Jedro

Šteje se, da delavec ni spremenil zaposlitve, čeprav je prvotna organizacija oz. delodajalec zaradi sprememb v lastništvu ali v pravni obliki formalnopravno prenehala obstajati.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da izplača tožečim strankam odpravnino po pokojnem Š. V. v znesku 740.241,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 655.581,20 SIT od 1.7.1996 do plačila in od zneska 84.660,00 SIT od 1.8.1996 do plačila ter jim povrniti stroške postopka v znesku 110.198,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev je utemeljilo s tem, da je bil pokojni Š. V. neprekinjeno v delovnem razmerju pri pravdnih prednikih tožene stranke, da je ves čas od svoje zaposlitve v letu 1962 opravljal ista dela ter, da mu ob statusnih spremembah delodajalca niso bile izdane odločbe o prenehanju delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponovno navaja, da pomeni nastanek novega pravnega subjekta tudi nastanek novih razmerij, tako delavcev kakor drugih strank. Ker so pravice in obveznosti delavcev vezane na subjekt, na pravno osebo, ne pa na ista dela in isto lokacijo, je pravna presoja pritožbenega sodišča zmotna. Ker je bila tožena stranka ustanovljena šele v letu 1992, ni možno govoriti o kontinuiteti zaposlitve upravičencev, še zlasti, ker je prvotno podjetje D. obstajalo še naprej. Zato predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še vedno uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija zavrže oziroma zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo le, če so v reviziji izrecno navedene in obrazložene, kar pa tožena stranka ni storila.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Za odločitev o višini pripadajoče odpravnine po 3. odstavku 36f člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) je pravno odločilno dejstvo, ali je bil pokojni Š. V. v smislu 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) prevzet na delo k toženi stranki, ki se je preoblikovala iz podjetja D..

Po določbi 3. odstavka 36f člena ZDR je organizacija oziroma delodajalec dolžan izplačati delavcu, ki mu je delovno razmerje prenehalo po 12. točki 1. odstavka 100. člena ZDR (delo tega delavca je postalo zaradi nujnih operativnih razlogov trajno nepotrebno) pod pogojem, da je bil zaposlen pri delodajalcu najmanj dve leti, odpravnino v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela v organizaciji oziroma pri delodajalcu. Delovna doba se delavcu, ki je bil prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu po 15. členu ZTPDR, upošteva kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja kot da ni spremenil zaposlitve (3. alinea 1. odstavka 11. člena Kolektivne pogodbe za gospodarstvo - Uradni list RS, št. 11/93 in 40/97). V takem primeru ima pravico do odpravnine, katere višina se določi na celotno delovno dobo. Pravica delavca do odpravnine temelji namreč na njegovih prispevkih iz dela v vsem času trajanja delovnega razmerja.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je podjetje finalnih del v gradbeništvu (p.o.) nastalo z izločitvijo TOZD o.sub.o. iz sestave DO n.sol.o.. Na podlagi sklepa zbora delavcev z dne 11.5.1992 (priloga B1) so delavci delovne enote ustanovili d.o.o. pod imenom D. - S. Sicer pa so bile ustanovljene še naslednje družbe: F.... To pomeni, da se je prvotno podjetje D. v smislu 4. točke 1. odstavka 188. člena Zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89 in 46/90 - ZP) preoblikovalo tako, da se je razdelilo na več družb z omejeno odgovornostjo. Pokojnemu Š. V. delovno razmerje pri podjetju D. ni prenehalo, s toženo stranko kot novim subjektom oziroma pravnim naslednikom prvotnega podjetja pa tudi ni sklenil nove pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da statusna sprememba ni vplivala na spremembo delovnega razmerja delavca, njegove pravice, obveznosti in odgovornosti so ostale nespremenjene. Ne glede na spremembo delodajalca je nadaljeval z dotedanjim delom. Zato tudi po presoji revizijskega sodišča, sprememba delodajalca v formalnopravnem smislu - kot je ugotovljena v obravnavanem primeru - ne vpliva na kontinuiteto delovnega razmerja. Ugotovljena dejanska situacija pomeni za delavca enak pravni položaj kot nastane pri prehodu oziroma prevzemu delavca k drugemu delodajalcu.

