Jedro

Tožnik v postopku ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni nasprotoval, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.

Iz podatkov spisov tudi ni razvidno, da bi imel tožnik utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Tožena stranka je tožnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito razdelka seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. Hkrati je bil pozvan, da pove kateri so njegovi osebni razlogi, zaradi katerih se ne more vrniti v izvorno državo. Tožnik je kot razlog, da Maroko zanj ni varna izvorna država navajal le dejstvo, da tam ni mogoče dostojno živeti in da država ne pomaga posameznikom v stiski, pri tem pa ni konkretiziral navedenih okoliščin, ki bi iz tega razloga kazale, da država zanj ni varna izvorna država.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

**O izpodbijani odločbi**

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS), območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 25. 1. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob vložitvi prošnje ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi izkazal istovetnost. Tožena stranka je uvodoma povzela njegove izjave ob vložitvi prošnje, da je Arabec, muslimanske veroizpovedi. Zaključil je osem razredov in ne pripada nobeni stranki. Navedel je, da vojaškega roka ni služil, da ni bil kaznovan in da ni prestajal zaporne kazni. Maroko je zapustil septembra 2022 in odšel v Turčijo. Po dveh mesecih in pol je nadaljeval pot ilegalno preko Bolgarije, Srbije in Hrvaške v Slovenijo, kamor je nezakonito vstopil 20. 1. 2023. Kot ciljno državo je navedel Republiko Italijo. V izvorni državi ima starše in pet sester, v Franciji pa dva strica in teto. Potni list je pustil pri neki osebi v Turčiji, ki je nato odšla v Maroko, zato ne ve kje je njegov potni list. V nadaljevanju je uradna oseba tožnika seznanila, da je Maroko na seznamu varnih izvornih držav. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tožnik povedal, da ima več razlogov. Glavni razlog je, da v Maroku ni denarja, ostala dva pa sta, da ni zdravstvene oskrbe in zdravstvenih ustanov.

3. V nadaljevanju obrazložitve je tožena stranka povzela vsebino osebnega razgovora, ki ga je s tožnikom opravila 7. 2. 2023. Ta je povedal, da ima tako potni list kot osebno izkaznico v Turčiji. Končal je osnovno šolo in prvi letnik srednje šole. Z družino je živel v Marakešu, kjer se je preživljal z izdelavo aluminijastih oken in vrat. Zaslužil je 300 EUR na mesec, pri čemer je še povedal, da znaša povprečna plača med 250 in 300 EUR na mesec. Svoje ekonomsko stanje je ocenil kot katastrofalno. Kot razlog za zapustitev izvorne države je navedel pomanjkanje denarnih sredstev. Želel je zaključiti izobraževanje, vendar za to njegova družina ni imela dovolj denarja. Pri 12 letih je začel delat, hkrati se je izobraževal. Zaradi dela je dobival slabše ocene. Ko je oče nehal delati, je moral tožnik zapustiti šolo. Začel je sovražiti svojo državo. V nadaljevanju je opisal dogodek, ko je imel bolečine v trebuhu in mu je zdravnik napačno diagnosticiral bolezen in namesto počenega slepiča je rekel, da gre za zastrupitev. Moral je imeti operacijo v zasebni bolnišnici, za katero je plačal 4000 EUR. Ta denar si je izposodil od prijateljev in ga kasneje tudi vrnil. Če mu ne bi posodili denarja za operacijo, bi umrl. Njegova situacija se je poslabšala, saj ni bil sposoben delati. Ugotovil je, da če bi ostal v državi, nikoli ne bi mogel živeti kot si želi. V Maroku ne obstajajo organizacije, ki bi nudile pomoč, prav tako ni socialnih služb ali kogarkoli drugega, ki bi ga lahko prosil za pomoč. Denar za pot si je izposodil. Povedal je tudi, da bi v Maroku ostal, če ne bi imel težav s šolanjem in zdravjem, saj ne želi, da bi njegovi otroci imeli enake težave. Če bi se vrnil v Maroko, bi bila situacija težka. Na Hrvaškem ni podal prošnje za mednarodno zaščito, ker je slišal, da zaščite ne dajo in da vračajo v Srbijo. Dodatno je povedal, da se v Maroko ni težko vrniti, vendar si tega ne želi, zaradi prej navedenih težav.

4. Po ugotovitvi tožene stranke tožnik v postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko oziroma nobene ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih, ki se smiselno uporablja v postopkih mednarodne zaščite na podlagi določbe četrtega odstavka 34. člena ZMZ-1 in s katero bi izkazal svojo istovetnost. Tožena stranka je tudi ugotovila, da je glavni razlog, zaradi katerega je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v tem, da je imel v Maroku finančne težave. Po preučitvi vseh tožnikovih izjav in drugih okoliščin primera je organ ocenil, da te niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tožnikovih navedb, da je državo zapustil, ker ni zaslužil dovolj za preživetje sebe in svoje družine namreč ne gre povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, kakor tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice. Kot nezanemarljivo je štel dejstvo, da je tožnik zaslužil 300 eurov na mesec, kar je, po njegovih besedah, povprečna plača v Maroku. Ker tožnik ni imel težav kakršne izhajajo iz 20. člena ZMZ-1, temveč zgolj finančne razloge ter željo po boljši prihodnosti za svoje otroke, to po oceni tožene stranke ne pomeni preganjanja v smislu 27. člena ZMZ- 1. Tožnik je navedel, da je imel tudi zdravstvene težave in da ni bil zadovoljen z njihovo obravnavo, vendar tudi to ni razlog, zaradi katerega bi mu lahko bila priznana mednarodna zaščita. Prav tako ne drži, da v Maroku ni zdravstvenih ustanov in zdravstvene oskrbe, saj je sam navedel, da so ga zaradi počenega slepiča operirali.

