Jedro

Pri pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena na podlagi 2. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR, gre praviloma za nadomeščanje individualno določenega delavca, ne pa za nadomeščanje sorazmerno trajne odsotnosti delavcev zaradi porodniških dopustov, bolniških izostankov in podobnih odsotnosti. V slednjih primerih ne gre za nadomeščanje posameznega delavca, temveč za potrebo po zaposlitvi zadostnega števila delavcev za nedoločen čas, ki bodo učinkovito pokrivali redne potrebe po delu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi tožnice z dne 26.7.2004, z aneksom z dne 12.12.2005, sklenjena za nedoločen čas in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo. Toženi stranki je naložilo, da pozove tožnico nazaj na delo in ji od 28.2.2005 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače. Ugotovilo je, da v sporni pogodbi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil naveden, tožena stranka pa je zaposlitev tožnice za določen čas utemeljevala z nadomeščanjem večjega števila konstantno odsotnih delavcev. Ker ni šlo za nadomeščanje konkretnega začasno odsotnega delavca, niti ni tožena stranka dokazala drugih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz prvega odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ne soglaša z ozko razlago razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz prvega odstavka 52. člena ZDR. Z zaposlitvijo delavca za določen čas lahko delodajalec pokrije tudi izpade večjega števila delavcev zaradi njihove sicer neplanirane odsotnosti, do katere je pri toženi stranki prihajalo. Pri tem se sklicuje na stališča, zavzeta v odločbi Vrhovnega sodišča RS, ki se nahaja v bazi sodnih odločb pod evidenčno številko VS 31469, z dne 26.3.2002 ter na določila Direktiv 91/388/EEC in 1999/70/EEC.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revidentka le pavšalno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ne da bi ta revizijski razlog določno opredelila in obrazložila. Zato sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega razloga ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pogodba o zaposlitvi za določen čas je v ZDR uvrščena med posebnosti pogodbe o zaposlitvi. V 10. členu ZDR je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas opredeljena kot pravilo, tako da se pogodba o zaposlitvi lahko le izjemoma sklepa za določen čas, v primerih, ki so določeni v 52. členu ZDR. Taka ureditev je v skladu z Direktivo 1999/70/EEC (6. točka splošnih ugotovitev priloge Direktive izrecno ugotavlja, da "so pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas splošna oblika delovnih razmerij"), na katere se sklicuje tožena stranka, Direktiva 91/383/EEC pa obravnava le ukrepe za spodbujanja izboljšav glede varnosti in zdravja pri delu za delavce z delovnim razmerjem za določen čas.

Na podlagi 2. alinee prvega odstavka 52. člena ZDR se lahko pogodba o zaposlitvi sklene za določen čas, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Pravilno ugotavlja sodišče, da gre praviloma za nadomeščanje individualno določenega delavca, ne pa za nadomeščanje sorazmerno trajne odsotnosti delavcev zaradi porodniških dopustov, bolniških izostankov in podobnih odsotnosti. V takem primeru ne gre za nadomeščanje posameznega delavca, temveč za potrebo po zaposlitvi zadostnega števila delavcev za nedoločen čas, ki bodo učinkovito pokrivali redne potrebe po delu.

V sodbi, opr. št. VIII Ips 118/2001 z dne 26.3.2002, na katero se sklicuje tožena stranka, je sodišče ugotovilo zakonitost zaposlitve za določen čas zaradi nadomeščanja odsotnih delavcev, ki niso bili poimensko navedeni, ker je delodajalec individualnost nadomeščanja zagotavljal tako, da je ob postopnem vračanju odsotnih delavcev delovno razmerje za določen čas prenehalo tistemu delavcu, ki je prej sklenil takšno delovno razmerje. Tudi sicer je šlo za krajše obdobje takšnega nadomeščanja delavcev in je kasneje tožena stranka redne odsotnosti uredila z dodatno zaposlitvijo potrebnega števila delavcev za nedoločen čas. Ničesar od tega pri toženi stranki ni bilo dokazano.

Glede na povedano revizijsko sodišče soglaša, da tožena stranka ni dokazala obstoja zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnico za določen čas v smislu določb 52. člena ZDR in je bila zato pogodba za določen čas sklenjena nezakonito oziroma se šteje, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (54. člen ZDR).

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.