Jedro

ZPP-UPB3 ni določal, kateri časovni trenutek se šteje kot trenutek vročitve v primeru, ko pride do napake pri vročanju pri vročitvi, ki se ne opravi neposredno naslovniku. Po mnenju pritožbenega sodišča je potrebno šteti, da je bila vročitev stranki opravljena v trenutku, ko se je seznanila s sodnim pisanjem. Takšno stališče je zavzel tudi zakonodajalec, ki je navedeno pravilo uzakonil z novelo ZPP-D.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper zamudno sodbo se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožeči plača znesek 4.172,93 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 01. 05. 2005 do 31. 12. 2006, preračunanih v SIT od glavnice 1.000.000,00 SIT ter konvertiranih v EUR po tečaju 239,64 SIT za 1,00 EUR, od 01. 01. 2007 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.172,93 EUR. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 241,88 EUR. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Tožena stranka je proti zamudni sodbi in sklepu vložila pravočasni pritožbi. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani zamudni sodbi napačno ugotovilo, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo v roku iz 277. člena Zakona o pravdnem postopku, saj je tožbo prejela šele v drugi polovici februarja 2008. Iz povratnice v spisu izhaja, da tožba ni bila vročena tožencu ampak nekomu drugemu, saj podpis na povratnici ni njegov, niti od njegove matere. Dne 30. 01. 2008 tožba tožencu ni mogla biti vročena na naslovu K. 6, D. p. H., saj je bil takrat na prestajanju zaporne kazni v zaporu na D. Tožbo je toženec čisto po naključju našel med drugimi dokumenti, ko je bil med vikendom doma pri svoji materi. Mati mu je kasneje pojasnila, da jo je našla nekaj dni nazaj med pošto in reklamami. Tako je bila tožba tožencu dejansko vročena šele v drugi polovici februarja 2008 in je zato njegov odgovor na tožbo, ki ga je sodišče prejelo 06. 03. 2009, pravočasen. Toženec je še navedel, da tožeči stranki ničesar ne dolguje in od nje ni prejel zneska, vračilo katerega se zahteva s tožbo.

3. V pritožbi zoper sklep uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledične kršitve materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je napačna ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da niso podani pogoji za vrnitev v prejšnje stanje, saj je nedvomno izkazano, da tožba toženi stranki ni bila pravilno vročena. Toženec ni mogel podpisati vročilnice, saj se je takrat nahajal v zaporih na D. Iz navedbe pooblaščenke R. V., da se je podpisovala s priimkom V. in ne H., pa izhaja, da tožbe ni prevzela niti ona. Glede na to, da je bila sodna pošiljka napačno vročena, je nedvomno prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

4. Pritožba zoper sklep ni utemeljena, pritožba zoper zamudno sodbo pa je utemeljena.

5. Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Napake, za katere stranka navaja, da jih je zagrešilo sodišče prve stopnje, ne more uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da strankine trditve, da ji v postopku tožba ni bila pravilno vročena, niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa pritožbeni razlog. Pravilna je zato njegova odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbo proti sklepu je bilo zato treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Po določilu 1. odstavka 277. člena ZPP mora tožena stranka odgovoriti na tožbo v 30 dneh od njene vročitve. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožba prišla tožencu v roke. Za presojo pravočasnosti njegovega odgovora na tožbo, je odločilno, kdaj mu je bila tožba vročena. Iz podpisane vročilnice izhaja, da 30. 01. 2008, vendar pa toženec izpodbija resničnost te dejanske okoliščine.

7. Ker je bila vročanje opravljeno v začetku leta 2008, je potrebno za presojo pravilnosti vročitve uporabiti pravila Zakona o pravdnem postopku – uradno prečiščeno besedilo (Ur. l. RS, št. 73/2007; v nadaljevanju ZPP-UPB3). Tožba se toženi stranki vroča v odgovor po pravilih o osebni vročitvi (1. odstavek 142. člena ZPP-UPB3). Če se pri osebnem vročanju tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel, in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v prvem in drugem odstavku 140. člena ZPP-UPB3, pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje (3. odstavek 142. člena ZPP-UPB3). Če vročitev navedenega sporočila iz tretjega odstavka 142. člena ZPP-UPB3 na način, določen v tretjem odstavku 142. člena ZPP-UPB3, ni mogoča, ga pusti vročevalec v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih (četrti odstavek 142. člena ZPP-UPB3). Šele če vročevalec niti v ponovnem poizkusu ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, lahko ravna po 140. členu oziroma 141. členu ZPP-UPB3 in velja, da je s tem vročitev opravljena (peti odstavek 142. člena ZPP-UPB3). Iz tega sledi, da je potrebno pri prvem poskusu osebne vročitve pisanje izročiti osebno naslovniku oz. njegovemu pooblaščencu ali zakonitemu zastopniku (sedmi odstavek 142. člena ZPP-UPB3), v primeru, da to ni mogoče, pa pustiti pisno sporočilo navedenim osebam, naj bodo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejmejo pisanje. Šele ob drugem poizkusu osebne vročitve lahko vročevalec, če tistega, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti (prvi odstavek 140. člena ZPP-UPB3) oz. hišniku ali sosedu, če v to privoli, ali pa tako, da se na vratih oziroma v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu prebivališča pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti (prvi odstavek 141. člena ZPP-UPB3). Osebna vročitev je tako sestavljena iz dveh poskusov vročanja, pri katerem se drugi poskus opravi po pravilih o neosebni vročitvi. Le ob izpolnjenosti vseh formalnosti predpisanih za prvi poskus osebne vročitve je mogoče utemeljeno pričakovati, da se je naslovnik dejansko (pravočasno) seznanil z vročenim sodnim pisanjem in da je tako dosežen namen osebne vročitve. Iz tega sledi, da kršitev formalnosti v postopku osebnega vročanja pripelje do napake pri vročitvi.

8. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bila tožba s pozivom za odgovor dne 30. 01. 2008 vročena nekomu drugemu in ne njemu osebno. Vročitev se je opravljala na naslovu K. 6, D. p. H., toženec pa je bil v tem obdobju na prestajanju kazni zapora v zaporu (iz listin v spisu izhaja, da se je nahajal na prestajanju kazni zapora do 31. 03. 2008), zato njemu osebno na navedenem naslovu v kritičnem času ni bilo mogoče vročiti sodnega pisanja. Da podpis na vročilnici o vročitvi tožbe in poziva za odgovor ni toženčev, pa potrjuje tudi primerjava podpisov na omenjeni vročilnici in toženčevimi podpisi na drugih listinah. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da je bila vročitev 30. 01. 2008 opravljena osebno toženi stranki.

9. V skladu s 7. odstavkom 142. člena ZPP-UPB3 se lahko vročitev poleg naslovniku opravi tudi njegovemu pooblaščencu. Ker je toženec v kritičnem času pri pošti za sprejem pisanj pooblastil R. V., bi bila vročitev opravljena dne 30. 01. 2008 pravilna tudi, če bi bila opravljena njej. Pooblaščenka za sprejemanje pošte je na zaslišanju na naroku za vrnitev v prejšnje stanje zanikala, da bi bila vročitev dne 30. 01. 2008 opravljena njej in navedla, da se vedno podpisuje s priimkom V., na vročilnici z dne 30. 01. 2008 pa je podpis H. Pri tem tudi sam vročevalec zaslišan kot priča ni vedel povedati, kdo je podpisal sporno vročilnico. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti niti, da bi bila vročitev opravljena navedeni pooblaščenki.

10. Toženec je v pritožbi še navedel, da podpis na vročilnici tudi ni od njegove matere. Za ugotovitev, ali je bila vročitev pravilna, pa to niti ni pomembno. Po pravilih o osebni vročitvi se lahko v primeru, ko vročevalec pri prvem poskusu vročitve ne najde naslovnika oz. njegovega pooblaščenca, članom gospodinjstva vročajo pisanja na način iz 140. člena ZPP-UPB3 šele pri ponovnem poskusu vročanja, ki je izvedeno potem, ko vročevalec pri prvem poskusu pusti sporočilo iz tretjega odstavka 142. člena ZPP-UPB3. Iz vročilnice v spisu pa ne izhaja, da bi vročevalec pred vročitvijo pustil kakršnokoli pisno obvestilo.

11. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da pri vročanju tožbe tožencu niso bile upoštevane formalnosti iz tretjega odstavka 142. člena ZPP, ki so bistvo osebne vročitve, zato ni mogoč zaključek, da mu je bila tožba vročena 30. 01. 2008. 12. ZPP-UPB3 ni določal, kateri časovni trenutek se šteje kot trenutek vročitve, v primeru, ko pride do napake pri vročanju pri vročitvi, ki se ne opravi neposredno naslovniku. Po mnenju pritožbenega sodišča je potrebno šteti, da je bila vročitev toženi stranki opravljena v trenutku, ko se je seznanila s sodnim pisanjem, saj je takšno stališče zavzela sodna praksa (1) in tudi zakonodajalec, ki je navedeno pravilo vnesel v sedaj veljaven Zakon o pravdnem postopku s tretjim odstavkom 26. člena ZPP-D. 13. Tožena stranka je po pritožbenih navedbah prejela tožbo šele v drugi polovici februarja 2008, med prostim vikendom, ki ga je imel med prestajanjem zaporne kazni. Glede na gornje razloge je treba slediti takšni trditvi in šteti, da je bil odgovor tožene stranke na tožbo, ki ga je sodišče prejelo dne 06. 03. 2008, vložen znotraj roka iz prvega odstavka 277. člena ZPP-UPB3. Pogoji za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP tako niso bili izpolnjeni, zato je bila z njeno izdajo zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbi zoper zamudno sodbo ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

15. Odločanje o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj sklep VSL II Cp 2980/2009.