odgovornosti ni samo varovanje interesov oškodovancev, ampak tudi, da so povzročitelji škod oziroma zanje odgovorni lastniki motornih vozil rešeni odškodninske plačilne obveznosti do višine zavarovalne vsote, za katero so se zavarovali proti odgovornosti.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija v tistem delu, v katerem je dovoljena, ni utemeljena in da jo je na podlagi 393. člena ZPP zato treba zavrniti. Zavrnitev revizije vsebuje tudi zavrnitev revizijske zahteve za povrnitev revizijskih stroškov.