Jedro

Za obstoj standarda očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost kot ene izmed podlag za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce ne zadostuje zgolj okoliščina, da tožnik ne poseduje osebnega dokumenta s fotografijo. Iz določbe 84. člena ZMZ-1 namreč ne izhaja zahteva, da mora prosilec z gotovostjo izkazati svojo identiteto. Obstajati mora očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Pri tem je pomemben kriterij za ugotavljanje prosilčeve identitete tudi prosilčeva utemeljitev, zakaj ne more predložiti originalov dokumentov. Toženka mora zato glede na specifične okoliščine posameznega primera v skladu s prosto presojo dokazov utemeljiti, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Sodišče prve stopnje je dovolj skrbno in natančno raziskalo dejansko stanje in je svojo presojo, da na glavni obravnavi ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča izreka spornega ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne iz enega ne iz drugega razloga, ustrezno utemeljilo z razlogi, ki so logični in življenjsko oziroma izkustveno sprejemljivi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po opravljeni glavni obravnavi tožbi tožnika ugodilo in sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-562/2018/5 (1312-02) z dne 6. 4. 2018, odpravilo. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito začasno omejila gibanje na prostore in območje Centra za tujce; od 5. 4. 2018 od 16.20 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec (če bodo razlogi še vedno obstajali).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi, primerjave kopij dokumentov, ki jih je tožnik posredoval toženki 13. 4. 2018 (po izdaji izpodbijanega sklepa), in na podlagi primerjav kopij teh dokumentov z osebnimi podatki, ki jih je tožnik podal pred pribavo kopij, ugotovilo, da je očiten dvom v istovetnost oziroma državljanstvo tožnika odpadel (prva alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Na pristnost pridobljenih dokumentov kaže tudi pripravljenost tožnika, ki jo je izkazal na glavni obravnavi, da pridobi iz izvorne države originale. Sicer gre za slabe kopije, vendar je tožnik ob zaslišanju večino dokumentov prebral, prebrano pa je prevedel in potrdil tolmač. Po presoji sodišča za omejitev gibanja tožnika na prostore Centra za tujce ni izpolnjen niti pogoj iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZUS-1. Ugotavljanje dejstev (na primer na kakšen način naj bi tožniku policija zaprla trgovino z alkoholom, ali je bil zato deležen kakšnih sankcij, ter tudi katere razloge je imel tožnik za odhod, ker naj bi o tem podal različne izjave) je toženka vezala na osebni razgovor, kar pomeni, da vzročna zveza med dejstvi, ki jih je želela ugotavljati in izrečenim ukrepom ni izkazana, saj bi ta konkretno navedena dejstva lahko ugotavljala ali že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ali ob izreku ukrepa, saj bi jih lahko razjasnil tožnik. Ukrep omejitve gibanja je po svoji naravi časovno omejen, do odpada razlogov, ki so podlaga za izrek. Sodišče je bilo zato dolžno, že na podlagi dejstva, da je bil do glavne obravnave osebni razgovor že opravljen, nanj pa je toženka vezala ugotovitev dejstev (v zvezi z razlogom iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZUS-1), tudi iz tega razloga izpodbijani ukrep odpraviti.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da predložitev kopij dokumentov ne more spremeniti ugotovitve toženke, da obstaja očiten dvom v identiteto tožnika. Toženka je po elektronski pošti 13. 4. 2018 prejela slabe kopije dveh dokumentov, domnevno vozniškega dovoljenja in osebne izkaznice, originalnih dokumentov pa tožnik vse do vložitve pritožbe ni predložil. Po njenem mnenju še vedno obstaja pravna podlaga za ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce. Tožnik v postopku pred toženo stranko za razloge, ki jih je navajal v prošnji za mednarodno zaščito, ni predložil nobenih dokazil. Njegove izjave niso prepričljive in konkretizirane. Tožena stranka je sicer s tožnikom 11. 4. 2018 opravila osebni razgovor, vendar tudi na podlagi tega razgovora še vedno ni mogoče ugotoviti vseh dejstev. Iz njegovega ravnanja je več kot očitno, da je prehajal številne varne države in je tako imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v teh državah, vendar tega ni storil. Tudi iz izjave na glavni obravnavi je razvidno, da je bila ciljna država Francija, kjer ima prijatelja, s čimer je potrdil svojo prvotno izjavo, podano ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. To po mnenju toženke še dodatno podkrepi izrek omejitve gibanja, saj tožnik drugače na odločitev glede prošnje za mednarodno zaščito ne bo počakal. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje stališčem, na katerih temelji izpodbijana sodba in predlaga zavrnitev pritožbe. Predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, tako da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce. To bi imelo za posledico premestitev tožnika v azilnem domu, kjer bi počakal na odločitev Vrhovnega sodišča o pritožbi toženke.

**K I. točki izreka:**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da v obravnavanem primeru nista izpolnjena pogoja iz prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katerih temelji odločitev toženke.