5. Na podlago tako ugotovljenih dejstev je tožena stranka zaključila, da tožnikovih navedb ni bilo mogoče povezati z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo posebni družbeni skupini, prav tako tudi ne gre za resno škodo. Ker tožnik po njeni oceni navaja le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 6. Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom1 z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ponovno je ocenila, da tožnik tam ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, in da ni izkazal utemeljenega tveganja, da bi utrpel resno škodo. Zato po mnenju tožene stranke iz tožnikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali, da Maroko zanj ni varna izvorna država, zaradi česar je njegova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 7. Na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tožniku določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Tožena stranka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v RS, odločila, da se ga v primeru, da ne bo zapustil območja te države ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

**Povzetek navedb strank**

8. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek toženi stranki, češ da ni upoštevala njegovih navedb, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da si kljub trudu ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za dostojno življenje. Ponavlja kar je povedal že pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru ter poudarja, da se v Maroku ljudem v stiski ne pomaga. Zato je bilo zanj nadaljnje življenje v Maroku nemogoče in mu ni preostalo drugega, kot da se izseli. Še denar za pot si je moral izposoditi. Svoje države ne bi zapustil, če bi bilo tam mogoče dostojno živeti. Glede na to toženi stranki očita, da se pri utemeljevanju izpodbijane odločbe ni pravilno sklicevala na prvo alinejo 52. člena ZMZ-1. Poudarja tudi, da je pojasnil zakaj Maroko zanj ni varna izvorna država, zato tudi sklicevanje na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 ni pravilno.

9. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Sodišče poziva, da preveri pravočasnost tožbe.

10. Tožnik je v nadaljnji pripravljalni vlogi vztrajal pri tožbi in tožbenem predlogu. Vlogi prilaga potrdilo o oddaji priporočene pošte z dne 17. 2. 2023, s katerim dokazuje pravočasnost tožbe.

**O sodni presoji**

11. Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče je na podlagi podatkov upravnih spisov ter pripravljalne vloge tožeče stranke ugotovilo, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 15. 2. 2023. Tožba, ki je bila na sodišče poslana priporočeno po pošti 17. 2. 2023, je tako poslana v tridnevnem roku2, kar pomeni, da je pravočasna.

13. Sodišče dne 24. 2. 2023 izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je izvedlo vse predlagane dokaze in pregledalo listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

14. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja:

15. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.3 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 16. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.4 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.5 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.6 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES7 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.8

17. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

18. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni nasprotoval, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Ob podaji prošnje je zatrdil, da bi ostal v Maroku, če bi zadosti zaslužil za dostojno življenje. Na osebnem razgovoru je povedal, da bi ostal v Maroku, če ne bi imel težav s šolanjem in zdravjem. Tudi ko je bil zaslišan na glavni obravnavi je tožnik povedal, da je zapustil Maroko zaradi slabih ekonomskih razmer, ker ne dobi zaposlitve in ima veliko zdravstvenih težav. Na vprašanje zakaj se ne želi vrniti v Maroko pa ni želel odgovoriti.

19. Glede na tako ugotovljeno nesporno dejansko stanje je po oceni sodišča tožnik izvorno državo zapustil iz razlogov ekonomske narave, kar je potrdil tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo. Iz podatkov spisov tudi ni razvidno, da bi imel tožnik utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je sam izrecno navedel slabo ekonomsko stanje. Glede na stališča Vrhovnega sodišča RS z vidika odločanja o dodelitvi mednarodne zaščite ni bistveno, kakšna je prosilčeva ekonomska sposobnost preživljanja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.9 Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomsko-socialnih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z družbeno-ekonomskimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.10 Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slabši, samo po sebi ne more biti zadosten razlog za priznanje mednarodne zaščite.

20. Zato je bila po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnjo, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1, šteje za očitno neutemeljeno.

21. Odločitev tožene stranke je utemeljena tudi na dodatni ugotovitvi, da prihaja tožnik iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) uvrstila med varne izvorne države. Na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države. Tožnik toženi stranki v tem delu ugovarja, da je pojasnil, da Maroko zanj ni varna izvorna država, češ da tam ni bilo mogoče dostojno živeti in ker država posameznikom v stiski ne pomaga.

22. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II11 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.12 Ta koncept je ustrezno urejen v 61. členu ZMZ-1, ki določa, da Vlada RS na podlagi zbranih splošnih informacij o državi razglasi posamezne države za varne izvorne države. To stori z izdajo Odloka o seznamu varnih izvornih držav. Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.13 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

23. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je tožena stranka tožnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v okviru 29. razdelka seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. Hkrati je bil pozvan, da pove kateri so njegovi osebni razlogi, zaradi katerih se ne more vrniti v izvorno državo. S tem je bilo po presoji sodišča tožniku na ustrezen način omogočeno, da se opredeli do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko vplivale na odločitev. Zato je bila po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj je kot razlog, da Maroko zanj ni varna izvorna država navajal le dejstvo, da tam ni mogoče dostojno živeti in da država ne pomaga posameznikom v stiski, pri tem pa ni konkretiziral navedenih okoliščin, ki bi iz tega razloga kazale, da država zanj ni varna izvorna država.

24. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav (UR. l. RS, št. 47/22); 2 Prvi odstavek 70. čelna ZMZ-1: "Zoper odločbo pristojnega organa je mogoče vložiti tožbo na upravno sodišče v 15 dneh od vročitve. Zoper odločbo, izdano v pospešenem postopku, je tožbo mogoče vložiti v treh dneh od vročitve. " 3 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 4 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 5 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 6 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 7 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 8 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 9 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve. 10 Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve. 11 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) ; 12 40. uvodna točka Postopkovne direktive. 13 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 9/2020, 11. točka obrazložitve.