Jedro

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka montirala sanitarno keramiko. Da je vgradna višina spornih školjk različna in napačna ter tako ni skladna s pravili stroke, je potrdil v pravdni zadevi angažiran izvedenec. Tožena stranka je tako dokazala nedopustno ravnanje tožnice. S tem je dokazno breme o nasprotnem (oziroma o razlogih za napačno namestitev) prevalila na tožečo stranko. Tožeča stranka je trdila, da naj bi do različne višine sanitarne keramike prišlo zaradi ravnanja delavcev toženke, ki so povišali tlake. Dokazno breme glede te okoliščine je bil tako na tožeči stranki in ne na toženi stranki.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi pravilno glasi: „

I. 1. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 9.094,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2005 do plačila.

2. Ugotovi se obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 8.163,15 EUR.

3. Po pobotu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0014 I 2006/10442 z dne 4.9.2006 ostane v veljavi za: - znesek 7.284,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.1.2011 do plačila, - stroške izvršilnega postopka v višini 251,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 60.234,00 SIT od 4.9.2006 do 31.12.2006 in od zneska 251,35 EUR od 1.1.2007 do plačila.

4. V ostalem delu se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0014 I 2006/10442 z dne 4.9.2006, razveljavi in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

5. Zavrne se pobotni ugovor tožene stranke nad zneskom 8.163,15 EUR.

II.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. “ Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 365,54 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. odstavku izreka ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 7.451,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2005 do plačila in terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 8.163,15 EUR ter po medsebojnem pobotu ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2006/10442 z dne 4.9.2006 za zakonske zamudne obresti od zneska 1.785.725,39 EUR od 30.1.2005 do 31.12.2006 in od 7.451,70 EUR od 1.1.2006(?) do plačila, ki se zmanjšajo za znesek 711,45 EUR. V ostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Zavrnilo je tudi pobotni ugovor tožene stranke nad zneskom 8.163,15 EUR. V II. odstavku izreka sodbe je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 5.072,25 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so temelj tožbenega zahtevka računi št. 711/04, 712/04, 714/04 ter 715/04. Seštevek glavnic računov znaša 2.852.881,70 SIT oziroma 11.904,86 EUR. V predlogu za izvršbo je pri računu št. 714/04, ki se glasi na znesek 1.224.441,90 SIT, upoštevala dobropis št. 126/05 z dne 31.1.2005 v višini 393.577,60 SIT oz. 1.642,37 EUR. Predlog za izvršbo po računu 714/04 je bil namreč vložen samo za razliko 830.864,30 EUR in ne celotno glavnico. Terjani znesek se je zato glasil le na 2.459.304,10 SIT oz. 10.262,49 EUR. Tožnik dobropisa, ki je bil izdan kasneje, niti ni mogel upoštevati v osnovnem računu 714/04, je bil pa upoštevan pri vložitvi predloga za izvršbo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno (ponovno) odštelo znesek 1.642,37 EUR po dobropisu za izteklo vode. V zvezi s pobotnim ugovorom glede škode zaradi rekonstrukcije sanitarne keramike je izvedenec pojasnil, da sta za napačno namestitev sanitarne keramike lahko dva razloga. Lahko je gradbeni delavec napačno prenesel v prostor „vag ris“ ali pa tožena stranka pri svojem delu tega risa ni pravilno upoštevala. Kaj od navedenega je vzrok za napake v višini, izvedenec ni mogel ugotoviti. Dokazno breme glede dejstva, da je do napak prišlo in da je zanjo odgovorna tožeča stranka, je na toženki. Neutemeljen