Jedro

Domača pravna oseba lahko pridobi tujo valuto in z njo razpolaga, ne more pa jo uporabiti kot plačilno sredstvo. Posojilo ni prepovedano, prav tako ne vrnitev posojila v tuji valuti. Zato tožničina pripoznava zahtevka izraženega v tuji valuti, ne pomeni nedovoljenega razpolaganja, ki ga sodišče ne bi smelo upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo s sodbo na podlagi pripoznave, da mora toženec povrniti tožnici 10.000 DEM s l5% obrestmi od 16.7.1990 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 9.039.00 Sit. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca proti tej sodbi. Zavzelo je stališče, da v tem primeru razpolaganje s tožbenim zahtevkom ni prepovedano. Zakon o deviznem poslovanju dovoljuje razpolaganje s tujimi valutami. Zato tudi posojilo v tuji valuti med fizičnimi osebami ni prepovedano.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. tč. 1. odst. 385. čl. v zvezi s 5. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP in l3. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na nedovoljena razpolaganja strank. Sklicuje se na 71. čl. zakona o banki Slovenije. Navaja, da posojilo med fizičnimi osebami sicer ni prepovedan posel, ni pa mogoče uveljavljati izpolnitve obveznosti v tuji valuti. Izpobijana sodba ne pojasnjuje, po katerem tečaju bo tožnica lahko zahtevala izpolnitev. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodbe druge stopnje, s katero se potrjuje sodba na podlagi pripoznave, z revizijo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne uporabe materialnega prava (4. odst. 385. čl. ZPP). Zato lahko revizijsko sodišče na podlagi toženčeve revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo glede uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Bistveno vprašanje v tej zadevi je, ali pomeni toženčeva pripoznava tožbenega zahtevka, izraženega v tuji valuti, nedovoljeno razpolaganje (3. odst. 3. čl. ZPP). Zakon o deviznem poslovanju (Ur.l. RS št. 1/91-1) v 2. odst. 5. čl. določa, da se opravljajo plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izključno v domači valuti. Zakon dovoljuje, da domače osebe pridobivajo devize in z njimi prosto razpolagajo ter jih imajo na deviznih računih ali deviznih hranilnih vlogah (53. čl.).Dovoljeni so menjalniški posli pod pogoji, ki jih določa zakon (13. čl.). Domača fizična oseba torej lahko pridobi tujo valuto in z njo razpolaga, ne more pa je uporabiti kot plačilno sredstvo. Posojilo ni prepovedano, prav tako ne vrnitev posojila v isti valuti. Spričo dosežene notranje konvertibilnosti tolarja in možnosti nakupa in prodaje tuje valute v bankah in menjalnicah so taki posli sicer izgubili gospodarski pomen, niso pa v nasprotju s prisilnimi predpisi. Zato toženčeva pripoznava zahtevka, izraženega v tuji valuti, ne pomeni nedovoljenga razpolaganja, ki ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Zatrjevane bistvene kršitve določbe pravdnega postopka po 5. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP torej ni. Vprašanje skladnosti izreka z določbo 71. čl. zakona o banki Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-1) pa se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava, vendar glede tega revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ne more preizkusiti (4. odst. 385.čl. ZPP). Toženec neutemeljeno prikazuje izpodbijano sodbo kot neizvršljivo. Nobene zakonite ovire ni, da bi toženec sam izpolnil to, kar mu na podlagi njegove pripoznave nalaga sodba. Če tega ne bo storil, bo tožnica lahko v izvršbi izterjala prisojeni devizni znesek ali njegovo tolarsko protivrednost. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče tožen†čevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).