Jedro

Tožena stranka v obrazložitvi ni navedla, zakaj je presodila, da listine, ki jih je vlogi za pridobitev potrditve programov usposabljanja športnih delavcev priložila tožeča stranka v svojstvu nacionalne panožne športne zveze. Pri tem tožena stranka tudi ni pojasnila svojega stališča, da tožeča stranka nima statusa nacionalne panožne športne zveze za nordijsko hojo, niti ni pojasnila, kateri dokument bi ustrezal zahtevam 27. člena ZSpo, kolikor se nanaša na zahtevo po pridobljenem mnenju pristojne nacionalne panožne športne zveze. Ker obrazložitev izpodbijane odločbe ne ustreza določilom 214. člena ZUP v povezavi s 26. in 27. členom ZSpo ter določilom 2. odstavka 4. člena in v povezavi s 5. členom Pravil, pravilnosti izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport št. 064-32/2005/26-7 z dne 27. 11. 2009 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da vlogo tožeče stranke za potrditev programov usposabljanja za pridobitev nazivov Vodnik nordijske hoje (strokovni delavec 1) in Inštruktor nordijske hoje (strokovni delavec 2) zavrne. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka dne 5. 10. 2007, s ponovno vlogo dne 5. 6. 2008, dopolnjeno dne 30. 6. 2008, uveljavljala potrditev programov usposabljanja strokovnih delavcev v športu, in sicer za pridobitev nazivov Vodnik nordijske hoje (strokovni delavec 1) in Inštruktor nordijske hoje (strokovni delavec 2). Vlogi je priložila pozitivni mnenji Olimpijskega komiteja Slovenije – Odbora športa za vse in Katedre za rekreacijo Fakultete za šport Univerze v Ljubljani. Tožena stranka je na podlagi 4. člena Pravil o usposabljanju strokovnih delavcev v športu, ki določa, da so nosilci programov usposabljanja za posamezne športne panoge nacionalne panožne športne zveze in da je nosilec programov usposabljanja za posamezno športno panogo lahko samo eden, na svoji 19. seji dne 26. 8. 2008 sprejela sklep, da si za programe usposabljanja tožeče stranke dodatno pridobi še mnenje Senata Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, saj je tožena stranka predhodno na svoji 14. seji dne 14. 12. 2007 že potrdila programe usposabljanja Smučarske zveze Slovenije za pridobitev nazivov Učitelj nordijske hoje in teka 1 (strokovni delavec 1 – 1. nivo) in Učitelj nordijske hoje in teka 2 (strokovni delavec 1 – 2. nivo) na podlagi pozitivnega mnenja Katedre za nordijsko smučanje Fakultete za šport Univerze v Ljubljani k tem programom usposabljanja. Dne 13. 10. 2008 je Katedra za nordijsko smučanje, 29. 10. 2008 pa še dekanat Fakultete za šport Univerze v Ljubljani toženi stranki posredoval sklep št. 469 Senata fakultete za šport z dne 29. 9. 2008, ki določa, da je za izdelavo mnenj za programe usposabljanja strokovnih delavcev v športu, ki jih predložijo nacionalne panožne športne zveze, ki jih našteva v nadaljevanju, in sicer smučarski teki, smučarski skoki, biatlon, nordijska kombinacija, nordijska hoja in tek ter nordijsko rolkanje in rolanje, pristojna Katedra za nordijsko smučanje Fakultete za šport. Nadalje v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je na svoji 20. seji 29. 10. 2008 tožena stranka na podlagi 4. člena Pravil o usposabljanju strokovnih delavcev v športu zavrnila predmetno vlogo tožeče stranke upoštevaje sklep št. 496 Senata Fakultete za šport Univerze v Ljubljani z dne 29. 9. 2008 po ugotovitvi, da je tožena stranka na svoji 14. seji dne 14. 12. 2007 na področju nordijske hoje in teka že potrdila programe Smučarske zveze Slovenije za pridobitev nazivov Učitelj nordijske hoje in teka 1 (strokovni delavec 1 – 1. nivo) in Učitelj nordijske hoje in teka 2 (strokovni delavec 1 – 2. nivo). V nadaljevanju obrazložitve navaja, da je tožeča stranka zoper navedeni sklep tožene stranke vložila tožbo v upravnem sporu, ki ji je Upravno sodišče RS ugodilo s sodbo št. I U 24/2009-11 z dne 17. 