14. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B.-B., odvetnica v Z. Z., na seji senata dne 4. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cpg 376/2004 z dne 7. 3. 2005 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Pg 318/2003 z dne 15. 9. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Prvostopenjsko sodišče je zoper ustavnega pritožnika izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da je verižna kompenzacija, izvršena dne 17. 2. 2003, brez pravnega učinka proti stečajni masi družbe C. (v nadaljevanju družba) in da mora pritožnik v stečajno maso družbe plačati znesek 553.500 SIT, ker je izpolnjen tako objektivni kakor tudi subjektivni element izpodbojnosti. Pritožnik je zoper sodbo vložil pritožbo, Višje sodišče pa je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokaza s poizvedbo pri NLB o stanju na računih družbe v času enega leta pred uvedbo stečaja in blokadi teh računov, pri čemer pa naj bi ta dokaz v drugih popolnoma identičnih primerih izvedlo. Zato naj bi bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje, s tem pa tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Pritožnik je mnenja, da sta odločitvi arbitrarni, ker naj bi bili očitno napačni, brez razumne obrazložitve, tako prvostopenjsko kakor tudi drugostopenjsko sodišče pa naj bi na relevantne trditve pritožnika sploh ne odgovorili. Sodišči naj bi s svojima odločitvama tudi odstopali od ustaljene sodne prakse. Pritožnik se pri tem sklicuje na sodbe istega prvostopenjskega sodišča v zadevah, kjer naj bi ob popolnoma identičnem dejanskem stanju odločilo povsem drugače.

B.

3.Z vidika zatrjevanih kršitev 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi lahko bili relevantni očitki, da sta izpodbijani sodbi tako očitno napačni, da sta arbitrarni in da sta brez razumne pravne obrazložitve. Teh očitkov pritožnik ni utemeljil, zgolj njihovo pavšalno zatrjevanje pa ne zadošča za ugotovitev o kršitvi pravic iz 22. člena Ustave. Navedbe pritožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, pa po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava, s tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

4.Pritožnik sodiščema očita tudi odstop od uveljavljene sodne prakse, s tem pa kršitev pravice iz 22. člena Ustave. To utemeljuje s sodbami Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Pg 332/2003, Pg 316/2003, Pg 319/2003, Pg 314/2003, Pg 317/2003 in Pg 313/2003, pri tem pa se sklicuje tudi na "številne druge povsem enakovrstne zadeve". Očitek o odstopu od ustaljene sodne prakse je mogoče utemeljevati le z drugačnimi odločitvami sodišč višje ali iste stopnje, nikakor pa ne s pavšalnimi zatrjevanji o drugačnih odločitvah v drugih primerih. Pritožnik bi moral zato izkazati, da je Višje sodišče, ki je na zadnji stopnji odločalo o njegovi zadevi, v enakih primerih odločalo drugače, tega pa predložene prvostopenjske sodbe, ki so bile izdane pozneje kot prvostopenjska odločba, v pritožnikovi zadevi ne izkazujejo. Te sodbe se sicer nanašajo na istega stečajnega dolžnika, vendar pa je iz njih razvidno, da gre za drugačne bistvene okoliščine kot v pritožnikovem primeru, saj so bile verižne kompenzacije v navedenih sodbah sklenjene izven trimesečnega obdobja pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom, kar pomeni, da zanje ne pride v poštev četrti odstavek 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. – ZPPSL).

5.Prav tako ni utemeljen očitek pritožnika, da je drugostopenjsko sodišče kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave s tem, ko naj ne bi odgovorilo na vsa njegova relevantna vprašanja in trditve. Pritožnik zatrjuje, da je v pritožbi opozoril, da ni bil izveden dokaz s poizvedbo pri NLB o stanju na računih družbe v času enega leta pred uvedbo stečaja in o blokadi vseh računov, ki ga je predlagala tožeča stranka (družba). Navedena trditev ne drži, saj pritožnik tega očitka v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ni navajal. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da sodišče ni odgovorilo na njegove relevantne trditve, pa za utemeljitev kršitve pravice iz 22. člena Ustave ne zadostuje.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena. ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić