Jedro

ZDen v prvem odstavku 80. člena določa, da dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji. To pa ne velja za dedne izjave, dane v postopku denacionalizacije. Glede na to, da so dediči dedne izjave podali v teku denacionalizacijskih postopkov, na naroku februarja 2009, ki so jih tudi podpisali, jih podane dedne izjave glede denacionaliziranega premoženje po zapustniku zavezujejo. Dedna izjava je namreč v skladu z določilom 1. odstavka 138. člena ZD nepreklicna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino po zapustniku spada odškodnina v obliki obveznic v višini 92.417,60 DEM na podlagi odločbe UE Ljubljana, št. 321-265/92-09/IR-65 z dne 03. 08. 2001, in odškodnina v obliki obveznic v višini 617,60 DEM na podlagi odločbe UE Ljubljana, št. 321-265/92-09/IR–67 z dne 07. 08. 2001. Na podlagi zapustnikove oporoke z dne 10. 02. 1952 je za oporočnega dediča razglasilo zapustnikovega sina K. G., umrlega 13. 07. 1986, za katerega je ustanovilo dedno pravico do 2/3 zapuščine, za nujne dediče pa je razglasilo zapustnikove vnuke B. F. U. in D. U., vsakega z nujnim dednim deležem do 1/12 zapuščine ter F. M. G. z nujnim dednim deležem do 1/6 zapuščine.

2. Proti sklepu se zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o dedovanju pritožuje dedinja A. B., hči zapustnikovega sina K. G. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da celotno dediščino dodeli potomcem pokojnega K. G. po enakih delih. Pritožnica poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi oporoke K. G. dodeliti celotno zapuščino in ne le 2/3. Sklicevanje sodišča prve stopnje, da so dediči v predhodnem postopku sklenili dedni dogovor, je neutemeljeno, saj je šlo v tem primeru za dodatno dediščino. Po oporoki F. G., ki so jo vsi dediči priznali, potomcem F. G. in M. U. pripadajo le parcele a. in b. Zapustnik je F. G., očetu zapustnikovega vnuka F. G., podaril parcelo v K. z darilno pogodbo z dne 17. 07. 1947, ta pa se je odpovedal vsaki nadaljnji dedni pravici po zapustniku. M. U. pa je dobila gradbene parcele v izmeri 10.590 m2 in 1.000 m2 po zapuščini po očetu, ki je plačal tudi dolgove njene hipoteke v C. Iz tega sledi, da dediči pokojnega F. G. nimajo pravice zahtevati nujnega deleža. Pokojni F. G. je od zapustnika prejel tudi nadomestno volilo, in sicer parceli 537/3 in 537/4 k.o. X, in je bil tako v celoti dedno odpravljen. Zato njegovim dedičem nujni delež ne pripada. Nadalje sodišče ni upoštevalo, da bi se moralo dedičem pok. K. G. priznati povečanje dednega deleža, ker je družina K. G. izboljšala parcele z imenom P., parc. št. 2404/1, 2404/2, 2400/1 in 2405/3 vse k.o. X, pri čemer so bila vlaganja vredna več od zemljišč. Navedeno je potrdila v vlogi z dne 01. 06. 1996 tudi priča F. A.. Sodišče tudi ni upoštevalo, da bi morala del premoženja dedovati tudi zapustnikova pokojna žena H. G. Res so se dediči na obravnavi strinjali, da se ustanovi dedna pravica za pokojnega K. G., vendar samo v smislu da bi dobili nujni delež. Sodišče bi moralo dediščino razdeliti potomcem pokojnega K. G. 3. Na vročeno pritožbo dediči niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča z dne 26. 07. 1952 je zapuščino po zapustniku dedoval zapustnikov sin K. G. kot oporočni dedič. Zapustnikovi otroci M. U., F. G. in K. G. ter zapustnikova vdova so dne 03. 01. 1954 sklenili tudi dedni dogovor. Kasneje je bil po zapustniku zaradi denacionaliziranega premoženja uveden tudi zapuščinski postopek „D“ I D 672/1997, v katerem so zapustnikovi dediči na razpravi dne 10. 02. 2009 sklenili dedni dogovor, da denacionalizirano premoženje na podlagi zapustnikove oporoke deduje oporočni dedič K. G. (v korist katerega se ustanovi dedna pravice), in sicer 2/3 zapuščine, ostali dediči (F. G., B. U. in D. U.) pa dedujejo nujne dedne deleže. Z dednim dogovorom so se strinjali vsi dediči (F. G. je dedno izjavo podal naknadno), tudi pritožnica. Ker po zapustniku tečejo še drugi denacionalizacijski postopki, so se dediči dogovorili tudi, da bodo v enakih deležih dedovali tudi to premoženje, pri čemer jih je sodišče na nepreklicnost dednih izjav izrecno opozorilo.

