Jedro

Tudi če delavec glede na predpise ne more pridobiti pravic iz tega zavarovanja, to v vsakem primeru še ne pomeni, da ni mogel biti upravičeno odsoten z dela prav zaradi zdravstvenih razlogov. Nenadna sprememba v zdravstvenem stanju, ki bi tožniku preprečila polet z letalom za določen čas, bi kljub temu, da lahko niti ne bi šlo za tako spremembo, ki bi opravičevala priznanje bolniškega staleža, lahko posledično pomenila tudi upravičeno odsotnost z dela zaradi nezmožnosti vrnitve na delo iz zdravstvenih razlogov.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 3.8.1995 in 5.9.1995 o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, da je tožniku delovno razmerje prenehalo nezakonito, in da mu je tožena stranka dolžna plačati 12 mesečnih plač v znesku 900.000,00 SIT z obrestmi ter stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da bi moralo sodišče spor presojati po predpisih delovnih razmerij ne pa zdravstvenega zavarovanja. Ni namreč sprejemljivo, da sodišče veže odločitev o upravičenosti izostanka na potrdilo osebnega zdravnika. Tudi v primeru, če tožnik ni storil vsega, da bi lahko opravičil izostanek po predpisih zdravstvenega zavarovanja in pridobil pravico do denarnega nadomestila, to še ne pomeni, da ni mogel biti z dela odsoten upravičeno. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Tožnik je revizijo vložil tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče. Kljub temu pa je revizija utemeljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče že po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

V 5. točki prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki ga je v spornem primeru uporabila tožena stranka, je določba, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporednih pet delovnih dni in se vrne na delo, z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. To pomeni, da je za prenehanje delovnega razmerja po tej določbi določen pogoj neupravičene odsotnosti z dela pet delovnih dni. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer pravilno zaključili, da tožnika več kot pet dni ni bilo na delo, nepopolno pa sta ugotavljali, ali je bil tožnik z dela odsoten upravičeno ali ne, čeprav je samo ta ugotovitev lahko relevantna za pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče sicer nima pomislekov v zvezi z razlogovanjem izpodbijane sodbe o tem, kdo in na kakšen način lahko ugotavlja odsotnost z dela zaradi bolezni, kakšne so pristojnosti osebnega zdravnika in kako se lahko praviloma opraviči ta odsotnost. Glede tega so določbe zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96 in 29/98) jasne in mimo njih ni mogoče pridobiti pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Vendar v spornem primeru ne gre za priznanje te pravice, ampak za ugotavljanje upravičenega razloga za odsotnost z dela. Ta razlog pa ni nujno povezan s priznanjem pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Tudi če delavec glede na predpise ne more pridobiti pravic iz tega zavarovanja, to v vsakem primeru še ne pomeni, da ni mogel biti upravičeno odsoten z dela prav zaradi zdravstvenih razlogov. Nenadna sprememba v zdravstvenem stanju, ki bi tožniku preprečila polet z letalom za določen čas, bi kljub temu, da lahko niti ne bi šlo za tako spremembo, ki bi opravičevala priznanje bolniškega staleža, lahko posledično pomenila tudi upravičeno odsotnost z dela zaradi nezmožnosti vrnitve na delo iz zdravstvenih razlogov. Za ustrezen pravni zaključek bi bilo treba izvesti dokaze, ki bi potrdili morebitno dejansko tožnikovo zdravstveno nezmožnost vrnitve z letalom in s tem preprečiti možno samovoljno in neupravičeno odsotnost z dela, ki sta jo ugotovili nižji sodišči. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno preuranjena, saj sodišče v izpodbijani sodbi, pred njim pa že tudi sodišče prve stopnje, ni v celoti ugotavljalo, ali obstoje razlogi, zaradi katerih bi bilo možno zaključevati, da je bil tožnik z dela odsoten pet zaporednih delovnih dni neupravičeno. Če pa ni možno ugotoviti neupravičene odsotnosti z dela, tudi ni možna uporaba določbe 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR glede prenehanja delovnega razmerja.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je bilo v spornem primeru pri uporabi določbe 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).