Jedro

Obnove postopka po določbi 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo), ki se je končal z izdajo lokacijskega dovoljenja, ne morejo kot bodoči mejaši predlagati osebe, ki šele pričakujejo vrnitev podržavljenega zemljišča v postopku denacionalizacije. To pa pomeni, da obnova postopka na navedeni pravni podlagi v korist oseb, ki so nepremičnine pridobile s pravnim poslom oziroma z aktom državnega organa, po dokončnosti lokacijskega dovoljenja ni mogoča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo med drugim zavrnil tudi pritožbo tožnika zoper sklep Upravne enote A. z dne 3. 11. 1999, s katerim je bilo odločeno, da se zavrže predlog A.A. in ostalih za obnovo postopka, ki je bil končan s pravnomočnim lokacijskim dovoljenjem istega upravnega organa z dne 17. 5. 1999, s katerim je bila B.B. dovoljena gradnja poslovno - stanovanjskega objekta, ob tam navedenih pogojih.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec svojo odločitev opira na določbo 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) in navaja, da je predmet obnove lokacijsko dovoljenje, s katerim je bila navedenemu investitorju dovoljena gradnja poslovno-stanovanjskega objekta na zemljiščih s parc. št. 131/1, 131/2 in 131/3 k.o. .... Gradbena parcela, ki je predmet pozidave, pa meji tudi na parcelo št. 130 k.o. ..., ki je v uporabi Krajevne skupnosti P. in je hkrati tudi predmet denacionalizacijskega postopka v korist tožnika in ostalih. Podatki kažejo, da v času, ko je tekel upravni postopek za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja, pa vse do takrat, ko je odločba o lokacijskem dovoljenju postala pravnomočna (dne 11. 6. 1999), postopek za vračilo zemljišča parc. št. 130 k.o. ... še ni bil končan oziroma do takrat tudi še ni bila izdana nikakršna odločba o denacionalizaciji, s katero bi bila navedena parcela vrnjena denacionalizacijskim upravičencem. Prvostopenjski organ je zato v lokacijskem postopku po mnenju toženca ravnal prav, ko je kot osebo, ki se ima zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati postopka, štel Krajevno skupnost P. kot uporabnico spornega zemljišča s parc. št. 130 k.o., ki je bila v postopku zastopana po svojem predstavniku, ki se je udeleževal vseh procesnih dejanj, vročena pa mu tudi je bila lokacijska odločba.

Po mnenju toženca osebi, ki lahko v obnovi postopka uveljavlja samo domnevno kršitev pravic, torej pravic, ki jih sicer lahko uveljavljajo tiste stranke, ki sodelujejo v rednem postopku, statusa stranke v pravnomočno končanem postopku zgolj iz tega razloga ni mogoče priznati. Ker predloga za obnovo postopka torej ni vložila upravičena oseba, je bilo treba zato njen predlog zavreči po določbi 256. člena ZUP/86. Toženec ob tem še pripominja, da se v upravnem postopku varujejo konkretne in obstoječe pravice in pravne koristi, ni pa mogoče varovati morebitnih bodočih pravic, ki jih domnevni upravičenec v času trajanja upravnega postopka še ni pridobil. Po oceni toženca je bila zato odločitev organa prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti.

Tožnik se z odločitvijo toženca ne strinja. Navaja, da je upravni organ njihovo zahtevo, da se pravne naslednike upravičencev povabi k izdaji lokacijskega dovoljenja, oprl zgolj na pravico do vrnitve parc. št. 130 k.o. ... v postopku denacionalizacije. Svet Krajevne skupnosti P. je v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo parc. št. 130 dal izjavo volje, da ne nasprotuje vrnitvi, postavil tudi ni nobenih pogojev za vrnitev parcele upravičencem, zato tudi ni razlogov, da parcela ne bi bila vrnjena. Enako je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS dal izjavo volje za vrnitev podržavljene parcele. Prva delna odločba o vrnitvi sporne nepremičnine je tudi že bila izdana s strani Upravne enote A. dne 18. 3. 1998, ki pa je bila kasneje z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano odpravljena. Odločba naj bi bila po mnenju tožnika odpravljena le zato, ker je Krajevna skupnost P. izjavila, da po zemljišču parc. št. 130 poteka pot, vendar to po mnenju tožnika ne drži. Tožnik pripominja, da na navedeni parceli dovoljenje za gradnjo poti ni bilo nikoli izdano, kar naj bi bilo ugotovljeno tudi na ogledu, ki ga je vodil Župan Občine A. in kar je bilo potrjeno tudi s strani predstavnikov Krajevne skupnosti P., ki so bili navzoči. Na parcelo, ki je predmet vračanja, je posegla le firma A. iz A., ki je naročila položitev asfalta, predstavniki navedene firme pa nedvomno vedo za zaključke z ogleda in za prepoved gradnje s strani Krajevne skupnosti P. Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor je z odločbo z dne 29. 3. 2002, navedenemu podjetju že odredil odstranitev asfaltne prevleke. Tožnik še dodaja, da nova odločba o denacionalizaciji sicer še ni bila izdana, ima pa upravni organ vso potrebno dokumentacijo, da lahko o zahtevi za vrnitev nepremičnine nemudoma odloči. Tožnik v zvezi z navedenim sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter denacionalizacijskim upravičencem dovoli sodelovanje v lokacijskem postopku, v katerem se je odločalo o gradnji predmetnega poslovno stanovanjskega objekta.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, je prijavilo udeležbo v tem postopku.