7. V skladu s prvim odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev, odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz petih razlogov. Med drugim se omejitev gibanja prosilcu lahko omeji, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) in v primeru, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja drugega odstavka 84. člena ZMZ-1). Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ, če v posameznem primeru ugotovi, da ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.1

8. Po presoji Vrhovnega sodišča glede na opisano zakonsko ureditev za obstoj standarda očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost kot ene izmed podlag za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce ne zadostuje zgolj okoliščina, da tožnik ne poseduje osebnega dokumenta s fotografijo, kot je to presodila toženka v obravnavanem primeru. Iz navedene določbe ZMZ-1 namreč ne izhaja zahteva, da mora prosilec z gotovostjo izkazati svojo identiteto. Obstajati mora očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Pri tem je pomemben kriterij za ugotavljanje prosilčeve identitete tudi prosilčeva utemeljitev, zakaj ne more predložiti originalov dokumentov. Toženka mora zato glede na specifične okoliščine posameznega primera v skladu s prosto presojo dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) utemeljiti, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v prosilčevo istovetnost. 9. Iz dejanskih ugotovitev v postopku pred toženko izhaja, da je tožnik Alžirijo zapustil 15. 12. 2017, nato je legalno s potnim listom in vizumom z letalom odšel v Turčijo, iz Turčije je ilegalno odšel v Grčijo, nato v Albanijo, Črno goro in Bosno, nato pa je preko Hrvaške prišel v Slovenijo. Ko ga je 27. 3. 2018 prijela policija, je podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

10. Izpodbijana sodba je bila izdana po opravljeni glavni obravnavi (16. 4. 2018), na kateri je sodišče v dokazne namene zaslišalo tožnika, pri čemer se je osredotočilo na vprašanje, ali obstoji očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Pri tej presoji je upoštevalo kopije dokumentov (osebne izkaznice in vozniškega dovoljenja), ki jih je tožnik toženki posredoval 13. 4. 2018. Sodišče je na podlagi izpovedbe tožnika in primerjave osebnih podatkov, ki jih je podal tožnik pred pribavo kopij osebne izkaznice in vozniškega dovoljenja s podatki iz pridobljenih kopij, ocenilo, da je očiten dvom v tožnikovo istovetnost odpadel. V utemeljitvi te ocene je navedlo, da na pristnost pridobljenih dokumentov kaže tudi pripravljenost tožnika, da pridobi originale iz izvorne države (glede na toženkin dvom, da gre za slabe kopije). Tudi primerjava izpovedbe o tem, kdaj je tožnik pričel z aktivnostjo, da pridobi dokumente, kaže na to, da je to storil takoj, ko se je zavedel svoje obveznosti, da se izkaže z identifikacijskim dokumentom. Pojasnilo je, da čeprav gre za slabe kopije, je tožnik ob zaslišanju prebral večino podatkov na dokumentih, prebrano pa je prevedel in potrdil tolmač. Po presoji sodišča je tožnik na glavni obravnavi uspel izpodbiti očiten dvom v svojo identiteto. Ker je v času glavne obravnave toženka opravila tudi osebni razgovor s tožnikom (11. 4. 2018), nanj pa je toženka vezala ugotovitev dejstev, ki so podlaga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je po presoji sodišča odpadel tudi ta razlog za omejitev gibanja tožnika na prostore Centra za tujce.

11. V pritožbi toženka ponavlja svoj pogled na dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku pred izdajo njene odločbe, in nasprotuje presoji sodišča prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi. Iz vsebine njenih pritožbenih navedb gre razbrati, da nasprotuje zlasti dokazni oceni sodišča prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi, da je pritožnik izpodbil očiten dvom v svojo istovetnost. V zvezi z razlogom iz druge alineje 84. člena ZUS-1 zgolj ponavlja razloge iz odločbe za izrek tovrstnega ukrepa, pavšalno navaja, da tudi na podlagi osebnega razgovora ni bilo mogoče ugotoviti vseh dejstev, ter se pri tem nekonkretizirano sklicuje na sodbi Upravnega sodišča I U 836/2018-13 z dne 20. 4. 2018 in I U 837/2018-13 z dne 19. 4. 2018 (v katerih je sodišče sprejelo stališče, da tovrstni ukrep omogoča toženi stranki, da prosilec ostane na voljo organu zato, da se zagotovi njegovo sodelovanje v postopku in s tem prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave Recepcijske Direktive; ter da je prosilec tisti, na katerem je breme dokazovanja identitete in razlogov, ki upravičujejo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito). V pritožbi namreč oporeka predvsem dejanskim zaključkom izpodbijane sodbe in dokazni oceni sodišča prve stopnje, pri čemer po presoji Vrhovnega sodišča za takšno svoje nasprotovanje ne navaja tehtnih razlogov. Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča dovolj skrbno in natančno raziskalo dejansko stanje in je svojo presojo, da na glavni obravnavi ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča izreka spornega ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne iz enega ne iz drugega razloga, ustrezno utemeljilo z razlogi, ki so logični in življenjsko oziroma izkustveno sprejemljivi.

12. Kolikor je te očitke razumeti kot zatrjevanje kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki zahtevajo, da sodišče temeljito in skrbno razišče oziroma preizkusi dejansko stanje na podlagi 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, so ti po oceni Vrhovnega sodišča neutemeljeni. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ki od sodišča zahteva vestnost in skrbnost pri ocenjevanju dokazov na podlagi razumnih in preverljivih razlogov, in sicer najprej vsakega dokaza posebej, nato vseh skupaj ter upoštevajoč uspeh celotnega postopka. Bistveno je ta določba lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. Da bi bila dokazna ocena sodišča pomanjkljiva, nasprotujoča, nelogična ali nerazumljiva, pa toženka v obravnavanem primeru niti ne navaja.

13. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**K II. točki izreka:**

14. Tožnik je 29. 5. 2018 vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe. Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je med drugim, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo (pravnomočno) odločeno. V obravnavani zadevi pa je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, s tem je ta postala pravnomočna, torej je v upravnem sporu pravnomočno odločeno, zato tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za izdajo začasne odredbe.

1 Možnost izreka navedenega ukrepa je predvidena s točko (a) tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), ki je bila implementirana z določbo ZMZ-1.