6. 2009 ter navedeni sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek ob sklicevanju na določila 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), saj sodišče ni moglo preizkusiti navedb tožeče stranke v tožbi, ker tožena stranka tedaj sodišču ni poslala zahtevanih upravnih spisov in tako sodišču ni omogočila, da bi lahko preizkusilo tožbene navedbe. Tožena stranka še navaja, da je v ponovljenem postopku ponovno odločila na 26. seji dne 23. 9. 2009 na podlagi ugotovitve, da se dejstva, relevantna za odločanje v tej zadevi, v primerjavi z dejstvi, na podlagi katerih je tožena stranka o tej zadevi enkrat že odločila na svoji 20. seji dne 29. 10. 2008, niso v ničemer spremenila. Zato je ponovno sprejela sklep, da se zavrne vloga tožeče stranke za potrditev navedenih programov usposabljanja za pridobitev nazivov Vodnik nordijske hoje (strokovni delavec 1) in Inštruktor nordijske hoje (strokovni delavec 2).

Tožeča stranka v tožbi izpostavlja, da je prav ona nacionalna panožna športna zveza in to edina panožna športna zveza s tega področja – to je področja nordijske hoje. Poleg tega je edina slovenska članica edine svetovne panožne športne zveze za nordijsko hojo INWA-International Nordic Walking Association, s sedežem v Helsinkih, v katero je tožeča stranka včlanjena kot nacionalna zveza za nordijsko hojo Republike Slovenije. Nadalje navaja, da je tožeča stranka članica najmasovnejše Svetovne zveze športa za vse – TAFISA, ki je članica Mednarodnega olimpijskega komiteja. Dalje navaja, da je tožeča stranka in njena pravna prednica, ki je prvotno pred statusno spremembo organiziranosti delovala še kot Združenje za nordijsko hojo in rekreacijo, v času od leta 2003 v sodelovanju z edukatorji INWA po programu, vpeljanem in priznanem s strani navedene matične organizacije, usposobila v Sloveniji preko 400 INWA inštruktorjev, ki delujejo na področju športa, zdravstva, turizma in rekreacije po vsej državi, z izpodbijano odločbo pa ji je, kot pionirju, ustanovitelju, začetniku in dosedanjemu edinemu nosilcu celotne dejavnosti in edinemu nacionalnemu članu mednarodne organizacije, v posmeh in vsesplošno zgražanje, onemogočeno delovanje na področju te športno-rekreacijske panoge v Sloveniji. To je tožeči stranki onemogočeno kot edini organizaciji, ki je ustanovljena izključno za razvijanje in promocijo izključno nordijske hoje kot športno-rekreativne dejavnosti. Če bi uporaba materialno-pravnih norm dejansko pripeljala do rezultata, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, bi po mnenju tožeče stranke bila pravila, ki bi omogočila izdajo take odločbe, v nasprotju z določbami Ustave RS o svobodnem združevanju in svobodni pobudi. Vendar po mnenju tožnice izpodbijana odločba ni rezultat pravilne uporabe pravnih pravil, saj je tožena stranka v obravnavani zadevi po mnenju tožeče stranke prekršila vse materialno-pravne norme in postopkovna pravila, na katera se sklicuje, hkrati pa ni uporabila pravil, ki bi jih morala. Ne glede na skopo obrazložitev je iz nje mogoče povzeti, da je vloga tožeče stranke zavrnjena zato, ker naj bi bila lahko nosilka programov usposabljanja za posamezne športne panoge v skladu s 4. členom Pravilnika le ena nacionalna panožna športna zveza in da je za isto športno panogo že potrjena Smučarska zveza Slovenije. Vendar po mnenju tožeče stranke nobena od navedenih ugotovitev ne drži, saj so v skladu s 4. členom Pravil o usposabljanju strokovnih delavcev v športu (v nadaljevanju: Pravila) nosilci programov usposabljanja za posamezne športne panoge le nacionalne panožne športne zveze, medtem ko Smučarska zveza Slovenije ni nacionalna panožna športna zveza za nordijsko hojo, pač pa