Jedro

Tožnik je imel ves čas Bpp, in temu upravičenju se ni mogel učinkovito odpovedati (z učnikom za nazaj) z utemeljevanjem, da njegov pooblaščenec ni priglasil zahtevka za kritje potrebnih pravdnih stroškov (po opravljeni storitvi) pri službi Bpp, ker je bil prepričan, da mu je toženec po pravnomočni sodbi dolžan povrniti pravdne stroške. Ravnanja pooblaščenca, četudi sprejetega v dogovoru s stranko, ni mogoče obravnavati kot da brezplačna pravna pomoč za ta pravdni postopek nikoli ni bila odobrena. Tožnik niti ni seznanil organa za Bpp o odstopu, niti ni pojasnil utemeljenih razlogov za odstop. Nepriglasitev stroškov v postopku Bpp in posledično neizplačilo iz proračuna onemogoča le naložitev povračila odvetniških stroškov tožencu v korist proračuna. Država namreč ni z ničemer oškodovana. Pri tem pa se tožnikova plačilna obveznost ni spremenila. Če bi tožnikov pooblaščenec pri službi Bpp (pravočasno) priglasil stroške, ki mu bi bili priznani (in nato izplačani), bi jih bil toženec v okviru petega odstavka 17. člena ZOdv dolžan (namesto tožniku) povrniti v proračun v višini polovice zneska, ki bi pooblaščencu tožnika kot izvajalcu brezplačne pravne pomoči pripadali po odvetniški tarifi. Dejstvo pa je, da toženčeva obveznost povračila stroškov obstoji, pri čemer na njegov položaj nima vpliva, komu mora povrniti stroške odvetnika. V dani situaciji, ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je prvi toženec dolžan povrniti tožniku, upoštevaje določilo 17. člena ZOdv le polovico priznanih stroškov odmerjene nagrade in v celoti materialne stroške. Tožencu ne more iti v breme/škodo nepriglasitev tožnikovega pooblaščenca pri organu Bpp. Če bi dodeljeni odvetnik za svoje delo pravočasno priglasil stroške iz naslova Bpp, bi bili izplačani iz proračuna le polovično in toliko bi bil prvi toženec dolžan namesto tožniku povrniti v korist proračuna. Ker niso bili izplačani zaradi neuveljavljanja pri ustreznemu organu, je dolžan te stroške prvi toženec povrniti neposredno tožniku. Nedopustno je, da bi stranka, v dogovoru z dodeljenim odvetnikom (čeprav ima možnost priglasiti stroške pri službi Bpp in bi dobil plačilo za svoje delo iz proračuna v skladu s pravilom o plačilu o znižanih nagradah odvetnikom), v situaciji, ko izve, da je v pravdi v celoti uspela, odstopila od Bpp na način, da pooblaščenec (izvajalec Bpp) ne priglasi stroškov v postopku brezplačne pravne pomočim, posledično pa dobi plačilo stroškov za odvetnikovo delo v polni višini po OT.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 4.393,83 EUR zviša za 109,80 EUR (in sedaj znaša 4.503,63 EUR)

II. Sicer se pritožba tožnika in pritožba prvega toženca zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je prvi toženec dolžan tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 4.393,83 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji znesek pravdnih stroškov je zavrnilo.

2. Zoper sklep se pritožujeta tožnik in prvi toženec.

3. Tožnik uveljavlja zmotno uporabo procesnega in materialnega prava ter predlaga spremembo sklepa tako, da se tožencu naložijo v plačilo vsi priglašeni pravdni stroški v polni višini.