Delovno razmerje je z zakonom opredeljeno kot prostovoljno razmerje med delavcem in delodajalcem zaradi opravljanja določenih del in temelji na sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Zaradi pogodbene narave tega razmerja, osebne, pogosto trajnejše vezanosti delavca na delodajalca, organizacijske in ekonomske odvisnosti delavca od delodajalca, direkcijske funkcije delodajalca in tudi drugih elementov, je za vsebino in obstoj tega razmerja pomembna vsakršna sprememba pri pogodbenih strankah. Za nadaljnji obstoj delovnega razmerja je zato odločilno, ali je prenehanje delodajalca upoštevati kot formalnopravno ali dejansko, ali oboje hkrati. Pri formalnopravnem in dejanskem prenehanju delodajalca (primer likvidacije, stečaja in drugih oblik prenehanja opravljanja podjetniške dejavnosti) je nesporno, da preneha s tem tudi potreba po delavcih. Pri spremembi delodajalca samo v formalnopravnem smislu ne pride do dejanskih sprememb, torej do prenehanja opravljanja dosedanje podjetniške dejavnosti, možnosti za delo in tudi potreba po delu delavcev ostajajo še naprej, ne glede na to, ali je prišlo do spremembe v lastništvu ali v pravni obliki.

Prej veljavni zakon o podjetjih, ki je v VII. poglavju urejal prenehanje podjetja v formalnopravnem smislu (ZGD ureja to vprašanje v poglavju o združitvi in preoblikovanju družb), je v 188. členu določal, da se v primerih iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka tega člena izvede postopek likvidacije (če je bil podjetju izrečen ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti, ker ne izpolnjuje pogojev za njeno opravljanje, če prenehajo naravni in drugi pogoji za opravljanje gospodarske dejavnosti, ki je predmet poslovanje in, če se s pravnomočno odločbo sodišča ugotovi ničnost vpisa podjetja v sodni register). V primeru, če se podjetje spoji z drugim podjetjem ali se pripoji k drugemu podjetju ali če se razdeli na več podjetij, po 4. točki podjetje preneha. V okviru teh določb o statusnih spremembah zakon ne ureja vprašanj, ki bi se nanašala tudi na individualni in kolektivni delovnopravni položaj delavcev v teh podjetjih, ki se spreminjajo.

Zato je bilo vprašanje prenehanja delovnega razmerja tudi v obravnavanem primeru potrebno reševati v okviru celotnega sistema delovnopravnega varstva delavcev v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja glede na zakonske in ustavne določbe. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ureja prenehanje delovnega razmerja v IV. poglavju od 75. do 78. člena. V skladu z njegovimi določbami in določbami zakona o delovnih razmerjih preneha delavcu delovno razmerje z njegovim soglasjem, brez njegovega soglasja in torej proti njegovi volji, v taksativno določenih primerih, ter po samem zakonu v prav tako taksativno določenih primerih. V 77. členu ZTPDR je posebej določeno prenehanje delovnega razmerja, če je uveden postopek zaradi prenehanja organizacije oziroma delodajalca. Pokojnemu Š. V. sklep po tem zakonskem določilu v zvezi z 78. členom ni bil izdan.