je tudi pobotni ugovor za usposobitev toplotne postaje v znesku 500,00 EUR. Črpalka je bila nameščena in potrebna. Prav tako so bili nameščeni vsi potrebni odzračevalni lončki. Če pa je prišlo do določene zamenjave okvarjene toplotne črpalke, bi morala toženka to uveljavljati v določenem garancijskem roku in bi to tožnica zamenjala. Glede pobotnega ugovora, ki se nanaša na cisterni, pritožnica poudarja, da je bila edina ugotovljena napaka povezava obeh cisteren. Čeprav so bili spoji napačno izvedeni, to ne pomeni, da sta bili cisterni za nič. Ker je toženka cisterni odkopala, jih odpeljala neznano kam in jih tožnici ni vrnila, bi bilo treba pobotni ugovor zmanjšati za vrednost obeh cistern, ki sta bili še uporabni. Toženka bi lahko uveljavljala le stroške izkopa in ponovne ustrezne povezave ter ponovnega zakopa, torej usposobitve samega sistema cistern. Glede v pobot uveljavljane škode zaradi uničenja grmovnic pritožnica meni, da toženka ni uspela dokazati, da je zaradi nedelovanja sistema osmoze prišlo do uničenja rastline. To sicer izhaja iz izjav toženke in priče M. M., ki je njen mož, toda sam predračun ne dokazuje, da je do propada rastline dejansko prišlo. Da bi propadel ravno bonsai, ni potrdila nobena druga priča. Če je kakšna rastlina res propadla, pa še ne pomeni, da je bil to ravno bonsai v vrednosti 1.585,71 EUR. Iz izpovedi priče M. izhaja, da so njegovi delavci zalivali rastline, kar je lahko razlog, da je prišlo do uničenja rastline. Tožnica izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Meni, da sodišče ni pravilno uporabilo določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) oziroma kriterij uspeha v pravdi. Tožnica ni v celoti propadla s svojim zahtevkom. Od vtoževanih 10.262,49 EUR je uspela s 7.451,70 EUR, toženka pa je od v pobot uveljavljene terjatve 21.336,23 EUR uspela le s 8.163,15 EUR. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo toženka zavrača pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke do tožene obstoji le v višini 7.451,70 EUR. Tožeča stranka zahteva plačilo po štirih računih (1) v višini 10.262,49 EUR (in ne 11.904,86 EUR, kot sicer znaša njihov seštevek). Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca strojne stroke za inštalacijsko opremo in naprave M. L. ugotovilo, da je bil vgrajen ves material po vtoževanih računih, spričo česar je štelo, da je vtoževana terjatev do tožene stranke utemeljena, razen za znesek 1.168,42 EUR (zaradi neizkazanih stroškov kilometrine za sestanke) in za znesek 1.642,37 EUR, ki predstavlja znesek dobropisa za porabljeno vodo in ga naj (po mnenju sodišča prve stopnje) tožeča stranka ne bi upoštevala pri računu št. 714/04. Pritožba pravilno opozarja, da je dobropis št. 126/05 z dne 31.1.2005 (priloga A6) v znesku 393.577,70 SIT (sedaj 1.642,37 EUR), ki predstavlja strošek izlite vode, že upoštevala v tožbenem zahtevku. Res, da znesek dobropisa ni upoštevan že v samem računu št. 714/04 z dne 30.12.2004 (priloga A4), kar je razumljivo, saj je bil dobropis izdan kasneje. Vendar pa je tožeča stranka že v predlogu za izvršbo pojasnila, da po računu št. 714/04, ki se sicer glasi na znesek 1.224.441,90 SIT, zaradi izdanega dobropisa za znesek 393.577,70 SIT, od toženke zahteva le še plačilo razlike v znesku 830.964,30 SIT. Tožeča stranka je od celotne glavnice po navedenih računov (11.904,86 EUR) tako terjala le še plačilo 10.262,49 EUR. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno znesek dobropisa (ponovno) odštelo od računa št. 714/04 in s tem od vtoževanega zneska. Tako je tožeča stranka od vtoževanega zneska 10.262,49 EUR, zmanjšanega za nedokazane stroške kilometrine 1.168,42 EUR, upravičena do zahtevka v višini 9.094,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2005 do plačila.