Pojasnjuje, da se je pravdni postopek pravnomočno končal s sodbo, s katero je bilo njegovemu zahtevku ugodeno in odločeno, da mu je prvi toženec dolžan povrniti potrebne pravdne stroške. Ker je bil prepričan, da mu je toženec, ki je v sporu propadel, dolžan vrniti vse potrebne stroške, ki jih je imel zaradi zastopanja po pooblaščencu, se je zavestno odpovedal zahtevku do proračuna iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči (Bpp). Prekluzivni rok za uveljavljanje plačila storitev Bpp je v času izdaje izpodbijanega sklepa že potekel, zaradi česar tožnik za ta pravdni postopek ne bo mogel več izkoristiti pravice do plačila iz proračuna. Sodišče je ob takih okoliščinah zmotno štelo tožnika za upravičenca do Bpp. Sodišče je tudi zmotno odločilo, da mu je toženec dolžan vrniti le polovico nagrade in stroškov odvetnika, ob tem, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa bilo sodišču znano, da tožnik ni uveljavljal in nima več nobenega zahtevka za povrnitev stroškov iz naslova Bpp. Sodna praksa se je že opredelila do konkretne situacije (tako v odločbi VSL I Cp 1619/2019 z dne 9.10.2019). V primerih, ko je tožeča stranka odstopila od odobrene ji brezplačne pravne pomoči, pri čemer je pravilno ugotovljeno, da je tožnik imel Bpp in da te pravice ni koristil in je tudi nima več možnosti uveljavljati, je treba šteti kot da tožeči stranki brezplačna pravna pomoč ni bila nikoli odobrena. Sodišče bi moralo upoštevati naknadni odstop tožnika od brezplačne pravne pomoči. Pomoči tožnik dejansko ni izkoristil in odvetniške storitve niso bile plačane iz proračuna. Tožnik je glede na pravnomočno odločitev o temelju povrnitve stroškov računal na neposredno povračilo stroškov od toženca. Do povrnitve odvetniških stroškov je upravičen neposredno tožnik, in to v polni višini, saj ob okoliščinah primera ni mogoče uporabiti ob izdaji izpodbijanega sklepa veljavnega petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv). Velja dodati, da v nobenem predpisu ni določeno, da stranki, ki je uspela v pravdi (in je obenem upravičenka do Bpp), nasprotna stranka ni dolžna povrniti potrebnih pravdnih stroškov, temveč le polovico. Samo ZPP kot procesni zakon določa, kateri stroški so potrebni in pravno podlago za obračun odvetniških stroškov. Ti se odmerijo po Odvetniški tarifi (OT), ki pa nikjer ne določa, da se v pravdi odmerja le polovična nagrada nasprotni stranki, če je ta upravičenec do Bpp. Omenjena določba ZOdv ne ureja, katere stroške je v pravdnem postopku ena stranka dolžna povrniti drugi, temveč ureja notranje razmerje med državo in odvetnikom upravičenca do Bpp. OT, ki je edina podlaga za odločitev o potrebnih izdatkih, ne določa, da bi bila finančno šibkejša stranka, ki ima odobreno Bpp, od nasprotne upravičena terjati le polovične stroške.

Tožnik še navaja, da bi mu moralo sodišče priznati tudi stroške zaznambe spora v drugem (zemljiškoknjižnem) postopku, saj so ti nastali zaradi te pravde. Pred sestavo tožbe je moral pridobiti ustrezne zemljiškoknjižne zapiske za 42 parcel in je bila to nujna storitev, ki je tarifirana v OT v višini 50 točk na izpisek.

4. Prvi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da se izpodbijani sklep razveljavi.

Opozarja, da je tožnik pred meseci umrl, o čemer izpodbijani sklep nima nobenega razloga. Sklep tudi nima odločilnih dejstev o tem, zakaj je bilo le prvemu tožencu naloženo plačilo stroškov, ne pa tudi ostalim tožencem.

Navaja, da je imel tožnik v obravnavani zadevi odobreno brezplačno pravno pomoč in je bil upravičen do povrnitve nagrade do ½, če bi jo priglasil v 15. dneh od končanja postopka. Tožnik tako ni upravičen do odmere stroškov s strani pravdnega postopka, temveč zgolj v okviru brezplačne pravne pomoči. Sodišče bi lahko kvečjemu odločilo, da mora prvi toženec povrniti stroške v korist proračuna RS. Nepravilen in za odločitev nepomemben je razlog v izpodbijanem sklepu, da tožnik ni priglasil stroškov v okviru brezplačne pravne pomoči. Manjka pa tudi obrazložitev, kako sodišče ve, da tožnik ni priglasil stroškov v okviru Bpp. Sodišče ni imelo pravne podlage, da bi tožniku namesto organa Bpp odmerilo in priznalo polovico pravdnih stroškov. Do povrnitve stroškov je tožnik upravičen v postopku Bpp in ne v okviru pravdnega postopka. Če jih ni pravočasno uveljavljal v okviru Bpp, pravdno sodišče ni pristojno, da bi to saniralo na način, da stopi v vlogo organa Bpp in tožniku kot upravičencu do Bpp prizna stroške in jih naloži v plačilo pritožniku.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba prvega toženca ni utemeljena.