Prizadeta stranka v tem postopku B.B. na tožbo ni odgovoril. Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v tej zadevi sporno le, ali so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo, med katerimi je tudi tožnik, ki šele pričakujejo vračilo podržavljenega zemljišča s parc. št. 130 k.o. ..., upravičeni predlagati obnovo postopka, ki se je končal z izdajo lokacijskega dovoljenja, s katerim je bila B.B. na sosednjih zemljiščih dovoljena gradnja poslovno - stanovanjskega objekta.

Predlog za obnovo postopka je pravno sredstvo strank proti odločbam, s katerimi je postopek v upravnem postopku končan. Ker se z njim zahteva razveljavitev dokončne upravne odločbe, je to pravno sredstvo izredno in omejeno, njegova upravičenost pa vezana na obstoj zakonsko določenih razlogov. Tožnik je z ostalimi predlagatelji obnovo postopka predlagal po 9. točki 249. člena ZUP/86 (Uradni list SFRJ, št 47/86 - prečiščeno besedilo), po kateri se postopek, ki je končan z dokončno odločbo v upravnem postopku, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe. Položaj stranke v upravnem postopku ima po 49. členu ZUP/86 oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, oseba, zoper katero teče postopek, ter oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (prizadeta stranka). Navedeno torej pomeni, da zakon položaja stranke ne daje vsakemu subjektu, ki bi se želel udeležiti konkretnega upravnega postopka, temveč le osebam, ki v postopku uveljavljajo oziroma varujejo svoje pravice oziroma pravne koristi. Pri presoji, ali je v spornem primeru podan razlog za obnovo postopka po določbi 9. točke 249. člena ZUP/86, je torej treba najprej oceniti, ali je izkazano (1. odstavek 256. člena ZUP/86), da gre pri predlagatelju obnove postopka za osebo, ki bi morala biti udeležena v postopku, katerega obnovo zahteva kot stranka.

Tožnik v tožbi smiselno navaja, da mu gre status stranke in s tem tudi pravica za vložitev predloga za obnovo lokacijskega postopka iz razloga, ker bo v postopku denacionalizacije dobil med drugim tudi on vrnjeno zemljišče s parc. št 130 k.o. ..., ki leži na meji s parcelami, na katerih se bo gradil sporni poslovno - stanovanjski objekt. Ta okoliščina pa tudi po presoji sodišča tožniku in ostalim predlagateljem obnove postopka še ne daje pravice sodelovanja v postopku ob dejstvu, da nepremičnina parc. št. 130 upravičencem še ni bila pravnomočno vrnjena, kar niti ni sporno. Sodišče zato soglaša z zaključkom toženca, da tožnik in ostali predlagatelji niso aktivno ligitimirani za vložitev predloga za obnovo postopka, pač pa bi to bila lahko le Krajevna skupnost P., ki ima tudi po navedbah tožnika pravico uporabe oziroma pravico razpolaganja z zemljiščem, ki naj bi bilo predmet vračanja. Slednja pa je po svojem predstavniku v postopku tudi ves čas sodelovala. Tožnik tako nima prav, ko v tožbi smiselno navaja, da mu gre že iz naslova pravice do vrnitve podržavljene nepremičnine, pravica zahtevati obnovo spornega lokacijskega postopka. Kot že pojasnjeno je imela pravico sodelovati v postopku KS P., ki je to svojo pravico tudi izkoristila. Vročena ji je bila odločba (lokacijsko dovoljenje), vendar se zoper njo ni pritožila. Tožnik pa, kot bodoči lastnik oziroma pravni naslednik KS P. ne more imeti več pravic, kot jih je imel njegov pravni prednik. To pa posledično pomeni, da obnova postopka po določbi 9. točke 249. člena ZUP/86 v korist oseb, ki so nepremičnine pridobile s pravnim poslom oziroma z aktom državnega organa, po dokončnosti upravnega akta ni več mogoča. Ker je toženec v zadevi pravilno ugotovil dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabil procesni predpis, in ker tožnik v tožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev o stvari, je zato sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.