je to prav tožeča stranka, ki je tudi edina članica edine mednarodne zveze za nordijsko hojo. V kolikor bi bilo Smučarski zvezi Slovenije priznano nosilstvo programov usposabljanja na podlagi 1. odstavka 4. člena Pravil, bi bil s tem po mnenju tožeče stranke neposredno kršen materialni predpis, saj Smučarska zveza Slovenije ni nacionalna panožna športna zveza, pač pa je to tožeča stranka, na škodo katere je tožena stranka prekršila prav določbo 1. odstavka 4. člena Pravil, s tem ko ji kot dejanski nacionalni panožni športni zvezi z izpodbijanim aktom odreka priznanje programov za usposabljanje. V času, ko naj bi tožena stranka priznavala programe drugi športni organizaciji, je bila že podrobno seznanjena z vlogo tožeče stranke, s katero so bili ustno in pisno seznanjeni tudi posamezni člani Strokovnega sveta RS za šport, sedaj tožene stranke. V zvezi z navedbo v izpodbijani odločbi, da naj bi bili za isto športno panogo že potrjeni programi Smučarske zveze Slovenije, kar naj bi preprečevalo potrditev programov tožeče stranke, le-ta v tožbi poudarja, da tudi ta ugotovitev ne drži, saj tožena stranka ni nikoli potrdila programov usposabljanja Smučarske zveze Slovenije (v nadaljevanju: SZS), pač pa je namesto pravnega akta potrditve k tem programom podala le pozitivno mnenje, a še to le pod pogojem pridobitve pozitivnega strokovnega mnenja Fakultete za šport. Ne glede na to, da mnenje Fakultete za šport niti ne more biti upoštevno, ker je izdano ob sodelovanju oseb, ki bi morale biti iz postopka odločanja izločene pa tožeča stranka izpostavlja, da dejansko program Smučarske zveze Slovenije ni bil nikoli potrjen, zato tudi predhodna potrditev programov SZS ne more biti ovira za potrditev programov tožeče stranke, ker je bilo k navedenim programom SZS dano le pogojno predhodno soglasje. Le-to je hkrati tudi edini tak sklep - ob pogojnem soglasju, namesto ob potrditvi, vse od začetka delovanja tožene stranke. Tožeča stranka meni, da predhodno nezakonito uporabljeno pravilo glede predhodne potrditve programov subjektu, ki ni nacionalna panožna zveze, kot da bi le-to v resnici bil, pa ne more biti argument za kasnejšo nepravilno uporabo 1. odstavka 4. člena Pravil, ki bi imelo za posledico izključitev programov dejanske nacionalne panožne zveze. Kakšen je status programov SZS, ki edini izmed vseh do sedaj sprejetih programov niso potrjeni, temveč imajo še vedno viseč in pravno neobstoječ status programov s pogojnim soglasjem, pa po mnenju tožeče stranke v obravnavani zadevi niti ni odločilno za presojo te zadeve: z določilom 2. odstavka 4. člena Pravil je namreč določena izjema od pravila, da je lahko nosilec programov usposabljanja samo eden, in sicer za primere iz 5. člena teh Pravil, med drugim prav za programe s področja športne rekreacije. Po mnenju tožeče stranke ob pravilni uporabi materialnega prava tudi sočasen, sicer nezakonit obstoj soglašanih programov drugega nosilca, ni ovira za priznanje programov tožeče stranke, saj programi tožeče stranke sodijo med karakteristične primere športno-rekreativne in celo bolj rekreativne kot športne panoge, za katere izrecno velja, da priznanje enega programa v skladu z 2. odstavkom 4. člena Pravil ni ovira za priznanje programa drugemu nosilcu. V kolikor tožena stranka ni ugotovila, da sodi predloženi program na področje športne rekreacije, pa je bilo v tem delu napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo, saj se tako izkaže, da so vse določbe, na katere se sklicuje izpodbijani akt, uporabljene napačno ob hkratni napačni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Nadalje tožeča stranka meni, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe kršila tudi postopkovna in lastna pravila tako, da je najprej sprejela sklep, da se