Jedro

Vse pravne osebe, v premoženju katerih so stvari, ki (še) niso v zasebni lasti, so zavezanci za vračilo teh stvari, ne glede na to, da v 145.b členu ZIKS niso izrecno navedene.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ob ugoditvi pritožbi tožene stranke spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: Tožbeni zahtevek: "Tožena stranka je dolžna plačati:

1. tožniku A. D. znesek 12.753 EUR, 2. tožniku J. D. znesek 12.753 EUR, 3. tožniku D. Ž. znesek 4.251 EUR, 4. tožniku J. Ž. znesek 4.251 EUR, 5. tožniku R. Ž. znesek 4.251 EUR, 6. tožniku M. Z. znesek 4.251 EUR, 7. tožniku A. Z. znesek 4.251 EUR, 8. tožniku J. Z. znesek 4.251 EUR, vsakemu od njih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od izdaje te sodbe dalje, vse v 15 dneh." se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 3.620,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožniki (kot dediči po pokojnih F. in M. D.) zahtevajo plačilo odškodnine iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja na podlagi določbe 145.c člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. SRS, št. 17/78 in naslednji, v nadaljevanju ZIKS), in sicer za čas od dneva pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja do dneva vračila nepremičnin v last in posest. 2. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnikom prisodilo uveljavljano odškodnino v skladu z njihovimi dednimi deleži, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Poudarja, da njegov ugovor pasivne legitimacije temelji prav na določbi 145.c člena ZIKS, ki je s sprejetjem Zakona o spremembi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. RS, št. 59/2002 - ZIKS-1A) dobila še bolj jasno razlago in namen. Ključno je, da gre v bistvu za popolnoma enakovrstno (identično) odškodnino, kot jo predvideva (tudi z razlago a contrario) drugi odstavek 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Glede uporabe navedene določbe ZDen pa je sodna praksa jasna; le zavezanci za vrnitev nepremičnin v naravi so lahko odgovorni za odškodnino iz naslova nemožnosti uporabe. Toženec izpostavlja dejstvo, da glede nepremičnin, v zvezi s katerimi odškodnino uveljavljajo tožniki, sam ni bil zavezanec za njihovo vrnitev v naravi. Po ugotovitvah v sodbah sodišč nižjih stopenj sta bili to Občina ... in družba L., ki sta ves sporni čas te nepremičnine uporabljali, gospodarili z njimi ter od njih imeli tudi dohodek. Nesprejemljivo je stališče, da je treba vleči vzročno zvezo posredno vse od izreka kazenske sodbe v letih 1950 in 1951. Toženec opozarja, da se odškodnina po 145.c členu ZIKS ne nanaša neposredno na sodbo, s katero je bila izrečena kazen zaplembe premoženja, ampak na drugo obdobje, to je na čas od dneva pravnomočne razveljavitve te kazni do vračila nepremičnin v naravi. Gre za pravico do povrnitve izgubljenega dobička oziroma odškodnine zaradi nemožnosti uporabe za čas, ko je tekel nepravdni postopek, v katerem se je odločalo o vrnitvi zaplenjenih nepremičnin, zaradi česar je lahko v vzročni zvezi samo s tekom tega postopka. Ta odškodninski zahtevek je drugačen od tistega na podlagi Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oziroma sam ZIKS glede vrnitve zaplenjenega premoženja v 145. členu določa, kdo je zavezanec. Toženec je po tej določbi zavezanec le za vrnitev vrednosti premoženja, kadar ni možna vrnitev v naravi, za vrnitev v naravi pa so določeni konkretni zavezanci. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. RS, št. 10/98, v nadaljevanju ZIKS-G) je v svojem 2. členu določil, da se v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, kazen zaplembe pa je bila razveljavljena na podlagi izrednega pravnega sredstva, glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZDen. V zvezi z stališčem pritožbenega sodišča, da sta bili odločbi o vračanju premoženja v naravi pravnomočni že v letih 1992 in 1994, ko je veljal le 145. člen ZIKS, zaradi česar zanju ne velja retroaktivna uporaba ZIKS-G, toženec opozarja, da je bil 145.c člen, ki opredeljuje pravico do obravnavane odškodnine, ravno tako sprejet šele leta 1998. 4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentu, da v obravnavani zadevi ni podana njegova pasivna (stvarna) legitimacija. Ker po (neizpodbojnih) ugotovitvah sodišč nižjih stopenj toženec ni bil zavezanec za vrnitev zaplenjenih nepremičnin, na katere se nanaša tožbeni zahtevek, v naravi(1), tudi ni zavezanec za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja na podlagi 145.c člena ZIKS, ki ga tožniki uveljavljajo v zvezi z njimi. Bistveno je, da gre pri zahtevkih po 145.c členu ZIKS za po vsebini enake zahtevke, kot jih imajo denacionalizacijski upravičenci po drugem odstavku 72. člena ZDen(2) (gre za odškodninske zahtevke iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin). V sodni praksi tega sodišča je sprejeto stališče, da je zavezanec za plačilo odmene po drugem odstavku 72. člena ZDen tisti, ki je zavezanec za vrnitev (denacionaliziranega) premoženja v naravi(3). Razlogi za njegovo pasivno legitimacijo v primeru zahtevkov iz drugega odstavka 72. člena ZDen veljajo tudi za pasivno legitimacijo zavezanca za vrnitev (zaplenjenih) nepremičnin v naravi v primeru zahtevkov iz 145.c člena ZIKS: ker se (je) materialna korist od teh nepremičnin do njihove izročitve oziroma vrnitve v last in posest upravičencem steka(la) k zavezancu za njihovo vrnitev v naravi po 145.b členu ZIKS (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-426/98 z dne 17. 5. 2001), jo je ta dolžan plačati (neupravičeno) obsojenemu oziroma njegovim dedičem, katerim v skladu z zakonom ta korist pripada; nobenega razloga ni, da bi se (tudi) po (pravnomočni) razveljavitvi kazni zaplembe premoženja in uvedbi (nepravdnega) postopka za vrnitev tega premoženja - ko so torej zavezanci vedeli, da bo treba to premoženje vrniti - ti kakorkoli okoristili s tem, da so ga zadrževali in gospodarili z njim(4).