6. ZDen (1) v prvem odstavku 80. člena določa, da dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji. To pa ne velja za dedne izjave, dane v postopku denacionalizacije (drugi odstavek 80. člena ZDen). Glede na to, da so dediči dedne izjave podali v teku denacionalizacijskih postopkov, (na naroku februarja 2009), ki so jih tudi podpisali, jih podane dedne izjave glede denacionaliziranega premoženje po zapustniku zavezujejo. Dedna izjava je namreč v skladu z določilom 1. odstavka 138. člena ZD (2) nepreklicna. Zato je neutemeljen pritožničin očitek, da se sodišče prve stopnje na dedni dogovor iz leta 2009 pri odločitvi ne bi smelo sklicevati.

7. Zaradi podanih dednih izjav in sklenitve dednega dogovora 10. 02. 2009 nista utemeljena pritožbena očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje potomcem pokojnega K. G. dodeliti celotno zapuščino ter da bi se jim moralo priznati povečanje dednega deleža zaradi izboljšav parcel imenovanih P.. Zaradi sklenjenega dednega dogovora z dne 10. 02. 2009 uporaba oporoke in institut nujnega dediča nista sporna, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na vsebino tega dednega dogovora pritožnica neutemeljeno meni, da bi potomci M. U. in F. G. lahko dedovali le parceli a. in b. Da zapustnikovim vnukom F. G., B. U. in D. U. pripada pravica do nujnega deleža po zapustniku, izhaja tudi iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 59/1999, s katero je bil zavrnjen pritožničin zahtevek, da se ugotovi, da M.G., dr. F. G., B. U. in D. U. ne pripada dedna pravica, ker sta bila njuna pravna prednika, to je M. U. in F. G., že dedno odpravljena. Tožbeni zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen tudi glede ugotovitve, da jim ne pripada niti pravica do volila, niti pravica do nujnega deleža glede vrnitve podržavljenega premoženja. Tako so očitki pritožnice, da dedičem F. G., B. in D. U. pravica do nujnega deleža ne pripada, popolnoma neutemeljeni. Pritožnica zato z navedbami, ki oporekajo dedni pravici nujnih dedičev, in sicer da se je zapustnikov sin F. G. leta 1947 odpovedal vsaki nadaljnji dedni pravici po zapustniku in navedbami o tem, katere gradbene parcele je dobila M. U. in o nadomestnem volilu, ne more uspeti.

8. Pritožničin očitek o povečanju dednega deleža K. G. zaradi izboljšav parcel z imenom P. (parcel 2404/1, 2404/2, 2400/1 in 2405/3 k.o. K.) zaradi sklenjenega dednega dogovora 2009 ni utemeljen. Poleg tega lahko v skladu z določilom 3. odstavka 13. člena ZD le posamezni dediči, ki nimajo potrebnih sredstev za življenje, zahtevajo povečanje svojega dednega deleža proti drugim sodedičem. Pri odločanju o takem zahtevku pa sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti premoženjske razmere in pridobitno sposobnost sodedičev ter vrednost zapuščine (peti odstavek 13. člena ZD). Vlaganja v parcele tako niso zakonsko dopusten razlog povečanje dednega deleža. Razlog za morebitno spremembo dednega deleža je socialni položaj dediča ter vrednost zapuščine, na kar pa se pritožnica niti v predmetnem zapuščinskem postopku niti v pritožbi ni sklicevala.

9. Iz dednega dogovora izhaja, da bodo nujni dediči tudi ostalo, v denacionalizacijskem postopku vrnjeno premoženje, dedovali tako, da F. G. kot potomcu zapustnikovega sina F. G. pripada 1/6 zapuščine, B. U. in D. U. kot potomcema zapustnikove hčere M. U. pa vsakemu 1/12. Višina nujnih deležev, kot je izhaja iz dednega dogovora 2009, je pravilna, kar je v svojem izračunu potrdilo tudi sodišče prve stopnje, ki je pri izračunu višine upoštevalo, da je bila zakonita dedinja po zapustniku tudi vdova H. G. Po zapustniku so tako bili štirje zakoniti dediči v I. dednem redu, kar je pri izračunu višine nujnih deležev upoštevano. Tako se pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri izračunu višine nujnega dednega deleža kot dedinje ni upoštevalo zapustnikove vdove, izkaže za neutemeljenega.

10. V skladu z določbo 125. člena ZD je dedič zgolj tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Zakon instituta dedne pravice za pokojnega dediča sicer ne pozna, vendar pa je v obravnavanem primeru ustanovitev dedne pravice v korist zapustnikovega sina K. G. utemeljena glede na to, da so se z njeno ustanovitvijo v dednem dogovoru februarja 2009 izrecno strinjali vsi dediči, tudi pritožnica. Poleg tega se je pritožnica tudi na naroku dne 12. 05. 2011 strinjala z ustanovitvijo dedne pravice v korist pokojnega K. G. 11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s členom 163. ZD pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(1) Zakon o denacionalizaciji: Uradni list RS/I, št. 27/1991 s spremembami in dopolnitvami.

(2) Zakon o dedovanju: Uradni list SRS, št.15/1976 s spremembami in dopolnitvami.