6. Okoliščino, da je tožnik že pred izdajo izpodbijanega sklepa umrl1, bo lahko sodišče prve stopnje upoštevalo v luči 328. člena ZPP z izdajo ustreznega sklepa, s katerim bo popravilo navedbo tožeče stranke s pristavkom za zapustnikovim imenom: “sedaj dediči“, kar pa na pravilnost odločitve nima posebnega vpliva. Tožnik ima pooblaščenca. Procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja ne preneha in se tako pravda nadaljuje s pooblaščencem in je pooblaščenec dedičev stranke, dokler mu dediči pooblastila ne prekličejo (prvi odstavek 100. člena ZPP).

7. Neutemeljen je toženčev očitek o odsotnosti razlogov, zakaj so bili le njemu v plačilo naloženi pravdni stroški. S sodbo sodišča prve stopnje I P 00/2009 z dne 8. 3. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1225/2022 z dne 19. 9. 2002 je bilo že pravnomočno odločeno, da je prvi toženec dolžan povrniti potrebne pravdne stroške (v okviru četrtega odstavka 163. člena ZPP). Tedaj je bilo tudi pojasnjeno, zakaj je obveznost povrnitve stroškov naložena le njemu, ne pa tudi ostalim tožencem (glej tč. 32 sodbe VSL). Ker je o temelju stroškovne odločitve, vezane na uspeh strank v pravdi, že pravnomočno odločeno, ponovno pojasnjevanje o tem v izpodbijanem sklepu ni bilo potrebno.

8. Zmotno je toženčevo stališče, da sodišče ob danih okoliščinah primera, ko je tožnik imel odobreno brezplačno pravno pomoč, ni upravičeno odločati o povrnitvi stroškov postopka. O povrnitvi stroškov pravdnega postopka odloča razpravljajoče sodišče. Del pravdnih stroškov oziroma stroškov sodnega postopka so tudi nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po Bpp. Sodišče mora odločiti o vseh pravdnih stroških po določbah o povrnitvi stroškov postopka (46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči- ZBPP). V primeru, da so bili stroški stranke, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, oziroma stroški dodeljenega pooblaščenca založeni iz proračuna, se odloči, da jih nasprotna stranka namesto stranki povrne v proračun.

