Jedro

Podjemnik ni dolžan osebno opraviti posla, če iz pogodbe ali narave posla ne izhaja kaj drugega.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) po tožbi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. VL 1 z dne 29.2.2009 vzdržalo v veljavi za glavnico v znesku 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2008 do plačila ter za zakonske zamudne obresti od posamičnih zneskov glavnic od zapadlosti do dneva plačila, po specifikaciji, ki je tam navedena, ter za stroške izvršilnega postopka v znesku 40,00 EUR; navedeni sklep o izvršbi razveljavilo za glavnico v znesku 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2008 dalje, ter v tem delu postopek ustavilo; 2.) po nasprotni tožbi zavrnilo tožbeni zahtevek nasprotne tožeče stranke, da ji mora nasprotna tožena stranka plačati odškodnino v znesku 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2008 do plačila; 3.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 3.102,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Proti navedeni sodbi je v delu, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in zavrnjen nasprotni tožbeni zahtevek, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da je zmotna ugotovitev sodišča da naj bi za toženo stranko kot naročnika del primopredajni zapisnik dne 2.10.2007 podpisal pooblaščeni nadzornik M.Š. Pri tem je sodišče samo ugotovilo, da je bil M.Š. kot nadzornik za dela strojne instalacije imenovan na podlagi pogodbe med M. d.o.o. in I. d.o.o. Pri tem je spregledalo dejstvo, da gre za pogodbeno razmerje med M. d.o.o. in I. d.o.o., v samem pogodbenem razmerju pa tožena stranka ni sodelovala. Niti podpisnik njune pogodbe ni bila, o naravi njunega pogodbenega razmerja pa je bila tožena stranka obveščena šele po uvedbi predmetnega postopka. V pogodbi, ki jo ima tožena stranka sklenjeno z M. d.o.o. je kot edini odgovorni nadzornik imenovan J.B., kar je tudi sicer sodišče pravilno ugotovilo. To je razlog, zakaj tožena stranka primopredajnega zapisnika z dne 2.10.2007 ne priznava kot veljavnega, ker ga ni podpisal pravi nadzornik.

Sodišče prve stopnje je pavšalno ugotovilo, da tožena stranka naj ne bi pravočasno, v enem mesecu po odkritju, obvestila tožeče stranke o napaki. V navedeni smeri ni v zadostni meri raziskalo dejanskega stanja v smeri ugotavljanja, kdaj je bila stvarna napaka ugotovljena. Tožena stranka ni takoj ob prvi poplavi in zamakanju fekalij ugotovila, da naj bi to bila posledica vgrajevanja nepravilne črpalke. Tožena stranka ni strokovnjak za strojne instalacije, tako da tudi konkretne trditve v smeri grajanja skrite napake ni mogla postaviti. Je pa zato tako pisno kot ustno (dopis 23.4.2008) o tem tožečo stranko obvestila. Obstoj napake je tožena stranka ugotovila šele potem, ko so ji zaradi večkratnih poplav serviserji sporočili, da naj bi imela neprimerno črpalko. Sodišče ni določilo „dneva x“ od katerega naj bi se pričelo 30-dnevno štetje za pravočasno grajanje skrite stvarne napake. Tožena stranka je nemudoma, ko je izvedela za vgrajeno nepravilno črpalko, le-to tudi grajala tožeči stranki, kar izhaja iz dopisov v spisu. Celo več, priča Š. je sam toženi stranki odgovoril, da očitno črpalka ni primerna in jo bo potrebno nadomestiti z maceracijsko, torej je sam domnevno nadzorni organ priznal napako, zato se sodišče sploh ne bi smelo več ukvarjati z vprašanjem, ali je bila napaka pravočasno grajana in je tedaj ugotavljalo element, ki za presojo ni bil več sporen. Da je res moralo priti do napake pri vgradnji črpalke, je tožena stranka ugotovila šele 2.3.2011, ko je po prejemu sodbe pričela sama z odpravljanjem napake v smeri, da črpalko zamenja in je pri družbi V. d.o.o., kjer je bila neustrezna črpalka nabavljena, želela kupiti novo primernejšo črpalko. Takrat je slučajno izvedela, da je tožeča stranka pravilno črpalko celo kupila, očitno pa ne tudi vgradila. V tej smeri predlaga izvedbo dokaza z odpremnico, iz katere izhaja, da je 7.9.2007, torej neposredno pred vgradnjo črpalke, ta bila kupljena s strani tožeče stranke. Predlaga tudi zaslišanje priče B.G. in M.K. Nadaljnji očitek gre na račun zavračanja izvedbe dokaza z izvedencem, ki bi podal strokovno oceno, ali je bila v projektu predvidena ustrezna črpalka, ali je vgrajena črpalka ustrezna in ali sploh deluje. Pogreša zdravorazumsko distanco do Š. izjav, ki je celo sam podvomil v svoje delo. Preuranjen je tudi očitek o nedokazani zatrjevani višini škode in meni, da je podala tako trditveno kot dokazno podlago glede dokazovanja višine škode in pri predlogu dokaza z izvedencem, ki bi ocenil višino utrpele, škode, ni šlo za informativni dokaz.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki dne 22.8.2007 sklenili gradbeno pogodbo za izvedbo strojno instalacijskih del za objekt S. in je v njenem 18. čl. kot nadzorni organ naročnika (tožene stranke) navedena družba M. d.o.o. in zanjo odgovorni vodja J.B. Po določilu 2. odst. 75. čl. Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) se šteje, da je investitor naročil opravljanje gradbenega nadzora, ko je z nadzornikom sklenil pisno pogodbo o delu. Navedba firme nadzornega organa in imena zanjo odgovornega nadzornika v gradbeni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, ima glede na to naravo sporočila izvajalcu podatkov o osebi, pooblaščeni za izvajanje gradbenega nadzora.