odločanje o predloženem programu odloži do pridobitve mnenja Senata Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, nato pa je odločitev sprejela, ne da bi to mnenje prejela in ne da bi bilo kakorkoli sploh obravnavano na Senatu Fakultete za šport, pri čemer tožeča stranka izpostavlja, da je že sami vlogi priložila pozitivno mnenje Fakultete za šport. Meni, da morebitno kasnejše spreminjanje pristojnosti posameznikov znotraj navedene institucije na izdano mnenje nima vpliva, niti mu ne more retroaktivno odvzeti veljave za nazaj. Sodišču predlaga, da izpodbijani akt odpravi. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je sodišču predložila v skladu z določili 38. člena ZUS-1 skupaj z listinami predmetnega upravnega spisa, prereka tožbeni zahtevek in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. V nadaljevanju povzema določila 1. alinee 1. odstavka 16. člena, 2. odstavka 26. člena in 27. člena Zakona o športu (Uradni list RS, št. 22/98 in nadaljnji) ter ponavlja razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka v vlogi z dne 26. 6. 2010 v zvezi z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo poudarja, da tožena stranka neutemeljeno vztraja pri argumentih, ki za odločitev niso pomembni: gre namreč za programe usposabljanja na področju nordijske hoje, kar pa ni tekmovalna disciplina, saj doslej na svetu ni bilo še nobenega tekmovanja s tega področja, zato gre za tipično rekreativno dejavnost. Pri programih s področja rekreativne dejavnosti pa odobritev programa eni zvezi izrecno ne izključuje hkratne odobritve programa drugi zvezi. Ker temelji izpodbijana odločba izključno na tem argumentu, sicer pa na nepravilni, dejansko neizvedeni in neutemeljeni predhodni odobritvi, kar naj bi izključevala naknadno odobritev programa tožeče stranke, le-ta meni, da je izpodbijana odločba očitno nepravilna.

V pripravljalni vlogi z dne 26. 10. 2010 tožeča stranka dodatno predlaga izvedbo dokazov z zaslišanjem predsednika tožeče stranke A.A. in predsednika tožene stranke prof. dr. B.B. ter sodišču hkrati predlaga, da ugotovi, da predstavlja nordijska hoja kot posebna oblika hoje s pomočjo palic obliko rekreativne športne dejavnosti in ne športne discipline. Gre dejansko za hojo brez tekmovalnega značaja, v nasprotju s hojo kot atletsko disciplino, pri čemer gre za notorično – očitno dejstvo, ugotovljivo na podlagi občečloveške presoje in občečloveškega razuma, zaradi česar po mnenju tožeče stranke za ugotavljanje tega dejstva pomoč izvedenca ni potrebna. V kolikor pa sodišče šteje, da bi bilo to dejstvo potrebno ugotoviti z izvedencem, pa tožeča stranka predlaga, da se izvedenca postavi, pri čemer poudarja, da gre za dejstva in okoliščino, ki je ključna za odločitev in ki je v izpodbijani odločbi tožena stranka ni niti ugotavljala niti upoštevala niti obrazložila, kar onemogoča preizkus izpodbijane odločbe in je že iz tega razloga potrebno tožbi ugoditi. Da gre v obravnavani zadevi za rekreacijsko in ne tekmovalno dejavnost, kar je ključno oziroma odločilno dejstvo, hkratna podelitev statusa drugi zvezi ni argument za zavrnitev vloge tožeče stranke, temveč nasprotno, saj je izpodbijana odločba izdana izključno iz navedenega razloga tako imenovane „prioritete“. Tega ključnega tožbenega argumenta pa tožena stranka niti ne prereka in je nesporen. Vse ostale okoliščine, na katere se tožena stranka sklicuje v odgovoru na tožbo pa glede na navedeno niso pravno pomembne, ne glede na to, da so neutemeljene, nepravilne in napačne, vendar pa iz navedenih razlogov z njimi tožeči stranki ni potrebno polemizirati. Tožeča stranka dodatno prilaga še dokaze o svojem članstvu TAFISA z dne 15. 10. 2007 in potrdilo o članstvu INWA ter dopis INWA z dne 19. 5. 2010 (tožbeni prilogi A3 – A4).