7. Stališče, ki izhaja iz sodb sodišč nižjih stopenj, da je odločilna vzročna zveza s samo zaplembo premoženja (v letih 1950 in 1951), glede na navedeno očitno ni utemeljeno(5). Pri tem in v zvezi z izvajanji sodišč nižjih stopenj o tem, da je za odpravo škodljivih posledic zaradi napačne uporabe sodne oblasti na podlagi 30. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) odgovorna (le) država, je treba opozoriti na dikcijo določbe 145.b člena ZIKS, ki določa, da sta za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi pasivno legitimirani tako država kot tudi samoupravna lokalna skupnost, v katere lasti je to, ter na (že omenjeno) odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-426/98 z dne 17. 5. 2001. Po stališču Ustavnega sodišča 145.b člen ZIKS z navajanjem (tipičnih) zavezancev za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi (država in samoupravna lokalna skupnost) ne posega v pravico do vrnitve premoženja (sredstev ali kapitala), ki še ni v zasebni lasti; to pomeni, da so vse pravne osebe, v premoženju katerih so stvari, ki (še) niso v zasebni lasti, zavezanci za vračilo teh stvari, ne glede na to, da v 145.b členu ZIKS niso izrecno navedene. Dodati velja, da pravica dedičev do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe njihovega pravnega prednika ne izhaja iz 30. člena URS, ampak je ustavno varovana na podlagi 33. in 67. člena URS(6).

8. Nikakor ne drži, da je bila Občina ... zavezanka za vrnitev (nekaterih od pravnima prednikoma tožnikov zaplenjenih) nepremičnin v naravi zato, ker so bile te vrnjene pred uveljavitvijo Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (ZUODNO). Interpretacijska odločba Ustavnega sodišča RS U-I-43/96 z dne 3. 7. 1997, ki jo v podkrepitev tega stališča navaja sodišče prve stopnje, se nanaša na takratni drugi odstavek 145. člena ZIKS, ki je določal zavezanca za plačilo odškodnine, če vrnitev zaplenjenega premoženja pravno ali stvarno ni (bila) več mogoča, ne pa zavezanca za vrnitev tega premoženja v naravi.

9. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sedaj tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen (prvi odstavek 380. člena ZPP).

10. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Tožniki so s svojo tožbo v celoti propadli, zato jim je bilo treba naložiti povrnitev vseh toženčevih stroškov postopka na prvi stopnji, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP); revizijsko sodišče jih je odmerilo v višini 3.041,25 EUR. S svojo pritožbo in revizijo pa je toženec v celoti uspel, zato so mu tožniki dolžni povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, odmerjene v višini 286,89 EUR, in revizijskega postopka, odmerjene v višini 292,63 EUR ( prvi odstavek 154. člena ZPP). Prvostopenjske, pritožbene in revizijske stroške je tako revizijsko sodišče odmerilo v skupnem znesku 3.620,77 EUR, in sicer v skladu z Odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Po ugotovitvah v sodbah sodišč prve in druge stopnje sta bili to Občina ... in družba L.. Op. št. (2): Primerjaj 17. točko odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-156/99 z dne 15. 11. 2001. Op. št. (3): Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 241/98, II Ips 242/98 z dne 15. 4. 1999. Pravna narava zahtevkov iz drugega odstavka 72. člena ZDen je povsem specifična. Ne gre za odškodninske zahtevke v smislu odškodninskega prava, saj manjkata elementa splošnega civilnega delikta (nedopustno ravnanje zavezanca in njegova subjektivna ali objektivna odgovornost). Ne gre niti za obogatitvene zahtevke v smislu 210. in naslednjih členov Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma 190. in naslednjih členov Obligacijskega zakonika (OZ), kateri zavezujejo okoriščenca k vrnitvi zgolj koristi, ki jo je neupravičeno dosegel, medtem ko je pri zahtevkih iz drugega odstavka 72. člena ZDen odločilno, kakšno korist bi denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi dobil odvzeto nepremičnino vrnjeno takoj po uveljavitvi ZDen. Op. št. (4): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002 in II Ips 603/2004 z dne 15. 6. 2006. Op. št. (5): Primerjaj tudi 38. točko odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, v kateri to ocenjuje, da (glede na časovno odmaknjenost kazenskih zaplemb) zahtevajo vrnitev zaplenjenega premoženja in povrnitev škode zaradi izgubljenega dobička v zvezi z zaplenjenim premoženjem predvsem sorodniki neupravičeno obsojenih oseb, ki niso bili neposredni prizadeti s krivično kazensko obsodbo in katerih položaj se ne razlikuje od položaja oseb, ki jim je bilo premoženje odvzeto s kakšno drugo obliko podržavljenja. Op. št. (6): Primerjaj 13. in 20. točko odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998.