Tožena stranka je kot obrambno sredstvo v tej pravdi uveljavljala v pobot več terjatev v skupnem znesku 21.336,23 EUR, in sicer zaradi škode, ki naj bi ji nastala zaradi neprofesionalno opravljenega dela tožeče stranke. V pravdi lahko tožena stranka doseže pobotanje bodisi z vložitvijo nasprotne tožbe bodisi s pobotnim ugovorom (s slednjim le do višine s tožbo uveljavljane terjatve). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženkina v pobot uveljavljena terjatev obstoji v višini 8.163,15 EUR (in sicer 500,00 EUR zaradi neustrezno opravljene namestitve toplotne postaje, 1.600,00 EUR zaradi stroškov rekonstrukcije neustrezno izvedene sanitarne keramike, 3.977,44 EUR iz naslova stroškov dobave in montaže cistern, 500,00 EUR iz naslova povečane porabe elektrike in obrabe osmoze ter 1.585,17 EUR zaradi uničene grmovnice – bonsaja). (2) Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so pobotni ugovori glede rekonstrukcije sanitarne keramike, usposobitve toplotne postaje, neuporabnosti cistern in uničenja grmovnice neutemeljeni. Glede sanitarne keramike je toženka trdila, da je tožeča stranka le to montirala oziroma inštalirala na različnih višinah, kar je v nasprotju s pravili stroke in dogovorom. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka montirala sanitarno keramiko. Da je vgradna višina spornih školjk različna in napačna ter tako ni skladna s pravili stroke, je potrdil v pravdni zadevi angažiran izvedenec M. L.. Tožena stranka je tako dokazala nedopustno ravnanje tožnice. S tem je dokazno breme o nasprotnem (oziroma o razlogih za napačno namestitev) prevalila na tožečo stranko. Tožeča stranka je trdila, da naj bi do različne višine sanitarne keramike prišlo zaradi ravnanja delavcev toženke, ki so povišali tlake. Dokazno breme glede te okoliščine je bil tako na tožeči stranki in ne na toženi stranki, kot se to zmotno navaja v pritožbi. Izvedenec je res pojasnil, da sta za napačno namestitev sanitarne keramike vedno lahko dva vzroka, in sicer ali gradbeni izvajalec napačno prenese v prostor „vag ris“ ali pa izvajalec posamezne inštalacije oziroma opreme (in v konkretnem primeru je bila tožeča stranka montažer sanitarne keramike) pri svojem delu ne upošteva pravilno „vag ris“. Vendar pa dejanskega vzroka napake izvedenec ni mogel ugotoviti. Glede na ugotovitve izvedenca je tako pravilna ocena sodišča prve stopnje, da tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme, ni dokazala, da je tožena stranka (oziroma njeni delavci) povzročila napačno višino sanitarne keramike. Da bi spreminjali višino tlakov, ni potrdila niti priča S. M. (gradbeni delavec). Sodišče prve stopnje je tako ob pravilni uporabi pravila o dokaznem bremenu utemeljeno zaključilo, da je tožeča stranka s svojim nedopustnim ravnanjem toženki povzročila škodo zaradi potrebne ponovne namestitve sanitarne keramike, ki jo je izvedenec ocenil na 1.600,00 EUR. Zato je pobotni ugovor iz tega naslova v navedeni višini utemeljen. Tudi glede pobotnega ugovora za usposobitev toplotne postaje je sodišče prve stopnje na podlagi obsežno izvedenega dokaznega postopka (predvsem na podlagi izvedenskega mnenja) pravilno ugotovilo, da je sistem toplotne postaje, ki je bil sicer izdelan po pravilih stroke, zaradi neizdelave in neizročitve navodil za toženo stranko praktično neuporaben. Izvedenec je zato izračunal stroške usposobitve, s katerimi bo tožena stranka lahko toplotno postajo uporabila na način avtomatičnega krmiljenja in ne ročno, kot do sedaj. Strošek usposobitve je ocenil na 500,00 EUR, pri čemer je opredelil, kaj predstavlja ta znesek. Tožeča stranka ni oporekala mnenju izvedenca, kaj je treba za usposobitev storiti. Zato s pritožbenimi navedbami, da namestitev črpalke in dodatnih odzračevalnih lončkov ni bila potrebna, ne more uspeti. Pritožbenih navedb, da bi morala tožena stranka, če je do zamenjave črpalke res prišlo, to uveljavljati v določenem garancijskem roku, pa sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj gre za nedovoljene (pritožbene) novote v smislu 1. odst. 337. člena ZPP. Kar zadeva pobotnega ugovora v zvezi s cisternami (v znesku 3.977,44 EUR), je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca ugotovilo, da je bila povezava oziroma cevni spoj med obema cisternama izvedena neustrezno, v nasprotju s pravili stroke, kar je razlog za iztekanje vode iz cistern. Na podlagi takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšni cisterni, ki zaradi nepravilne in neuporabne spojne povezave puščata, za toženo stranko nista uporabni. Slednja ju je zato odstranila in nadomestila z novo. Pritrditi gre pritožbi, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bili cisterni razen spojnega dela zanič, vendar pa sta ravno zaradi takšne povezave med njima ti neuporabni. Pritožbene navedbe, da tožena stranka cisterni ni vrnila tožeči stranki in da bi bilo zato treba v pobot uveljavljano terjatev zmanjšati za vrednost cistern, ki sta bili še uporabni, oziroma bi bila toženka upravičena le do stroškov usposobitve samega sistema cistern, so (pritožbene) novote, ki jih pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati. Velja pa dodati, da tožeča stranka sploh ni oporekala trditvam tožene stranke, da je tožeča stranka cisterni odpeljala (list. št. 43). Neprerekana dejstva pa se štejejo za priznana in niso predmet dokazovanja (prim. 214. člena ZPP). Tako je treba šteti, da je bilo med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da je cisterni tožeča stranka prevzela. Glede na navedeno so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Sodišče prve stopnje pa tudi ne dvomi v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da zaradi iztekanja vode iz cistern ni deloval sistem zalivanja (3), zaradi česar je prišlo do uničenja rastline, in sicer bonsaja. Dokazna ocena temelji ne le na izpovedi toženke, pač pa tudi priče M. M. (toženkinega moža), pri čemer je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj jima verjame, da je zaradi nedelovanja sistema zalivanja prišlo do propada ravno bonsaja, ki je ob nakupu stal 380.000,00 SIT. Zaslišanje ostalih prič (katerih pritožba niti ne pojasni) v zvezi s tem dejstvom sploh ni bilo predlagano, zato o tem niso bile vprašane (in zato seveda niso ne potrdile ne zanikale, da bi propadel bonsaj). Sodišče prve stopnje se pri presoji vrednosti uničenega bonsaja prav tako ni oprlo na predračun (v katerem je vrednost te grmovnice zapisana celo v bistvenem višjem znesku), kot to zmotno meni pritožba, pač pa na izpovedi toženke in priče, ki sta tudi po presoji sodišča druge stopnje skladni in prepričljivi. Navedeno kaže, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna in v skladu z 8. členom ZPP. Pritožbene navedbe, da bi lahko do propada rastline prišlo tudi iz razloga, ker so gradbeni delavci zalivali rastline, so nedovoljene (pritožbene) novote, ki jih sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati, saj tožeča stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Izpoved priče, ki je le dokazno sredstvo in tako namenjeno temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana, pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage (nasprotne) stranke. S pritožbenimi trditvami, da bi bil vzrok uničenja grmovnic nekaj drugega, tožeča stranka tako ne more uspeti.