Tožena stranka, ki ji je sodišče v odgovor posredovalo navedeni vlogi tožeče stranke, skupaj s tožbenimi prilogami A3 in A4, v danem 30-dnevnem roku, niti pozneje, vse do odločitve sodišča svojega odgovora ni vložila.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka kršila pravila postopka, ker obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje vsega, kar je določeno v 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji). Po tej določbi mora obrazložitev odločbe vsebovati, razen v primerih, ko je dopustna skrajšana obrazložitev, dejansko podlago (1., 2. in 3. točka 1. odstavka 214. člena ZUP) in pravno podlago, na kateri temelji izrek odločbe (4., 5. in 6. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Če odločba nima takšnih vsebin v obrazložitvi, je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka, zaradi česar je treba tak upravni akt odpraviti. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta namreč onemogoča oziroma omejuje učinkovito varstvo pravic strank, v nasprotju z določilom 22. člena Ustave RS, tako v postopku z rednimi kot izrednimi pravnimi sredstvi v upravnem postopku, kot tudi v postopku sodnega varstva v upravnem sporu.

Navedene določbe ZUP po presoji sodišča v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe niso bile ustrezno upoštevane. Tožena stranka v svoji obrazložitvi ni navedla, zakaj je presodila, da listine, ki jih je predmetni vlogi za pridobitev potrditve programov usposabljanja športnih delavcev priložila tožeča stranka v svojstvu nacionalne panožne športne zveze za nordijsko hojo, ki je po lastnih navedbah v tožbi hkrati edina slovenska članica edine svetovne panožne športne zveze za nordijsko hojo (INWA - International Nordic Walking Association s sedežem v Helsinkih) in hkrati tudi članica Svetovne zveze športa za vse – TAFISA s sedežem v Frankfurtu. Tega pa ni mogoče ugotoviti iz izpodbijane odločbe tožene stranke, čeprav tem tožbenim navedbam tožena stranka ne nasprotuje v svojem odgovoru na tožbo, nadaljnjih odgovorov na pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 20. 6. 2010 in 25. 10. 2010, ki so bile skupaj s tožbenimi prilogami A3 in A4 posredovane v vednost toženi stranki, pa le-ta ni podala, pač pa je tudi v svojem odgovoru na tožbo zgolj ponovila svoje navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Pri tem tožena stranka tudi ni pojasnila svojega implicitnega stališča, da tožeča stranka nima statusa nacionalne panožne športne zveze za nordijsko hojo, niti ni pojasnila, kateri dokument bi ustrezal zahtevam 27. člena Zakona o športu, kolikor se nanaša na zahtevo po pridobljenem mnenju pristojne nacionalne panožne športne zveze (poleg pridobljenega mnenja Olimpijskega komiteja Slovenije in Fakultete za šport). Ker glede na navedeno obrazložitev izpodbijane odločbe ne ustreza določilom 214. člena ZUP v povezavi s 26. in 27. členom Zakona o športu ter določilom 2. odstavka 4. člena in v povezavi s 5. členom Pravil, pravilnosti izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Kot rečeno, mora biti v obrazložitvi odločbe v skladu z zahtevami zakonodajalca po določilih 214. člena ZUP navedeno ugotovljeno dejansko stanje in razlogi, ki so pristojni organ v konkretnem primeru vodili k odločitvi.

Iz opisanih razlogov je sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter toženi stranki zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku nakazane pomanjkljivosti odpraviti.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji senata, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 20 % DDV.