Zakon o delovnih razmerjih v III. poglavju ureja prenehanje delovnega razmerja delavcem zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu. V 29. členu opredeljuje kot nujne operativne razloge na strani delodajalca tehnološke, organizacijske in strukturne razloge, ki pripomorejo k večji učinkovitosti delodajalca, ekonomske razloge in ukrepe družbenopolitične skupnosti. Vendar zakon določa navedene okoliščine kot razlog za prenehanje delovnega razmerja le manjšemu ali večjemu številu delavcev, saj pravni subjekt obstaja še naprej, sicer s spremenjenimi potrebami po številu in kvalifikacijah zaposlenih, in zato seveda ni podlage za prenehanje delovnega razmerja vsem delavcem pri določenem delodajalcu. Zato za prenehanje delovnega razmerja ni utemeljenega razloga v primerih, ko potreba po delavcih ostaja tudi v spremenjeni pravni obliki ali pri novem lastniku, čeprav se v zakonu o podjetjih in zakonu o gospodarskih družbah uporablja izraz, da tudi v takem primeru dotedanji pravni subjekt preneha obstajati. Prenehanje delovnega razmerja bi bilo utemeljeno le, ko ne bi bilo več premoženjskega substrata kot nosilca določenega gospodarskega interesa oziroma gospodarske funkcije, katerih realizacija bi terjala potrebna proizvajalna sredstva in delavce.

V obravnavanem primeru v letu 1992, ko se je podjetje D. preoblikovalo in razdelilo na več družb z omejeno odgovornostjo, do prenehanja njegove podjetniške dejavnosti ni prišlo. Zato ni bil izpolnjen pogoj za prenehanje delovnih razmerij njegovim delavcem. Možnosti za delo in potreba po nespremenjenem številu delavcev so obstajale vse do konca leta 1995, ko je na podlagi sklepa direktorja tožene stranke z dne 14.12.1995 pokojnemu Š. V. prenehalo delovno razmerje po 1. odstavku 36e člena v zvezi z 12. točko 1. odstavka 100. člena ZDR.

Pri presoji vprašanja ali v primeru preoblikovanja pravnih subjektov, spojitve, pripojitve ali razdelitve obstoječih pravnih subjektov ter v primeru prenosa lastninskih upravičenj na tretjega pride do prenehanja delovnega razmerja, je upoštevati tudi smernico Sveta Evropske unije iz leta 1977 (Directive 77/187) za usklajevanje pravnih predpisov držav članic o varstvu pridobljenih pravic zaposlenih pri prenosu (transferju) podjetij, obratov in delov obratov, ki je sicer naša država še ni sprejela, s katero je varovana kontinuiteta zaposlitve. Navedena smernica ureja avtomatičen prehod delovnih razmerij na novega lastnika podjetja, obrata ali dela obrata, ki to postane na podlagi pogodbenega prenosa, z združitvijo ali pripojitvijo. Po določbi 3. člena smernice preidejo pravice in obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi oziroma iz delovnega razmerja, kot velja v času prenosa na pridobitelja. Zato prenos podjetja ne more biti razlog za prenehanje delovnega razmerja. V istem določilu je namreč izrecno predpisano, da mora prevzemnik prenosa spoštovati ne le pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, ampak tudi pravice in obveznosti iz kolektivnih pogodb, ki so veljale za prenosnika. Ta obveznost velja do prenehanja veljavnosti kolektivnih pogodb ali do sklenitve novih. Te določbe pa ne nasprotujejo možnosti prenehanja delovnega razmerja, če za to obstajajo operativni razlogi pri odsvojitelju pred prenosom ali pridobitelju po prenosu. Po določilih smernice se delavčeva odpoved delovnega razmerja, ker meni, da bodo njegove delovne razmere zaradi prenosa občutno slabše, jemlje enako, kot da mu je delovno razmerje prenehalo po volji delodajalca. Namen smernice je torej zagotoviti, da bo vsebina delovnega razmerja med delavcem in novim delodajalcem ostala nespremenjena. Isti namen - zagotoviti varstvo zaposlitve delavcev v smislu kontinuitete zaposlitve - vsebuje ureditev v 15. členu ZTPDR in 11. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka, tožena stranka zato, ker z izrednim pravnim sredstvom ni uspela, odgovor tožečih strank pa je zgolj ponovitev njihovih dotedanjih navedb v postopku, zato vloga ni potrebna (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.