Po določilu 1. odst. 629. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) podjemnik ni dolžan osebno opraviti posla, če iz pogodbe ali narave posla ne izhaja kaj drugega. V obravnavanem primeru je kot nadzorni organ za naročnika bila v pogodbi navedena konkretna družba (M. d.o.o.) in zanjo odgovorni nadzornik J.B. Glede na to ima prav tožena stranka ko trdi, da primopredajnega zapisnika z dne 2.10.2007 zanjo ni podpisala pooblaščena oseba (M.Š. na podlagi pogodbe med M. d.o.o. in I. d.o.o.) in je zato ne zavezuje.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se običajno izročitev in prevzem del opravita ob sodelovanju naročnika in izvajalca, ko se opravi pregled, vendar pa sta možna tudi enostranska izročitev in konkludentni prevzem (začetek uporabe objekta). 112. uzanca Posebnih gradbenih uzanc (PGU) določa, da če je začel naročnik uporabljati objekt pred njegovim sprejemom in izročitvijo, se šteje, da sta bila sprejem in izročitev opravljena z dnem začetka uporabe. In navedeno določilo se glede na 12. čl. OZ uporablja tudi v spornem primeru. V zvezi s tem je tako sodišče prve stopnje ugotovilo, pritožnica pa tega ne izpodbija, da je tožena stranka objekt pričela uporabljati, zato je pravilen njegov zaključek, da je s tem prišlo do prevzema objekta oziroma spornih del s strani tožene stranke, s tem pa tudi do njene obveznosti, da plača izvedena dela. Glede na to je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu utemeljen, upoštevaje ob tem tudi dejstvo, da pritožnica ne izpodbija odločitve o datumu zapadlosti v plačilo s sodbo naložene glavnice, ravno tako pa tudi ne obdobja teka zakonskih zamudnih obresti od posamičnih že plačanih zneskov glavnic.

Zahtevek tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi (dalje: tožene stranke) temelji na 2. odst. 635. čl. OZ, in sicer se je tožena stranka zahtevku tožeče stranke za plačilo opravljenih del uprla z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka. Trdila je, da je tožeča stranka vgradila napačno črpalko, zaradi česar je večkrat prišlo do poplav na objektu, skupaj z vdorom fekalij. Pogoj za uspešno uveljavitev takšnega odškodninskega zahtevka je pravočasno obvestilo izvajalca o (skriti) napaki (čim prej, najpozneje pa v enem mesecu, ko je bila odkrita – 1. odst. 634. čl. OZ) in v obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka o zatrjevani napaki ni pravočasno obvestila tožeče stranke. Neutemeljen je v zvezi s tem pritožbeni očitek, da sodišče v navedeni smeri ni v popolnosti raziskalo dejanskega stanja in da ni določilo dneva „x“, od katerega naj bi se pričelo štetje roka za pravočasno grajanje skrite napake. Gre za to, da je bila v obravnavanem primeru tožena stranka tista, ki bi morala dokazno podprto zatrjevati pravočasnost obvestila in torej v zvezi s tem tudi navajati datum, od katerega teče enomesečni rok od odkritja napake. Tega pa tožena stranka ni navajala; sicer je trdila, da je tožečo stranko ustno in pisno (dopis 23.4.2008) obvestila o napaki, ni pa navajala, kdaj jo je odkrila. Pomembno v zvezi s tem bi bilo, kdaj se je napaka prvič pojavila, niso pa v obravnavani zadevi relevantni nadaljnji pojavi (iste) napake ali pa v pritožbi uveljavljena trditev, da naj bi tožena stranka šele 2.3.2011, po prejemu prvostopne sodbe izvedela, da je tožeča stranka dne 7.9.2007 kupila, ne pa tudi vgradila pravo črpalko. In ker nadzorni organ dela po naročilu investitorja, tožene stranke, ni mogoče pritrditi stališču pritožnice, da je – domnevni – nadzorni organ priznal napako, zaradi česar se sodišče ne bi smelo več ukvarjati z vprašanjem, ali je bila ta pravočasno grajana.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je obstoj škode tožena stranka zatrjevala le pavšalno. Praviloma je res izvedenec ustrezne stroke tisti, ki lahko konkretno opredeli določeno škodo po višini, vendar pa je v vsakem primeru stranka tista, ki mora navajati konkretno, kakšna škoda in v kakšnem obsegu ji je v posledici napake nastala, in sicer tako na objektu (po vrsti in količini), pa tudi na zalogah (katere zaloge so bile uničene in v kakšnih količinah).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.