9. Po podatkih spisa je razvidno, da je imel tožnik ves čas postopka na prvi stopnji odobreno brezplačno pravno pomoč; z odločbo Bpp 000/2019 z dne 1. 4. 2019 za vložitev tožbe in za zastopanje na prvi stopnji ter oprostitev stroškov postopka, z odločbo Bpp 001/2019 z dne 31. 7. 2019 pa še pomoč za zastopanje v mediaciji. Sodišče mora pri odmeri stroškov po uradni dolžnosti paziti, ali so bile stranke v postopku zastopane po odločbi o brezplačni pravni pomoči. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe pri službi Bpp in ugotovilo, da odvetnik tožnika v postopku brezplačne pravne pomoči ni priglasil stroškov zastopanja tožnika. Na dan izdaje sodbe, v kateri je sodišče sicer odločilo o temelju pravdnih stroškov, ki je vezan na uspeh strank v pravdi, in je odločilen trenutek za presojo o stroških, je imel tožnikov pooblaščenec v roku 15 dni po zaključku celotne storitve za stranko, torej najkasneje z izdajo oz. prejemom sodbe po opravljeni storitvi, možnost priglasiti stroške pri službi za Bpp (prvi odstavek 40. člena ZBPP). Tožnik oziroma njegov pooblaščenec v postopku brezplačne pravne pomoči ni priglasil stroškov zastopanja tožnika, zato mu posledično tudi niso bili izplačani iz proračuna naslovnega sodišča. V času izdaje izpodbijanega sklepa pa je takšna možnost glede na določbo 40. člena ZBPP odpadla. Tožnik je imel ves čas Bpp, in temu upravičenju se ni mogel učinkovito odpovedati (z učnikom za nazaj) z utemeljevanjem, da njegov pooblaščenec ni priglasil zahtevka za kritje potrebnih pravdnih stroškov (po opravljeni storitvi) pri službi Bpp, ker je bil prepričan, da mu je toženec po pravnomočni sodbi dolžan povrniti pravdne stroške. Ravnanja pooblaščenca, četudi sprejetega v dogovoru s stranko, ni mogoče obravnavati kot da brezplačna pravna pomoč za ta pravdni postopek nikoli ni bila odobrena. Tožnik niti ni seznanil organa za Bpp o odstopu, niti ni pojasnil utemeljenih razlogov za odstop. Ni videti razumnega razloga, ob pritožnikovi trditvi, da je socialno in finančno šibka oseba, za odstop od odobrene mu brezplačne pravne pomoči. Nepriglasitev stroškov v postopku Bpp in posledično neizplačilo iz proračuna onemogoča le naložitev povračila odvetniških stroškov tožencu v korist proračuna. Država namreč ni z ničemer oškodovana. Pri tem pa se tožnikova plačilna obveznost ni spremenila. Če bi tožnikov pooblaščenec pri službi Bpp (pravočasno) priglasil stroške, ki mu bi bili priznani (in nato izplačani), bi jih bil toženec v okviru petega odstavka 17. člena ZOdv dolžan (namesto tožniku) povrniti v proračun v višini polovice zneska, ki bi pooblaščencu tožnika kot izvajalcu brezplačne pravne pomoči pripadali po odvetniški tarifi. Dejstvo pa je, da toženčeva obveznost povračila stroškov obstoji, pri čemer na njegov položaj nima vpliva, komu mora povrniti stroške odvetnika. V dani situaciji, ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je prvi toženec dolžan povrniti tožniku, upoštevaje določilo 17. člena ZOdv le polovico priznanih stroškov odmerjene nagrade (½ 11.750 točk) in v celoti materialne stroške v višini 127,5 točk. Tožencu ne more iti v breme/škodo nepriglasitev tožnikovega pooblaščenca pri organu Bpp. Če bi dodeljeni odvetnik za svoje delo pravočasno priglasil stroške iz naslova Bpp, bi bili izplačani iz proračuna le polovično in toliko bi bil prvi toženec dolžan namesto tožniku povrniti v korist proračuna. Ker niso bili izplačani zaradi neuveljavljanja pri ustreznemu organu, je dolžan te stroške prvi toženec povrniti neposredno tožniku. Drugačna razlaga tožnika, s sklicevanjem na odločbo VSL I Cp 1619/2019, ki ne predstavlja ustaljene prakse v podobnih primerih (gre le za en primer) in je odločba tudi sprejeta v okviru nekoliko drugačnih okoliščinah primera, bi lahko nakazovala na obid oziroma zlorabo zakona (določb ZBPP in ZOdvt). Nedopustno je, da bi stranka, v dogovoru z dodeljenim odvetnikom (čeprav ima možnost priglasiti stroške pri službi Bpp in bi dobil plačilo za svoje delo iz proračuna v skladu s pravilom o plačilu o znižanih nagradah odvetnikom2), v situaciji, ko izve, da je v pravdi v celoti uspela, odstopila od Bpp na način, da pooblaščenec (izvajalec Bpp) ne priglasi stroškov v postopku brezplačne pravne pomočim, posledično pa dobi plačilo stroškov za odvetnikovo delo v polni višini po OT. Šlo bi za neupravičeno obogatitev tožnika oziroma njegovega dodeljenega pooblaščenca po Bpp, ki bi mu sicer po pravilih, ki veljajo za izvajanje storitev v okviru sistema Bpp, pripadal polovični znesek za opravljeno delo.

10. Utemeljeno pa je tožnikovo pritožbeno zavzemanje, da mu gredo stroški za sestavo predloga za zaznambo spora v zemljiški knjigi v višini 150 odvetniških točk (v času izdaje izpodbijanega sklepa veljavna 1. točka Tar. št. 36 OT), kar upoštevaje vrednost odvetniške točke in 22 % DDV znaša 109,80 EUR. Ti stroški so nastali zaradi pravdnega postopka oziroma v zvezi s pravdnim postopkov in bili potrebi za uspešno uveljavljanje/zavarovanje njegovih pravic. Stroški pridobitve zk izpiskov pa tožniku ne gredo. Pridobitev ZK izpiskov ne predstavlja samostojne storitve v okviru tar. št. 39 OT, saj so bili pridobljeni z namenom sestave oziroma priprave tožbe. Gre torej za storitev, ki je že zajeta v priznanih nagradah.

11. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi tožnika delno ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se prisojeni znesek pravdnih stroškov zviša za znesek 109,80 EUR, kar pomeni, da je prvi toženec dolžan povrniti tožniku skupaj 4.503,63 EUR (3. točk 365. člena ZPP). V ostalem delu se pritožba tožnika in pritožba prvega toženca zavrneta in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi (2. točk 365. člena ZPP).

12. Ker je tožnik uspel s pritožbo le s sorazmerno majhnim delom zahtevka (drugi in tretji odstavek 154. člen ZPP), prvi toženec pa s pritožbo ni uspel, je odločeno, da krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Po pridobljenih podatkih je umrl ... 11. 2022 2 Nasprotna stranka pa bi imela dolžnost povrniti stroške, izplačane iz BPP, v proračun.