Terjatev tožeče stranke do tožene stranke torej obstoji v višini 9.094,07 EUR z obrestmi od 30.1.2005 dalje do plačila. Terjatev tožene stranke do tožeče pa obstoji, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v višini 8.163,15 EUR. Ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti je sodišče druge stopnje ugotovilo, da tričlenski izrek v pobotnem (torej konstitutivnem) delu ni povsem ustrezen. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo škodo, ki jo toženka uveljavlja v pobot, na dan sojenja, je sodišče druge stopnje pobotanje uveljavljane terjatve tožeče stranke do tožene stranke s terjatvijo ugovarjane v pobot izvedlo na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je 6.1.2011. Na ta dan terjatev tožeče stranke v znesku 9.094,07 EUR (oz. 2.179.302,93 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2005 dalje znaša 15.447,71 EUR (od tega znašajo obresti 6.353,64 EUR; glej prilogo k tej sodbi). Po medsebojnem pobotanju obstoječih nasprotnih terjatev je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 7.284,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.1. 2011 dalje do plačila. Zato je sodišče druge stopnje po pobotu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2006/10442 z dne 4.9. 2006, ohranilo v veljavi za znesek 7.284,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.1.2011, kot tudi za izvršilne stroške, saj je bil predlog za izvršbo potreben. V ostalem delu - za znesek 2.977,93 EUR s pripadajočimi obrestmi - pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Na podlagi 358. člena ZPP je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka in kot je obrazloženo. Sicer pa je bilo treba pritožbo zavrniti, saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (353. člen ZPP).

Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi sprememba stroškovnega dela sodbe (2. odst. 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje, ob upoštevanju vseh okoliščin primera in glede na uspeh pravdnih strank (4), ocenjuje, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške nastale pred sodiščem prve stopnje (2. odst. 154. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odst. 165. člena ZPP. V pritožbenem postopku je tožeča stranka uspela s pritožbo v višini 1.642,37 EUR (za ta znesek več obstoji njena terjatve do toženke) in le od tega zneska ji je sodišče druge stopnje v skladu z Odvetniško tarifo (OT, ki se uporablja na podlagi 42. člena Zakona o odvetniški tarifi) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) priznalo stroške sestave pritožbe v znesku 172,12 EUR (375 odvetniških točk, vrednost odvetniške točke 0,459 EUR), 20 % DDV in sodno takso zanjo v znesku 150,00 EUR, v skupnem znesku torej 365,54 EUR, kar je naložilo v plačilo toženi stranki. Plačila zakonskih zamudnih obresti od pritožbenih stroškov tožeča stranka ni zahtevala, zato ji jih sodišče ni dosodilo. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogla k odločitvi o pritožbi (1. odst. 155. člena ZPP).

(1) Račun št. 712/04, ki se glasi na znesek 110.141.90 SIT, račun 712/04 na znesek 1.043.707,00 SIT, račun 714/04 na 1.224.441,90 SIT, račun 715/04 na znesek 465.590,60 EUR, katerih vsota skupaj znaša 2.852.881,70 EUR (sedaj 11.904,86 EUR).

(2) Kar je iz naslova posameznih tovrstnih pobotnih terjatev zahtevala več, torej nad zneskom 8.163,15 EUR, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

(3) Da zaradi puščanja vode iz cistern ni deloval sistem osmoze in posledično sistem avtomatskega zalivanja rastlin, potrjuje ravno izvedensko mnenje.

(4) Terjatev tožeče stranke je ugotovljena v znesku 9.094,07 EUR, kar je od celotno uveljavljene približno 88 %, toženkina v pobot uveljavljana terjatev pa obstoji v višini 8.163,15 EUR, kar v razmerju do višine s tožbo uveljavljane terjatve predstavlja 79 %. Pobotanje se doseže s pobotnim ugovorom največ do v tožbi uveljavljene terjatve. Čeprav je toženka uveljavljala višji pobotni ugovor, pa s tem niso nastali dodatni stroški, poleg tega pa je postopek tekel pretežno zaradi v pobot uveljavljanih terjatev, ki jih tožnica ni priznala in so pravdni stroški v večjem delu nastali glede utemeljenega pobotnega ugovora. Ob primerjavi stroškovnikov strank pa je ugotoviti, da potrebni pravdni stroški toženke znašajo 30 % več kot tožničini (oboji odmerjeni od vrednosti tožbenega zneska).